Da ne bomo hodili samo po obalah naših južnih sosedov, smo se odločili tudi za obisk notranjosti.

Samobor je mestece tik ob slovensko-hrvaški meji, ki ga vsi prezremo, ko se vozimo v njihovo prestolnico ali globlje v Dalmacijo. Ampak, če se boste do Zagreba peljali skozi lokalni mejni prehod Slovenska vas, je tam vseeno vredno postati in si v primeru lakote (ali pa samo radovednosti) napolniti želodčke v eni izmed najbolj pristnih in originalnih gostiln tam naokrog.

V delu Samobora, imenovanem Otruševac, je oče današnjega lastnika, Stjepana Grgosa, sredi sedemdesetih let ob miniranju okolice za material za apno našel kraško jamo.

Stjepan Grgos

Ker je bil podjeten, je uredil dostop in ta »špilja« je postala neke vrste turistična atrakcija.

Da pohodniki in obiskovalci ne bi lačni tavali naokrog, pa je najprej postavil brunarico s prigrizki in pijačo, ki se je zaradi dobrega obiska razvila v zelo posebno gostilno. Zakaj posebno? Zato, ker 90 odstotkov sestavin, ki jih uporabljajo pri pripravi jedi, vzgojijo sami.

Imajo svoja polja za zelenjavo, svoje hleve za pujske in govedino, svoj race in kokoši in še kaj bi se našlo. Ne, sirov in mlečnih izdelkov ne delajo, jih pa odkupujejo od okoliških kmetov. Maksimalna sledljivost sestavin, torej.

Kaj pa kulinarika?

Ne glede na to, da Stjepan in njegova žena precej hodita po michelinasti tujini, ostajata zvesta domačim okusom, ki definirajo podobo gostilne. Ponudba jedi sicer skozi leto močno ne variira, vendar je tisto, kar prinesejo, odlično.

Pregrešna telečja jetrca.

Začetek je bil spektakularen – Stjepan nas je dobesedno zasul s slastnimi predjedmi – od jelenovega karpača z borovnicami, ki je bil nezemeljsko slasten in mehak, preko neke vrste »tatarca« iz dimljene postrvi (ta jed je bila rahlo presuha in ne najboljše očiščena).

In kot bi mignil, smo se že naslajali ob neverjetnih tam narejenih raviolih, ki so jih napolnili z gorgonzolo, plavali pa so v domačem maslu, kar jim je dalo magično sočnost in predvsem okus, ki se je razprostrl po vsej ustni votlini.

Domači njoki z gorgonzolo

Ker se je sezona svežih jurčkov ravno začela, smo jih seveda naročili. Tudi njih so spekli na maslu, na koncu pa so dodali še mikronsko oblogo iz bele slanine, kar je še dodatno začinilo to poslastico.

Ko smo že naročali glavne jedi, se je nekdo od omizja spomnil, da ponujajo tudi pečena telečja jetrca in seveda smo takoj padli po njih.

Tudi za to jed lahko uporabim besedo »svetovna«. Bila so drugačna kot tista, ki jih po navadi dobimo pri nas, ki so pečena na čebuli.

Tu jih samo precizno popečejo, da so še vedno sočna in hrustljava, glavna začimba pa je nasekljani česen, pokuhan v vinu. To se je izkazalo za zmagovalno kombinacijo in tudi ta jed je bliskovito izginila s krožnikov.

Zmagovalka – račka z mlinci.

Pri Grgosu pa račk ne pečejo samo za martinovo, pač pa ves čas.

Spečejo jih na preprost način in postrežejo s sočnimi mlinci, ki jih omaka račje masti prav lepo omehča in slastnost je ob čudovito mehkem mesu pod hrustljavo kožo maksimalna.

Vrhunsko. Podobno bi lahko trdil tudi za volovski rep v omaki z domačimi njoki. Meso je bilo lepo mehko, ravno prav prežeto z zelišči in omako, njoki pa precizno kuhani – ravno prav – da so držali okroglo obliko, in primerno mehki, da so lepo popili sočno omako.

Volovski rep z njoki.

In prebili smo se do sladic.

Bili smo že kar polni in smo zmogli le odličen češnjev zavitek, ki smo si ga nekaj porcij odnesli tudi za domov – da nam domači ne bi bili preveč »fovš«.

Vinska karta je dobro izbrana, vendar se je ponudba od našega zadnjega obiska (pred štirimi leti) zaradi covida-19 opazno skrčila.

Glavni okoliški in vsi hrvaški vinarji, prestižni Slovenci, Italijani in še bi se kaj našlo. Za podeželsko gostilno več kot odlično!

Besedilo in fotografije: Tomaž Sršen

Oct 17, 2022Tomaž Sršen