Ko je pred dobrim tednom sonce prvič pokukalo izza oblakov, so bile kavarne in terase gostinskih lokalov magično polne.
Gostinci, ki so že pred dvema mesecema ugotovili prednosti t. i. »Počivalškovega zakona«, pa tako ali tako že delajo (skoraj) na polno. In Damjan Svete, neutrudni vodja te prijazne oštarije je seveda med njimi, saj ima Nona že v sami osnovi precej covidnih obrambnih lastnosti. Njihova kulinarika je idejno izpod las Luke Lesarja, proslavljenega gostinca, kuharja, inovatorja in zdaj, v zadnjih letih tudi hotelirja, ki je ustanovil lastno blagovno znamko Luka Gourmet. On je bil tisti, ki je pred petindvajsetimi leti prinesel prve okuse italijanskih gostiln k nam in začel z uspehom Babice, Špajze, Evrope in še marsičesa. Zdaj pa je Nona tisti ostanek idej, ki jih je Lesar množično vozil v Slovenijo in z njimi navduševal. Se pravi – skoraj 100-odstotno italijanske jedi, ki jih ni komplicirano narediti, še posebej če so na voljo dobre sestavine.
Natakarji so zelo profesionalni in hitro smo se domenili za jedi. Začeli smo z morskim trisom. Bakala je bil spodoben, lovke hobotnice v olju in kisu prav tako, morda pa je bil ribji namaz malce zunaj tega povprečnega nivoja. Hladni rep morske žabe je bil namočen v curryevo omako in je poskrbel za malce živahnosti okusov. Po drugi strani je živahnost okusov bila v ingverjevi juhi s pečenimi kozicami. Ampak kozica je bila le ena, ki je bila umetelno položena na nabodalce nad juho, ki pa je bila popolnoma brez fantazije in ideje – slastnosti ni bilo in v vrelo vodo so naložili moko in narezani ingver. To je bilo to. Žalostno …
Od toplih jedi, kjer kraljujejo razne pašte in rižote, smo izbrali špagete po sicilijansko, ki so bili eno nadstropje višje. Če mi kdo reče, da je kaj narejeno »po sicilijansko«, imam vedno pred očmi idejo o pikantnosti. Tukaj so se tega lotili modro, ker poznajo okus Slovencev, ki v glavnem pikantnih jedi ne marajo, zato je bil zelenjavni preliv čisto korekten, toda zraven ima človek možnost, da jed dodatno začini s suhim peperončinom.
In naprej – veliki gamberi (t. i. Tiger Prawns) v pikantni omaki (aglio-olio & peperoncino) so bili super. Ne glede na njihovo poreklo (Južni Atlantik) so bili lepo pečeni, sočni in so se lepo povezali z omako. Če človek pomaka svež kruh v omako in zraven gloda hrustljave gambere, je to zadetek v črno!
Nekaj podobnega je bilo pri bifteku črnega angusa, ki naj bi bil srednje pečen, bil pa je kar nekaj stopenj čez. No, lepo so ga narezali za rezine (tagliatte) in postregli (na našo željo) s poprovo omako, ki pa ni ustrezala, saj je bila preveč močnata. Meso je bilo sicer lepo, mehko in sočno, ampak pri takšni jedi je prepečenost lahko za kakovost jedi usodna. Tale verzija se je pozitivnega dela ocene držala z nohti desne roke.
Zato pa smo bili pri sladicah »čisto preč«. Njihova mangova krema s pasijonko je bila zadetek v črno. Že dolgo niso jedli česa tako dobrega.
Besedilo in fotografije: Tomaž Sršen