Naslov: Smareglijeva ulica 1a, Rovinj
Splet: www.maistra.com
Telefon: +385 52 642 035
Odprto: vsak dan od 19. do 22. ure, ob nedeljah in ponedeljkih zaprto
Že večkrat smo v naši reviji pisali o odlični rovinjski hotelski zgodbi Maistra, v kateri so skozi leta in predanosti odličnosti sestavili eno najboljših hotelsko-gastronomskih skupin v sosednji Hrvaški in Srednji Evropi.
Vrhunec njihove ponudbe je izvrstni hotel Grand Park, ki si dejansko zasluži pet zvezdic in jih tudi ima. In takšen hotel mora imeti supersonično restavracijo, ki se spogleduje z Michelinovimi zvezdicami in čudi me, da je še ni dobila.
Jeffrey Vella
O restavraciji Cap Aureo smo pisali že pred štirimi leti – takoj po odprtju in nismo bili najbolj navdušeni.
Vedeti moramo, da je šef te krone rovinjske kulinarike Jeffrey Vella, odličen chef z Malte, ki so ga v Maistri kupili in zadolžili kar za vse njihove restavracije. In ker seveda ni superman, je v začetku svojega delovanja delal povsod in seveda v sami Cap Aueri ni mogel biti vsak dan.
Žal smo bili tam v času, ko ga ni bilo tam.
Vedeti pa moramo, da je od takrat do zdaj izvrstno natreniral vse kulinarične ekipe Maistre in je tam sedaj kulinarika res odlična.
In zdaj, drugič, smo si rekli, da poskusimo še drugič, v kompletu. Seveda smo se prej pozanimali, ali bo mojster v kuhinji in ob pozitivnem odgovoru smo se podali v Rovinj.
Odločili smo se za desethodni degustacijski meni »putovanja« in bili navdušeni. Porcije so bile majhne in izjemno okusne, kar je dodalo element slastnosti. Po navadi v najboljših restavracijah tudi utrjeni jedci na koncu malce omagajo in okusi jedi razvodenijo. Ob ponudbi Jeffreyja Velle pa rahlo zakrit okus lakote traja še čez polovico in na koncu je vsega ravno prav.
Hrustljavi žajbelj s koruzno kremo in pepelom.
Kot se v takšnih restavracijah spodobi, smo začeli s tremi pozdravi iz kuhinje, ki so nas »sezuli«.
Istrski taco (koruza, sir Veli Jože in lešniki), žajbelj, koruzna krema in pepel, ter tiramisu na »naš« način (sezonske gobice, prah iz gob in kave).
Samih okusov ne bom opisoval, toda te male poslastice so naše brbončice dodobra vzburile, da smo prvo jed sprejeli s stoječim aplavzom. Jeruzalemska artičoka je mediteranski izraz za topinambur – odličen koren, ki je podoben krompirju, piemontsko omako bagno caudo in kaviar sevruga.
Zemeljskost, kremoznost, slanost, jeruzalemska artičoka, bagna cauda in sevruga.
Vsi okusi so bili jasni in lepo usklajeni, kaviar sevruga pa je bil ravno prav slan in hrustljav, da je vse povezal.
Sledilo je še deset jedi, ki so bile izjemne, tako dobre, da smo pozabili govoriti in si zapisovati.
Ker so stregli dokaj hitro (odlično, kajti ponekod med hodi čakajo in čakajo), smo tekli skupaj z Jeffreyjem in hitreje od samih sebe presekali ciljno črto.
Rižota z belimi tartufi in rumenjakom.
Jedi so bile ravno prav porcionirane in na pot pospremljene z zelo umno izbranimi vini, kar je naše zadovoljstvo dvignilo do stropa. Celo sramežljivi Jeffrey je dvakrat prinesel in predstavil jedi, kar nas je zelo razveselilo.
Romb, krema kozjega bria, koža iz dimljenega medu in esenca piva.
Zaradi originalnosti in skladnosti okusov smo se odločili, da Cap Aueri podelimo še dva znaka Dolce Vita, kar dokazuje zunaj serijsko kakovost te zelo posebne restavracije.
Za podrobnosti pa kar pot v Rovinj, da boste izvedeli, o čem nisem mogel pisati, saj sem bil preveč presunjen za vsa čustva in okuse, da bi jih obelodanil v reviji.
Besedilo in fotografije: Tomaž Sršen
