Vsi vemo, da se v popularnih medijih (film, televizija, digitalni mediji) najboljše prodajata kri in sperma; se pravi kriminal in seks. Marsikdaj še politika. Ampak slednja verjetno zato, ker vsebuje obilico obeh prej omenjenih elementov. O kriminalu v njej je po razkritjih zadnjih mesecev škoda besed. O seksu, no ja – bistvo politike je v tem, da pripadniki različnih političnih opcij neprestano jebejo drug drugega! Seveda na besednem (beseda intelektualnem bi v tem primeru zvenela kot zadnji žebelj v krsto kritiki čistega uma) in ne fizičnem nivoju. Osebno sem sicer precej prepričan, da je s »seksualnimi« aktivnostmi v politiki tako kot v porničih. Se pravi, da se jebejo samo in izključno za nas, se pravi, da vso to onegavljenje odglumijo, ker mi to od njih pričakujemo in so zato plačani. In komaj čakajo, da je že enkrat konec snemanja trdoerotičnih parlamentarnih scen in grejo lahko potem vsi skupaj v miru v bife na zasluženo pivo. Pornografija in politika sta poštena posla, kot kakršen koli drug. Zato je grdo od nas voajerjev, da na ljudi, ki si svoj vsakdanji kruh služijo v potu obeh omenjenih profesij, gledamo zviška. Mi pa kaj takega že nebi počeli. Smo preveč fini.
Med slovensko politično in svetovno pornografsko sceno bi za boljšo preglednost lahko dal kar nekaj primerjav. Mar ni neprestano naprezanje med JJ-jem in JZ-jem nekaj podobnega kot vprašanje, ki je bilo aktualno v porno industriji osemdesetih let, kdo ima najdaljšega, Johny Holmes ali Ron Jeremy. In nemško-poljska porno zvezda Tereza Orlowski, se je kot po naključju v svojih filmih zmeraj znašla v kočljivem položaju med dvema gospodoma. S kom se naj da dol, z levim ali desnim? Čeprav se po njej ni poimenovala nobena državljanska lista, se je pragmatična dama vselej odločila za oba hkrati. In s tem postala porno ikona osemdesetih. Da o Ciccolini ne govorimo. Posebnost zvezdnice je bila v tem, da je znala hkrati zadovoljiti celoten tranzicijski trojček. Verjetno se bo kdo vprašal, zakaj sem posegel le po imenih iz porno industrije iz osemdesetih. Zdaj so omenjeni protagonisti le še strici oziroma tete iz ozadja. Žal zato, ker sem si večino svojega znanja iz te stroke pridobil v teh letih. Takrat je bilo do porničev še težko priti in kolegi iz faksa smo si že dvajsetkrat presnete video kasete, na katerih je velikokrat kar »deževalo« izmenjavali kot kurentno menjalno blago, sveže žemljice, bi rekel. Res da danes moj kabelski televizijski operater ponuja neprestano onegavljenje kar na štirih programih 24 ur dnevno, ampak se mi jih enostavno ne da gledati. Vse je bilo že povedano. In konec koncev lahko zmeraj preklopim na tretji program nacionalke s svežimi posnetki iz vlade, parlamenta…
Ta dolgi uvod sem napisal v veselje uredniku Dolce Vite, Tomažu Sršenu, ki pravi, da je fajn, če je v reviji nekaj seksa. Takega, s stilom. Konec koncev ima za to nastavljenega Braneta Kastelica, ko bo še dolgo potem, ko bo njegove pravice najbolj relevantno zastopal DESUS, fantaziral o takšnih in drugačnih natepavanjih. Človek je mojster svojega poklica in verjetno uživa v njem. Navsezadnje, užitek z leti ne mine, le dejavnost se nekoliko transformira. Kot je nekoč, tam nekje pri osemdesetih (ne v osemdesetih ampak pri osemdesetih!) izjavil znameniti klasik erotične proze Henry Miller: »Morda mi res ne stopi več, ampak še zmeraj se lahko drgnem ob rob postelje.«
In zdaj k stvari. V eni od prejšnjih kolumn se mi je že zapisalo nekaj o tem, da je seks po mojem v sodobnem svetu precej precenjen. Veliko fizičnega garanja za kratek užitek. Da se naložba v dobro hrano veliko bolj izplača, saj užitek po okusnem obroku kar traja in traja. Priznam, čeprav se še enkrat podpišem pod zgornjo trditev, sem jo vendarle zapisal z nekaj preračunljivosti. Navsezadnje je Dolce vita v veliki meri revija posvečena kulinariki in naloga »najetega revolveraša (hired gun)« je, da spelje čim več vode na naročnikov mlin. Ampak v resnici je dandanes hrani namenjeno ogromno pozornosti. Vsaka pogrošna revija (s tem ne mislim te, ki jo ravno držite v rokah) ima stalno rubriko o dietah, zdravi prehrani, recepti kuharskih mojstrov za zdolgočasene gospodinje… Televizija je polna oddaj s kuharskimi nasveti, resničnostnih šovov v katerih profi kuharji ali bolj ali manj nadarjeni amaterji tekmujejo za našo pozornost itd. Obstaja celo 24 urni kuharski program. Priznam, ga večkrat gledam tudi sam. In kuharski zvezdniki ala Jamie Oliver, Rudolph in podobni so dejansko prave kuhinjske Lole Ferrari (gospa je bila dolgoletna nosilka naslova ženske z največjimi joški). Sam sem proti njim samo kuharska Saška Lendero (torej, pri meni so vse veščine o kuhariji, čeprav niso impozantnih dimenzij, pridobljene naravno). Zato tudi o hrani oziroma kulinariki ne bom zgubljal besed.
Tokrat bom pisal o drugih pomembnih življenjskih potrebah in radostih. In katere so še ostale? Najprej spanje. Potreba za ene, radost za druge. V drugo kategorijo spadajo lenuhi in pesniki in filozofi. Skratka, marginalci! Človek se je od opic ločil zaradi dela in ne spanja! Človek je žival, ki dela. Pa pika. Kdor ne dela (beri, je brezposeln), s tem izgubi osnovni argument svojega učlovečenja. Pa naj se dere in protestira po ulicah in trgih kolikor hoče. Pripada drugi vrsti. Sorči! Napoleon, ki je bil definitivno pravi car, dobesedno, ne le v prenesenem smislu, kot si mislijo Fužinci, je rekel: »Jaz potrebujem dve uri spanja dnevno, moški štiri, ženske pet, otroci šest. Več ga potrebujejo samo idioti.« Čeprav spim več od Napoleona, se moram z njegovo neoliberalno logiko načeloma strinjati. Spanje je izguba časa. In če prespite pol življenja, je vaše življenje efektivno pol krajše. Klinc gleda razprave o zgubljenih letih zaradi kajenja, prenažiranja, popivanja, telesne neaktivnosti… Glavni krivec dejanske izgube je – spanje!
In smo že pri gibanju. Nekateri namreč tudi to dejavnost prištevajo med osnovne potrebe in radosti. V resnici je bilo gibanje skozi dolga tisočletja resnična človekova potreba ali bolje rečeno, nujnost. Mamuta pač nisi mogel uloviti za računalniškim ekranom. Oziroma, z virtualnim mamutom se nisi mogel najesti. Večina človeštva je še do nedavnega večino svojega efektivnega časa (glej prejšnji odstavek: spanje kot neefektiva) porabilo za oranje njiv, pohajanjem za tropom ovčic z zakrivljeno palico v roki, skratka, za fizično delo. Z razvojem družbe so se najuspešnejši posamezniki uspeli odlepiti od fizikalske baze in se začeli ukvarjati z netelesnim delom, se pravi znanostjo, religijo, umetnostjo in upravljanjem s prej omenjenimi fizikalci. Se pravi, odmik dela populacije od fizične aktivnosti je pomenil privilegij in hkrati omogočil najsposobnejšim delom družbe, da so kreirali izume, politične sisteme, umetnine, ki so sčasoma omogočile boljše življenje ne le njim, ampak sleherniku. Od parnega do pralnega stroja. In potem, ko je razviti del človeštva nagrajen s tem, da bi si lahko več kot 90 odstotkov ljudi privoščilo, da bi za vse svoje potrebe poskrbelo iz pisarne, da ne rečem iz fotelja, se ti nekdo spomni, da človek potrebuje fizično aktivnost. In če ne gara fizično za preživetje, mora fizično garati v svojem prostem času. O.K. Nič nimam proti temu, da v sobotnem popoldnevu pokosim zelenico pred svojo hišo in obrežem vrtnice. Saj je že Voltaire rekel, da je človek najbolj srečen, ko obdeluje svoj vrtiček. Čeprav nisem prepričan, da je prekanjeni razsvetljenec s temi besedami imel v mislih dejanska zemeljska dela. Ampak ne. Ljudem današnjega časa vrtiček ni dovolj. Izmislili so si šport. Tako imenovano rekreacijo. Ne me basat. Moja hči, ki se ogiblje lopate (in vrtnih opravil) kot hudič križa, je pripravljena za redne mazohistične seanse v fitnes centru plačati tudi 100 evrov mesečno (seveda mojih). Bolno! Plačaš zato, da delaš in ne obratno. Če ni to višek natega sodobne potrošniške družbe. Pri tem je seveda profesionalni šport, se pravi gladiatorstvo, izvzeto. To ima svojo logiko, že od starih Rimljanov dalje. Plačaš, zato, da oni garajo zate. In ni treba tebi letati po zelenici. Podobno kot pri porničih in politiki. Kruha in iger, pa je narod zadovoljen. Tudi če je kruh črn. Bolj kot so igre skrajne, več kot je krvi (sperme v olimpijskih disciplinah ni), bolj narod gleda. Ne mi trdit, da kdo gleda najbolj dolgočasen šport na svetu, dirke formule ena, s kakšnim drugim motivom, kot da upa, da bo kak dirkalnik zletel s proge in se razčesnil kot zrela lubenica. In ne mi pravit, da niso vaša Milkina srčeca radostno zaigrala ne samo, ko je naša šampionka Tina zbirala plemenite kovine, ampak tudi, ko se je njena največja tekmica, Lindsay Wohn, razsula kot šoder. Je pa s profesionalnim športom, se pravi gladiatorstvom, nekaj zanimivega. Fenomen njegove privlačnosti je čisto fiziološki.
Pred nekaj leti sem poslušal profesorja Alojza Ihana, ko je razlagal nekaj o testosteronu kot hormonu sreče. Največ testosterona naš organizem tvori tam nekje med osemnajstim in tridesetim letom, se pravi takrat, ko bi narava želela, da bi nam šel po glavi ves čas seks in bi v svojih najbolj plodnih letih zaplodili kar se da veliko potomcev. Po tridesetem letu pa začne proizvodnja testosterona hitro upadati in se ga tam nekje po petinštiridesetem spontano tvori kaj malo. Pač ni bilo mišljeno da bi se plodili v pozno starost in za seboj puščali trume nepreskrbljenih mladičev. Ker narava ni računala na čudeže farmacevtske industrije (pa tu ne mislim na Viagro), ki nam omogočajo produktivne življenje tja do osemdesetega (le zakaj se danes ta številka kar naprej ponavlja?) in še dlje. Problem je pa v tem, ker testosteron ni le hormon, ki nas spodbuja k razmnoževanju, ampak je tudi hormon, katerega plima v naših možganih povzroča občutek sreče. Zato seksamo, če ne bi bilo te nagrade, se pravi občutka sreče, se nam verjetno ne bi dalo tolikokrat izvajati »tistih smešnih ponavljajočih se gibov«, kot pravijo Angleži. Zanimivo pa je, da čeprav je tako imenovana bazalna proizvodnja testosterona po štiridesetem tako rekoč zanemarljiva, naša moda ohranijo sposobnost za občasno tvorbo velikih količin testosterona. In kakšni so sprožilci, ki lahko izsilijo takšno občasno hiperprodukcijo? Po pričakovanju, mlada ljubica. Manj pričakovano, kakršenkoli uspeh. Menda prav nizanje uspehov in torej permanentna ali pogosto ponavljajoča se plima testosterona dela uspešne moške zadovoljne in celo, ne glede na leta, privlačne in zanimive za drugi spol. Uspehi pa so lahko različni. Nek moj kolega je razvil lepo teorijo o tem, kaj počno moški srednjih let, da podoživljajo občutek sreče, ki jim ga je v mlajših letih nudila osvojitev vedno novih godnih samičk za parjenje. Eni gredo v poslovno, drugi akademsko, tretji v politično kariero. Nekateri se trenirajo za nastope na različnih tekaških in kolesarskih maratonih, da bi sebi in svetu dokazali, da so (ker so preveč poslušali Dylana ali Domicelja) »forever young«. Velika večina pa postane športnih navijačev. Raziskave so namreč pokazale, da se po zmagi moštva ali športnika, za katerega navijajo, za nekaj časa dvigne tudi njihova tvorba testosterona. Uspeh svojega idola (beri gladiatorja) doživljajo kot svoj lastni uspeh. In s testosteronom pride občutek sreče. Kajti sreča ne stanuje v sedmem nadstropju, kot je pel Ježek, ampak v modih. Kako pa je pri ženskah? Pojma nimam. Ampak kdo bi razumel ženske!
Prof. dr. Rok Orel, dr. med., je pediater, predstojnik Kliničnega oddelka za gastroenterologijo, hepatologijo in nutricionistiko Pediatrične klinike, predavatelj na Medicinski fakulteti in Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani in direktor Inštituta za probiotiko in funkcionalno hrano
Piše: Prof. Dr. Rok Orel
