Kaj imajo skupnega bombni napadalci na angleški parlament izpred 400 let in zdajšnji borci proti vladavini kapitala, ACTI in podporniki Anonymusa?.
Pravzaprav veliki večini današnjih protestnikov na zahodni polobli, ki nosijo bele maske s kozjo bradico in brki, ni jasno, kaj ta sploh pomeni. No, Angleži so izjeme… Eden od tistih redkih v našem glavnem mestu, ki je s to masko na obrazu protestiral pred ameriško ambasado zaradi podpisa sporazuma ACTA, mi je rekel, da je to pač simbol upora proti legalizaciji kontrole osebnih podatkov, legalni kraji in (pred)liberalnemu kapitalizmu. „Konec koncev“, je pribil „ ima 1 % ljudi vse bogastvo tega planeta v svojih rokah in temu je treba narediti konec.“ Bližnji protestniki so seveda v skladu z zakonom ulice zatrjevali, da bi bilo bankirje in politike treba razstreliti. S tem pa so nehote prišli tudi do bistva simbolike maske, ki jo nosijo. Portret ponazarja angleškega „zarotnika“ z začetka 17. stoletja po imenu Guy Fawkes. In zakaj so njegovo podobo povezali s protesti proti sporazumu ACTA? Jah, možakar je leta 1605 s svojimi somišljeniki pod angleški parlament znosil veliko količino sodov smodnika, da bi razstrelil vse skupaj, tako zgornji in spodnji dom kot tudi samega kralja, ki naj bi imel takrat govor v parlamentu. Pa so ga dobili in v skladu s ˝predstavami˝ tistega časa javno mrcvarili in na koncu ubili.
Guy Fawkes
Tekom desetletij in stoletij se spomin na Guya Hawkesa še vedno ohranja. 5. november (dan, ko so ga ujeli) se v Angliji vsako leto praznuje z ognjemetom in kresom, poznan tudi kot Bonfire Night, ko sežigajo slamnate lutke Guya Fawkesa! Vsak Anglež ve, da je ta dan posvečen spominu na rešitev kralja in „demokracije“. Stihe: ˝Remember, remember the fifth of November/ Gunpowder, treason and plot. I see no reason why gunpowder, treason should ever be forgot (Spomnite se 5. novembra/smodniške izdaje in zarote/ne vidim razloga zakaj bi kdo smodnik in zaroto kdajkoli pozabil)… se učijo že otroci v vrtcih, kajti že misel, da bi nekdo usmrtil kralja (pustimo parlamentarce ob strani), je v Angliji še vedno bogokletna.
Maska, takšna kot jo gledamo sedaj, je nastala za potrebe futurističnega družbenega filma z naslovom V for Vendetta (V kot maščevanje; 2005) z Natalie Portman v glavni vlogi. Glavni lik z imenom „V“, ki se še edini bori proti totalitarni oblasti, je borec, ki za masko Guya Fawkesa počasi, toda uspešno ruši monstruozni režim. Na koncu sicer umre,toda režim po razstrelitvi parlamenta vendarle pade. Masko po podobi Guya Fawkesa je uspešno oblikoval angleški ilustrator David Lloyd že leta 1985. Takrat v Veliki Britaniji z velikim uspehom pričela izhajati stripovska zbirka z naslovom V for Vendetta, ki je dvajset let kasneje dosegla svoj vrh z uspehom istoimenskega filma.
Guy ali Guido?
Guy Fawkes se je rodil leta 1570 v premožni protestantski družini v mestu York. Ko je bil star osem let, je umrl njegov oče, mama pa se je poročila s katoličanom, ki je mladega Guya popolnoma prevzel s svojimi življenskimi nazori.
Tako zelo, da se je srčno ogrel za drugo vejo krščanstva in tako zelo, da je zapustil Anglijo, postal profesionalni vojak in se boril na strani Špancev proti protestantskim Nizozemcem v osemdesetletni vojni. Tam je Guy postal Guido in se tako tudi predstavljal in podpisoval. Vse lepo in prav, ampak Anglija je bila od časov Henrika VIII. zelo protestantska in so zato katoličane načrtno preganjali. Kralj James I., ki je prav v tem času prevzel prestol, je katoličane še bolj preganjal in militatni vrh zatrtih je začel snovati zaroto. „Tega kralja se je treba znebiti,“, je trdil Robert Catesby, mnenjski vodja osti katoliškega upora. Ko se je Guido leta 1604 utrujen vrnil iz vojnih pohodov (bil je uspešen in je prišel do čina kapitana), je ob pomoči starih prijateljev kmalu prišel v jedro skupine, ki je pripravljala atentat. Preoblečeni v trgovce so povsem legalno najeli skladišče pod angleškim parlamentom in se pretvarjali, da so sodi smodnika, ki so jih valili v klet, vino. Nihče ni posumil, kaj načrtujejo in kmalu so nakopičili dovolj razstreliva.
Fawksov podpis pred in po mučenju na natezalnici.
Vendar pa so kraljevi „proti obveščevalci“, ki so delovali v tujini, dobivali vedno več namigov, da se pripravlja zarota proti kralju. Do bolj natančnih podatkov, kot to, da jo pripravljajo katoliki, niso prišli. Bilo pa je vseeno dovolj, da so podvojili straže okrog Buckinghamske palače in ostalih vladnih poslopij. Ker je v parlamentu takrat sedelo tudi veliko katolikov, je bila vest zarotnikov na preizkušnji, saj „svojih“ niso hoteli umoriti. Zato so katoliškemu predstavniku v gornjem domu, lordu Monteaglu, poslali anonimno sporočilo, naj kolegom katolikom pove, naj 5. novembra ne hodijo v parlament, ker bo uničen. Čeprav je bil prepričan, ga gre za prevaro, je Monteagle pismo vseeno pokazal kralju, ta pa je pooblastil sira Thomasa Knyveta, naj pozorno pregleda vse prostore v parlamentu in njegovi okolici. Od vseh osmih zarotnikov je Fawkes o vojaških stvareh vedel največ, saj je bil profesionalec. Zato so mu tudi zaupali nabavo, hranjenje in rokovanje s smodnikom. Sode je zakril z vrečami, premogom in ostalo šaro tako, da jih je bilo težko najti. Vsak dan je preverjal ali je vse v redu, hkrati je bil tudi zelo previden. Ko so lordu Monteaglu poslali opozorilo, kar nekaj dni ni prišel za ogled, v noči iz četrtega na peti november pa je vendarle stražil do polnoči. Ko se je vračal iz kleti, so ga pripadniki Knyettove patrulje ujeli bolj po naključju. Bilo jim je sumljivo, da se nekdo prihaja tako pozno iz kleti. Klet so podrobno preiskali in našli 36 sodov smodnika, kar je bilo dovolj, da od parlamenta ne bi ostal niti kamen!
Zarotniki – Guy (Guido) Fawkes je drugi iz desne.
Novica o Fawksevi aretaciji je dosegla ostale zarotnike, ki so se razkropili po vsej Angliji, vendar je angleška policija s „šerifi“ na čelu očitno delovala tako dobro, da so jih kmalu polovili. Ime, pod katerim je Fawkes deloval v ilegali, je bilo John Johnson in tako se je tudi predstavljal svojim ječarjem. Po treh dneh mučenja na natezalnici je razkril svojo pravo identiteto in imena ostalih zarotnikov.
Vse so obsodili na smrt zaradi veleizdajstva in poskusa umora kralja. Scenarij je bil grozljiv. Na morišče sredi Londona, kjer jih je pričakala nekaj večtisočglava množica, vključno s kraljevo družino, so jih privlekli na nosilih, ki so jih vlekli konji. Z razžarjenimi kleščami so jim potrgali genitalije, jim odprli trebuhe in jim pri živem telesu iztrgali črevesje. Potem so jih razčetverili in obglavili. Fawkes je bil zadnji na vrsti in je moral gledati vso agonijo svojih tovarišev. Ko se je vzpenjal na mučilni oder, je kljub mučenju premogel še toliko moči, da se je pognal v globino in si zlomil tilnik. Tudi njegovo mrtvo telo ni bilo deležno nežnosti, saj so ga vseeno raztrgali in dele njegovega telesa v opozorilo razstavili na javnih mestih.
V BBC-jevi miniseriji Gunpowder (Smodnik) je Fawksa upodobil angleški igralec Tom Cullen.
Zarotniki v BBC-jevi miniseriji.
Tekom stoletij je podoba Guya Fawkesa postajala vedno bolj pozitivna, saj je neredko simbolizirala upor proti obstoječim sistemom
. V zadnjem času predstavlja upor tudi proti modernemu kapitalizmu, krivicam, izkoriščanju in legaliziranemu ropu vladajočih klik. Tudi citat nekega njegovega sodobnika: „Guy Fawkes je eden redkih ljudi, ki je v parlament prišel s poštenimi nameni“, je postal legendaren. Žal pa danes večina protestnikov ne ve, katero osebo predstavlja maska, ki jo nosijo, in kaj je ta človek naredil. No, vprašanje je, kaj bi bilo, če bi zarotnikom atentat uspel, dejstvo pa je, da je to prvi dogodek v zgodovini človeštva, da so navadni ljudje poskusili pobiti celotno vodstvo države. Tako namero se na nek način lahko sluti iz duha sodobnih protestnikov, ki imajo v neki meri kar prav. Težava je, da (zaenkrat) še nihče ni našel pametne alternative. Alternative vladanja, alternative filozofije in predvsem alternative dojemanja sveta. In če tega ne vemo, so protesti v glavnem jalovi. Kaj se zgodi, ko bi položaje obglavljene elite prevzela množica in potem nova elita, pa dobro poznamo tudi iz naše domače polpretekle zgodovine. Zato revolucija na cesti ni rešitev. Revolucija je v glavah.
Besedilo: Janez Jež
