Toskana. Glavna tema.

Romantika, fotogeničnost, dobra vina in hrana, gradovi in vile, bazeni ob najetih hišicah … Kaj bi si človek lahko še želel?

Za nas je najbližji tovrstni šopek oddaljen dobre štiri vožnje v Italiji. Bolj natančno – v Toskani. In zakaj je ta pokrajina tako popularna?

En odgovor je – Toskana je poleg francoske Provanse najlepša dežela na svetu in vsako leto se turistov skoraj otepajo.

Zdaj je naval zaradi dveletnega zaprtja odlično zacvetel. Drugo dejstvo pa je, da je zaradi obnovljenih letalskih povezav ta regija na svetovnem pladnju vseh, ki si jo lahko privoščijo. In kot povsod na svetu – vse je postalo dražje. 

Toskana

In kako si lahko varčni Slovenci privoščijo Toskano?

V regiji niso bili, so se pa veliko vozili, obiskali eno ali dve tovarni chiantija, pojedli nekaj testenin, si na hitrico ogledali San Gimignano in odbrzeli domov. Dovolj, da so zavistnim sosedom vzbudili skomine in se drugim hvalili o svojem dosežku. 

Toscanska klasika

Toskan je več

Glavni podatek, da je Toskana večja kot Slovenija, vsekakor ni nezanemarljiv.

Zato je pred odhodom v sredino Apeninskega polotoka treba kar dobro vedeti, kam bi šli. Brezglave vožnje so stvar preteklosti in izguba časa. Praktično je, da se preko spleta (kako drugače ne bo šlo) odločite, kaj bi obiskali in nekje v bližini rezervirate prenočišče.

Najboljše boste prišli skozi z najemom stanovanja ali hišice.

V primeru slednjih boste morda delili bazen še z drugimi gosti, ampak gneče vsekakor ne bo. Tale link in njemu podobni vas bodo odrešili: www.agriturismo.net/tuscany.

Znanje italijanščine ali še boljše – angleščine, vas bo odrešilo.

Castello-di Monteriggioni je v okolišu Chianti Senesi

Ko se boste iz Bologne po klancu zapodili proti Firencam, boste že malo pod njimi v vinskem okrožju, imenovanem Colli Fiorentini (Florentinsko gričevje).

Tudi tukaj je glavna rdeča sorta rdeči sangiovese, ki je osnova za legendarni chianti. V okrožju je malo morje turističnih kmetij in hiš za najem, ki pa so občutno cenejše od tistih v Chiantiju. Kulinarika je izvrstna, cene pa zelo sprejemljive; če seveda ne boste takoj divjali v michelinke. 

Nekaj podobnega, samo bolj južno v smer Siene leži Siensko gričevje (Colli Senesi), še eno od devetih (pod)okrožij Chiantija.

Turistično-prehranska ponudba je podobna kot v Florentinskem gričevju, cene pa tudi. Le nekoliko bolj južno boste. 

Toskana ima poseben čar.

Tudi takrat, ko se zalotiš, da šteješ ali si bil tam enajst- ali dvanajstkrat. Čeprav je turistično poleg Provanse najbolj oblegana regija na svetu, je tudi v času poplave tujih obiskovalcev moč najti veliko prostorov in prostorčkov, ki živijo nekako »ob strani«.

Vina so v Piemontu sicer boljša. Izvirna kulinarika vlada v Kampanji in o vrhu italijanske arhitekture se Firence prepirajo z Rimom, toda kombinatorika vseh teh elementov je v Toskani absolutno zmagoslavna! 

Brez zgodovine ni Toskane

O tem fenomenu lahko govorimo zadnjih nekaj desetletij, vendar prej stvari niti približno niso bile takšne.

Če gledamo formalno zgodovino, so bili prvotni prebivalci te italijanske pokrajine Etruščani, skrivnostno ljudstvo brez pisave. Zato zgodovinarji lahko na podlagi arheoloških najdb samo ugibajo o njihovih običajih in kulturi.

Bili so prvi narod, ki so pokorili Rimljani in seveda so kmalu postali eden glavnih delov antičnega Rima. Skozi stoletja pa so bogati trgovci, ki so vladali mestnim državam (v prvi vrsti so tu bile Firence, Siena, Luca, Piombino …), začeli tekmovati drug z drugim.

Nekateri bi to tekmovanje označili za »sejem ničevosti«, saj so najemali najboljše umetnike vsega časa in jim dajali izzive v obliki ustvarjanja cerkva, fresk, kipov in slik, ki so v glavnem visele v cerkvah – da se je vedelo, kdo ima več denarja za boljše umetnike.

To pa je bilo tisto, kar je privedlo do renesanse, do Michelangela, Da Vincija, Tiziana, Raffaella … Lep primer, kako iz praznoglavega tekmovanja tistih, ki imajo denar, lahko zraste nekaj tako velikega, da ljubitelje umetnin intrigira še danes! 

Po drugi strani pa so navadni ljudje, tako kot povsod drugje po svetu, živeli v revščini, a so bili veseli in navihani.

V 14. stoletju je Toskano in z njo vso takratno Evropo prizadela strahotna epidemija kuge, ki je izbrisala več kot polovico takratnega prebivalstva.

Ena največjih literarnih mojstrovin tistega časa, Boccacciev Dekameron, je nastal takrat in hudomušne zgodbe preprostih ljudi še vedno zabavajo staro in mlado.

Če so si plemiči in bogataši znali privoščiti marsikaj, navadnim ljudem ni bilo lahko. Do odkritja Amerike in počasnega asimiliranja ključnih materialov sedanje italijanske kulinarike (krompir, koruza, paradižnik), njihove mize niso bile bogato in domiselno obložene kot sedaj.

Kulinarika je preprosta

Kuharski tečaji so zelo priljubljeni

Modre odločitve skozi stoletja, ki so pripeljale do uspeha

Čeprav se je Italija s Toskano kot regijo začela resno ubadati šele pred kakšnimi osemdesetimi leti, je tukaj sovpadlo veliko naključnih elementov, ko so privedli do svetovno turistično-vinsko-gastronomske vinske zgodbe številka ena.

Ena od glavnih osnov je zares bogata dediščina mest, umetnosti in velikih podeželskih dvorcev, ki jim je bilo prihranjeno povojno razdejanje, saj je Italija obdržala podoben politični sistem s plemstvom (bolj in manj bogatim) vred.

Slikovita Cortona zmaguje

Najbolj pomembna pa je bila (spet!) državna odločitev iz šestdesetih let, ko so vsem, ki so lahko predložili načrt prenove ali obnove starih dvorcev, kmetij, pristav in vinskih kleti v turistične namene, ponudili izredno ugodne in celo nepovratne kredite!

Takrat je Toskana prvič zacvetela in žetev še traja.

Ves vloženi denar je država že večkrat dobila nazaj od pobiranja davkov iz naslova uspešnega turizma. Seveda so morali vsi slediti strogim pravilom okoljevarstva in zgodovinskih oblik arhitekturne dediščine, saj bi se drugače glavna ideja hitro izničila. 

Največjo napako pa lahko potencialni slovenski obiskovalec te regije naredi, če jo podceni.

Ne glede na zaklade, ki jih bo tam našel, pač pa glede na velikost. In če kdo misli, da jo bo lahko v slabem tednu dni obiskal in še malo bolj podrobno pogledal pod njeno odejo, se krepko moti.

Je precej hribovitega terena in vožnje po podeželskih cestah so počasne – in če hočete kaj videti, je z avtoceste treba odviti čim prej!

Zdajle poleti, toplo odsvetujem obisk Firenc, saj je tam nagrmadenega pol planeta, vrste za znamenito galerijo Uffizi so neizmerno dolge in čakanje traja dve do tri ure. Zato se tja raje odpravite pozimi in se posvetite samo temu mestu, ki ima res kaj pokazati.

Podobno je s San Gimignanom in njegovimi stolpi – tam so veljaki med seboj tekmovali glede višine stolpa – zdaj pa so turistična atrakcija, ki je takoj za Firencami. Če le gre, se temu sicer simpatičnemu mestecu na vrhu griča raje ognite.

Že nekaj južneje, v Sieni, je vzdušje neprimerno bolj prijetno, da o čarih tega mesta ne govorim! Je pa še vrsta mest in mestec (Sorano, Cortona, Suvereto, Panzano …), ki morda niso tako razvpita, zato pa vam nudijo dosti več avtentičnosti in ležernosti.

Jasno, brez vsaj čredice turistov tudi tukaj ne bo šlo, je pa vse skupaj zelo sproščujoče. Lepi trgi, v vsakem mestecu katedrala ali vsaj cerkev z mojstrovinami kakšnega od velikih umetnikov, zmerno cenovne gostilnice ob vsakem koraku, vinoteke na vsakih 200 metrov s prijetnimi cenami in z bogato ponudbo lokalnih, avtohtonih vin.

Tako sem lani odkril »vzhajajočo zvezdo« – syrah iz okolice Cortone, mesteca na meji s sosednjo pokrajino Umbrijo. Je slastno in sveže, polnega in vznemirljivega okusa in kozarček takoj pokliče drugega. Zdaj, ko jih svet še ni odkril, človek za nizke cene dobi velike mojstrovine. 

Chianti classico

Vinske impresije

Toskano po navadi enačimo z vinom Chianti, ki je skozi desetletja zaznamoval celotno regijo.

Od vsega začetka, ko je plemič Cosimo III. De Medici leta 1713 geografsko opredelil regijo Chianti in podal »recepturo«, je to preprosto namizno vino z nizko vsebnostjo alkohola (med 10 % in 11 %), bilo pa je mešanica belih in rdečih sort (podobno kot naš cviček).

Glavna sorta je bil in je še vedno rdeči sangiovese, ki so ga mešali z rdečima, kot sta colorino in canaiolo, ter belo malvazijo in trebianom. Skozi stoletja so se recepture rahlo spreminjale, osnova pa je ostala ista. Še pred nekaj desetletji je chianti veljal za »vino za delavce na polju«, ki so ga dejansko pili za žejo!

Pred nekaj desetletji so ohlapno zakonodajo posodobili, saj je vino v s slamo ovitih »kjantaricah« postalo vedno bolj resno in predvsem boljše. Najboljši chiantiji naj bi prihajali z gričevnatega območja »Chianti classico«, ki se razteza med Firencami in Sieno.

Pridelovalci so združeni v konzorcij Črni petelin (Gallo nero), vmes pa je že množica DOCG-jev (italijanska označba za vina vrhunske kakovosti in geografskega porekla), kar vinom daje še dodatne točke za kakovost in (seveda) ceno.

Pred petimi leti pa so toskanski vinarji sklenili, da uzakonijo do 15 % dodajanje bordojskih sort (merlot in oba caberneta – franc in sauvignon) h klasičnemu sangioveseju. Zdaj je na tem območju dovoljeno pravzaprav vse, saj je edino merilo kakovost, ki tudi določa cenovno politiko vin iz kleti.

Uradne označbe za kakovost (DOC, DOCG, IGT) so na drugem mestu, saj je kakovost vin izredno visoka in se še izboljšuje.

Jasno, boljša tehnologija in legije mladih in strokovno dobro podkovanih enologov znajo zarediti na odličnih rastiščih zares krasne stvari. Vsi zelo uspešno izvažajo, predvsem v ZDA in dežele severne in zahodne Evrope, v zadnjem času pa so močno prisotni v Rusiji in na Kitajskem.

Vinskih presežkov nimajo, cene pa so še vedno kar precej visoke. Ker je dežela razdeljena na deset provinc (da, povsod pridelujejo vina), je razumljivo, da poznajo kar 42 območij DOC in 11 območij DOCG. Tukaj je nekaj najbolj pomembnih:

Dve družini, en koncept – biti prvi

Največji, najbogatejši in najbolj vplivni vinski pridelovalci v Toskani pa sta družini Frescobaldi in Antinori.

Gre za skorajda sovražno zgodbo, ki traja že sedem stoletij! Takrat sta se obe družni v Firencah ukvarjali z bankirstvom, potem pa so se (med drugim) posvečali tudi vinarstvu, kjer so tudi na bojni nogi.

Vsaka družina ima samo v Toskani na različnih območjih po pet kleti, vina pa pridelujejo tudi v Venetu, na Siciliji in drugod po svetu. Medtem ko Frescobaldijevi trdno držijo skupaj, sta se brata Pietro in Ludovico Antinori pred leti hudo sprla, potem pa spet pobotala. 

Pravzaprav je med bratoma »počilo« zaradi precej banalnega razloga.

Medtem ko je poslovni Piero zagovarjal gojenje sangioveseja kot osnovno sorto Toskane, je umetniško nepredvidljivi Ludovico, ki chiantijev že od začetka ni maral, bolj navijal v prid gojenja bordojskih sort po vseh posestvih družine v Toskani.

Grb rodbine Antinori

Grb rodbine Frescobaldi

Čedalje pogosteje je zahajal k bratrancu v Tenuto San Guido (tam nastaja Sassicaia), pobral svoj delež iz bogate družinske blagajne in si kupil posestvo v Maremmi, ki meji na vinograde, kjer rastejo vina za prestižno Sassiciao.

Vinarstvo je poimenoval Tenuta dell’ Ornellaia. S pomočjo madžarskega (!) enologa Tiborja Gala je v slabem desetletju postavil na noge ikono italijanskega vinogradništva, ki je večino vernikov našla v osebah premožnih Američanov. Cene vin so šle v nebo in že tako bogati Ludovico je postal še bogatejši. 

Jasno, Frescobaldijevi niso stali križem rok, ko so škrtali z zobmi in preklinjali svoje večne nasprotnike, ki so s kar tremi vinskimi kletmi supertoskancev (Solaia, Sassicaia in Ornellaia) dominirali na svetovnem vinskem trgu. 

Zaradi kultnega statusa Ornellaie je posestvo postalo zanimivo za bogate vlagatelje iz ZDA.

Prvi delež je kupil legendarni Kalifornijec Robert Mondavi, dodatne kose pa svetovna vinska korporacija Constellation, ki velja za prvo na svetu. Ludovico Antinori je svoj že tako velik osnovni vložek v Ornellaio povečal za tridesetkrat!

Ampak za vsem tem so v senci stali Frescobaldijevi, saj so se modro povezali z Američani in jih pravzaprav napeljali na nakup. Ko je Mondavi prodajal delnice Ornellaie, so jih kupili oni, čeprav so bile cene astronomske.

Piero in Lodovico Antinori po podpisu premirja

Ko je delnice prodajal Constellation, so jih kupili oni. Ludovico Antinori je bil zdaj v manjšini in za astronomsko vsoto (govorijo o več kot 100 milijonih evrov!) je bil prisiljen prodati svojega »otroka«.

Da je bilo prvega dela sanjske zgodbe o uspehu posestva Tenuta dell’ Ornellaia nepreklicno konec, je zapečatila tragična smrt njihovega madžarskega enologa, ki se je ubil v avtomobilski nesreči v Južni Afriki.

No, brata pa sta se zdaj pobotala in pred leti začela novo zgodbo o uspehu, ki se imenuje Tenuta Il Biserno. Vina te kleti so hipno skočila v sam vrh kakovosti tega okrožja, za njimi pa stoji švedska (!?) enologinja Helena Lindberg, ki ji svetuje legendarni francoski enolog Michel Roland.

Njihov cabernet franc je eno najdražjih italijanskih vin sploh in ga ne pridelajo vsako leto. Pozimi pa privlačna Švedinja odide na Novo Zelandijo, kjer za brata Antinori vodi kleti Mount Nelson in Ram’s Hill in tam prideluje prvovrstne sauvignone. 

Zemljevid postankov po poti Toscanskih gradov

Castello dei Rampolla

Tudi za rekreativce

Med množico hribov in gričkov na svoj račun najprej pridejo lovci. Prva divjačina, ki vztrajno dela škodo, so divji prašiči.

V gozdovih jih je na tisoče in njihovo meso je na prodaj v več različnih oblikah. Ogromno naredijo klobas in salam, ki jih ob kozarcih vina ponujajo v množici vinotek.

Če pa ste pacifistično nastrojeni, boste lahko veliko hodili in kolesarili.

Legendarna je kolesarska pot z imenom Strada del Castelli del Chianti (Pot med gradovi chiantija), ki si jo lahko raztegnete na nekaj dni in spite v teh gradovih, če pa imate močne noge, pa jo lahko odbrcate v enem dnevu. 

Po gradovih tako in drugače

Ker današnji Toskanci živijo s turizmom in se trudijo gledati v prihodnost, so ugotovili, da so obiski velikih mest stvar množičnega turizma in da je treba svetovnim izbirčnežem ponuditi nekaj novega.

Zato so v okrožju Gaiole de Chianti (jasno, Chianti Classico) povezali deset gradov, kjer so tudi vinske kleti in imajo prenočitveno-kulinarične zmogljivosti, v veliki hit, ki so ga poimenovali Via del castelli di Chianti – Pot gradov Chiantija. Med vsemi so urejene poti za pohodnike in kolesarje, lahko pa jih obiskujete tudi z avtomobili; pač odvisno od tega, koliko časa ima kdo.

Vsi gradovi, kjer so včasih živeli plemiči, so sedaj še naprej v rokah družin, ki so jih uspele zadržati in se gredo uspešno obliko vrhunskega turizma, ostali pa so v rokah zasebnikov, ki so s temi vložki uspešno povečali osnovne investicije.

Villo Vinamaggio je kupil uspešen odvetnik iz Siene, dodal milijone evropskih sredstev, ki so bila takrat na voljo, in posestvo z gradom vred (tam je Leonardo naslikal legendarno Mono Liso!) preuredil v vrhunski hotel in dobro vinsko klet.

Glavne stranke so Angleži, ki se tam množično poročajo. Castello di Broglio – Barone di Ricvasolli domuje za najmočnejšim obzidjem v Toskani, kjer je dom vrsti vrhunskih vin z najvišjimi ocenami in cenami. Castello d’Ama je v bližini Gaiole de Chianti – izjemno simpatična vinska klet, ki je od leta 1972 v družinski lasti in njihovih vin v Italiji skoraj ni! Vse gre v izvoz, kakovost pa je izjemna (hm, pa cene tudi; med 20 in 150 evrov na steklenico). 

Za ljubitelje posebnosti je tukaj Castello dei Rampolla, slikovita graščina iz 13. stoletja v bližini mesteca Panzano.

Čeprav imajo 42 ha vinogradov, letno napolnijo »samo« 90.000 steklenic izbranih vin. Se pravi – tukaj se gredo že v vinogradih selekcijo selekcije! Certificirani so kot ekovinarji in njihova vina so več kot vrhunska.

Tako kot številnim drugim pionirjem italijanske vinske zgodbe je tudi njim v šestdesetih letih prejšnjega stoletja pomagal k uspehu veliki guru Giaccomo Tachis, ki jih je prepričal, da lahko tudi na območju chiantija posadijo francoske sorte.

Njihovo najboljše vino se imenuje D’Alceo in je 100 % cabernet franc! Vonj in okus? Nekaj najbolj presenetljivega; bogato zeliščno s polno sadnostjo, lepo svežino, že dokaj omehčanimi tanini in še s kakšnimi dvajsetimi leti življenja. Cena? Jah, od sto evrov za steklenico naprej … 

Kralj mesnin

Dario Cecchini je kralj. Nekateri mu čisto upravičeno pravijo, da je kralj mesnin. Doma je v Panzanu, čisto blizu Castella dei Rampolla.

Kaj je bivšega študenta veterine, ki se je odločil, da bo živalim pomagal, pripeljalo do vloge, ki jo ima danes? Najprej smrt očeta, ki je bil poglavar družine, ki se že skoraj 200 let ukvarja z mesarstvom. Ker je bil edini sin, je moral prekiniti študij in se vrniti v Panzano.

Dario Cecchini

»Namesto da bi živalim pomagal, jih ubijam,« priznava malce žalostno in dodaja: »Vendar je moja filozofija, da sta osnova dobrega mesa srečna žival in dober mesar.«

Sicer ob fotografijah na spletu, kjer Dario in pozira s slastnimi bifteki in florentinci, vsi mislijo, da so iz tipične toskanske govedine pasme Chianina, vendar ni tako. Cecchini kupuje stare španske krave, ki veljajo za najboljše na svetu in živijo dolgo časa. V Panzanu ima mesarijo in restavracijo, za njen obisk pa se je treba prej naročiti, saj gosti iz vsega sveta romajo v ta kraj. 

Ko nekdo spozna vrednost francoskih sort v Toskani

Niccolo Incisa della Rocchetta, lastnik in prvi enolog kleti Tenuta San Guido, je v intervjuju za našo revijo, ki je nastal pred osmimi leti, razložil, kako je prišlo do prvih supertoskancev.

»Moj oče je imel rad vina, vendar je vse življenje pil lokalni chianti. Enkrat pa je s potovanja v Francijo prinesel nekaj bordojskih steklenic in je bil popolnoma začaran. Čez leto dni je že posadil prve merlote in cabernet sauvignone, naslednje leto pa še cabernet franc in petit verdot. Takrat sem bil še otrok in vin nisem poznal, toda lahko rečem, da od takrat naprej pri nas doma nismo več pili chiantija. Ker se z vinskim poslom nismo ukvarjali, smo vse, kar je oče pridelal, popili doma ali razdali kot darila. To pa je verjetno botrovalo poskusom naših bratrancev na obrobju Maremme, ki so sredi sedemdesetih let eksperimentalno gojili oba caberneta (sauvignon in franc) in jih mešali s sangiovesejem. Oče je leta 1968 na trg po besedah hvale prvič dal vino z imenom Sassicaia, ki je bilo takrat zvrst obeh cabernetov.«

Tenuta San Guido – Niccolo Incisa della Rocchetta

Italija je s tem vinom osupnila vinski svet, ki potem ni bil več takšen, kot je bil prej. Seveda bratranci (Antinoriji) niso sedeli križem rok in leta 1973 je v prodajo prišlo vino letnika 1971, ki so ga v sodelovanju z legendarnim italijanskim enologom Giacchomom Tachisom pripravljali pet let.

Poimenovali so ga Tignanello in je zvrst med sangiovesejem in cabernet sauvignonom. Plaz se je sprožil. Tuji (predvsem angleški vinski novinarji) so bili nad vini navdušeni in jih poimenovali »supertoskanci«.

Drugi vinarji so začeli intenzivno saditi bordojske sorte, zemlja je v trenutku postala tudi do stokrat dražja, investicije so se širile od severnoitalijanskih vinskih legend (Angelo Gaja – Ca’ Marcanda) do Američanov, Nemcev, raznih multinacionalk in seveda bank. Zdaj lahko rečemo, da so vinogradi v teh okoliših (še posebej v Bolgheriju) najdražji v Italiji, saj jih cenijo na pol milijona evrov za en hektar. 

Tenuta II Biserno – enologinja Helena Lindberg

Zdaj, ko je tehnologija tako zelo dostopna, ko je znanje na univerzah dostopno tudi vsaki pametni glavi, so razlike med vinarji vedno manjše.

Izobrazba, razgledanost, svetovljanskost in tudi praksa po svetovnih kleteh in znanih regijah so tisto, kar determinira dobrega enologa, ki je alfa in omega določene vinske kleti.

Konec koncev se to dogaja pri mladi generaciji tudi pri nas in šele zdaj lahko rečemo, da lovimo korak s svetovno sceno. Do zdaj smo imeli srečo in nekaj neverjetno nadarjenih samoukov, ki so občasno znali narediti zunajserijska vina. Zdaj šale ni več. 

To dokazujejo tudi vinske degustacije v kleteh Maremme in Bolgherija.

Vina so vsa po vrsti odlična, harmonična, dodelana in stremijo k popolnosti. K popolni harmoniji tako na vonjih kot okusih.

In seveda – k dolgoživosti, saj ta element zelo pomembno vpliva na njihovo ceno. Serije niso velike in včasih najboljših določene kleti ne napolnijo vsako leto. Na voljo so le, če je bila narava milostna in je znal enolog iz grozdnih jagod potegniti največ. Za steklenice, katerih cena se začne pri 50 evrih in se končajo pri nekaj sto, je to najbolj pomembno. 

Slastno potepanje

Tenuta San Guido – vajeti v rokah še vedno drži lastnik Niccolo Incisa della Rocchetta, čeprav krmilo počasi predaja svoji hčeri.

Čeprav je vinska klet zaradi paradnega konja z imenom Sassicaia najbolj znana, je niti ni lahko najti. Oznak ni in šele domačini vam bodo povedali, da je treba »za kantami za smeti« zaviti desno. Sama stavba je impresivna, degustacijska soba pa je za steklenimi stenami, za katerimi so lepo zloženi hrastovi sodi v ustrezni temperaturi.

Po navadi za degustacijo, ki stane po 80 evrov na osebo, ponudijo štiri vina. Začnejo z vinom iz njihovega relativno novega posestva na Sardiniji, agricola Punica. Gre za 100-odstotni carignan, sorto, ki jo sicer najdemo v severovzhodni Španiji in južni Franciji, domovinsko pravico pa ima tudi na Sardiniji.

Vino je mogočno in sadno, z rahlim pomanjkanjem svežine. Naslednje vino se imenuje La Defese in prihaja iz novejših vinogradov v ravnini, gre pa za zvrst med domačim sangiovesejem in cabernet sauvignonom. Vonj in okus sta pikantno-sadna, pookus pa je presenetljivo dolg in malce preveč svež. Lepo, gastronomsko vino. Drugi na prestolu kleti Tenuta San Guido je Guidalberto, ki je zvrst med cabernet sauvignonom in merlotom.

Pravzaprav je precej podoben Sassicai, le da ima malce manj pikantnosti in več sadnosti (merlot pač). Tudi vinogradi za ti dve sorti so v ravnini blizu morja. Sassicaia kot prvo vino te kleti je tudi zvrst med obema cabernetoma.

Grozdi prihajajo iz starih vinogradov na pobočjih, kjer je Mario Incisa della Rocchetta sredi petdesetih zasadil prve francoske trte. Šele ko ga človek okusi, spozna, da ni vse v Bordeauxu in da je tudi drugje mogoče pridelati popolna vina. Ko smo se potopili v letnik 2004, je tisti nezmotljivi dotik večnosti vina prišel do polnega izraza.

Ni čudno, da toliko stanejo (od 150 evrov dalje). Letno napolnijo 150.000 steklenic. Niccolo Incisa della Rocchetta pravi, da je boljše polniti manj, kajti potem lažje oblikuješ visoke cene …

Tenuta Guado al Tasso

Ornellaia – večni drugi. Kot ste prebrali v uvodnih besedah, je bil originalno to otrok Lodovica Antinorija, zdaj pa je v kraljestvu Frescobaldijev.

Enolog je Nemec Axel Heinz, svetovalec pa razvpiti Francoz Michel Roland. Tako kot večina najbolj znanih tudi ta leži ob legendarni cesti Provincale Bolgherese, ki je tako ravna, da je to kot črto možno videti na vseh zemljevidih. Za 45 evrov vam ponudijo ogled vinogradov, supermoderne in lepo dizajnirane kleti ter degustacijo petih vin. Tukaj pa je vse podrejeno marketingu in prodaji.

Če je imela ta klet pred tremi leti na prodaj tri vina, jih je zdaj pet. Kaj so naredili? Najvišje pozicioniranega, z imenom Ornellaia, so podražili in še izboljšali, medtem ko so Serre Nuove (bordojska zvrst) pustili na že prej lepi poziciji.

Zato pa so svoje tretje vino, Le Volte, količinsko povečali s pridelki iz bližnjih nižin, kakovostno pa je ta zvrst sangioveseja, cabernet sauvignona in merlota padla. Spodnji cenovni del so zapolnili z žepu prijaznim belim vinom Poggio Alle Gazze, kjer je največ sauvignona. In seveda – legendarnega merlota Masseto na degustaciji, ki stane 70 evrov na osebo, ni na spregled. 

Njihova vina pri nas prodaja Evino. 

Tenuta di Biserno – novi otrok Lodovica Antinorija, ki leži malce severneje od preostalih – v bližini mesteca Bibona.

Zanimivo je, da je Lodovico najprej vinograde okrog zelo okusno restavrirane pristave, ki je zdaj dvorec, najel zgolj za petnajst let. Tukaj sangioveseja ni, poleg bordojskih sort pa imajo v vinogradih še syrah. Izkazalo se je, da je vinska klet z vini vred veliki hit in prvo vino z imenom Lodovico (100 % cabernet franc), ki ga ne naredijo vsako leto, dosega cene več kot 200 evrov za steklenico.

Druga zanimivost je njihova odlična enologinja, ki je Švedinja (Helena Lindberg), svetovalec pa je prav tako kot pri Ornellai Michel Roland. Ker pa ima hedonistični Lodovico od belih vin rad predvsem sauvignon, je na Novi Zelandiji kupil dve posestvi (Mount Nelson in Ram’s Hill), da lahko Švedinja pozimi dela na južni polobli.

Zato ni nič čudnega, če lahko na vodeni degustaciji v dvorcu s prelepimi vrtovi in bazenom (so namreč v prestižni druščini Relais & Chateaux) za začetek najprej okusite ti dve vini z Nove Zelandije in se potem posvetite domačim mojstrovinam.

Ples bo začel Insoglio di Chingale, ki temelji na syrahu in merlotu, odlikuje pa ga lepa pitnost in preprostost sadno-pikantnih arom. Naslednji, Il Pino, je čista bordojska mešanica s petit verdotom vred in je veliko vino. Jaz sem mu brez večjih težav dodelil 92 točk.

Biserno pa je že vrhunsko vino, kjer grozdje prihaja iz najstarejših vinogradov, same jagode pa so pazljivo prebrane. Tudi to je čisti bordojec, ki zadovolji vsa čutila in sem mu dal 93 točk. Sicer ga na degustacijah po navadi ne strežejo, vendar sem imel srečo, da sem bil gost Helene Lindberg in mi je odprla njihovo najboljše vino – Lodovico, letnik 2012.

Gre za 100-odstotni cabernet franc in ima vse odlike največjih vin tega planeta – bogate, večplastne vonjave po kavi, kakavu, čokoladi, podrasti, usnju, dotiku pečene slanine, karameli, zeliščih in zmečkanem gozdnem sadju.

V ustih se vse to še enkrat ponovi z največjo prefinjenostjo in tam zelišča malce prevladujejo. Jaz sem mu brez težav dal 97 točk, drugi ocenjevalci po svetu pa so v ocenah nekje med 93 in 97 točkami. Za degustacijo šestih vin (brez Lodovica) računajo po 60 evrov na osebo.

Njihova vina pri nas prodaja Evino. 

Tenuta Guado al Tasso – spet Antinorijevi. No, če sem natančen, je tokrat to Piero Antinori, ko je ugotovil, da lahko na tisoč hektarjih, ki jih je v družino prinesla njegova mama, posadi francoske trte.

Posestvo je ogromno. Ko so naš kombi spustili notri, smo se skozi vinograde vozili kakšnih dvajset minut, da smo prišli do osrednjih stavb, ki so bile nekdanje lovske hiše. Degustacija je bila tako kot po navadi odlično pripravljena in prepustili smo se besedam in vinom.

Ne glede na veličino Antinorijev pa lahko rečem, da so bila vina s tega posestva najboljša glede na razmerje cena/kakovost na tej poti. Njihovo najdražje vino je tudi merlot, tokrat imenovan Cont’ Ugo, in ga cenijo na 60 evrov, njegove ocene pa so bile med 91 in 93 točkami.

Vsa vina so perfektna in brez napak. Mene je najbolj očaral Il Bruciato (Zažgani; ime je dobil po velikem požaru izpred nekaj desetletij, ki je skoraj uničil vse gozdove v okolici). Enostavno, pitno, lepo sadno in pikantno vino z očarljivo svežino.

Je zvrst merlota, cabernet sauvignona in syraha. Ocene so bile med 90 in 92 točk, cena pa 27 evrov. V gozdovih ob vinarni in vinogradih gojijo posebne črne pujse (niso španski iberico), ki imajo odlično meso. V prihodnjih letih bodo vinsko klet zelo očitno povečali in dogradili.

Le Macchiole

Le Macchiole – tudi oni so ob cesti Provincale Bolgherese in so pravzaprav sosedi Ornellaie, le da so na drugi strani ceste.

Za degustacijo petih vin računajo po 30 evrov. Eugenio Campolmi in njegova partnerka Cinzia Merli sta posestvo kupila takoj ob začetku supertoskanske mrzlice leta 1983. Na 24 hektarjih pridelujejo pet vrst vin – eno belo in štiri rdeča.

Najboljši in najdražji je tukaj merlot z imenom Messorio (cena je 180 evrov, ocene pa so bile od 94 do 96 točk), sledi pa mu 100-odstotni syrah z imenom Scrio (cena je okrog 100 evrov, ocene pa so bile med 93 in 94 točk). So ena najbolj spoštovanih vinarn v okolišu. Campolmi je pred leti umrl in posestvo prav po »amazonsko« vodi Cinzia Merli. 

Campo alla Sughera – spet smo ob legendarni cesti Provincale Bolgherese, le kakšna dva kilometra severno do Ornellaie in Le Macchiole. S svojimi 16 hektari so ena manjših kleti, toda ocene in cene govorijo v prid odličnosti.

Ko nas je sprejela gospa Elisabeth Finkbeiner, smo mislili, da je to pač ena od dam s severa Evrope, ki so v času svojega obiska v Toskani spoznale usodnega človeka in tam na novo pognale korenine; saj je to v sredozemskih vinarnah precej pogost pojav.

Vendar je Elisabeth vodja kleti, je druga enologinja in skrbi za prodajo. Čez nekaj minut pa izvemo, da je celotno posestvo last nemškega podjetja Knauf, ki proizvaja svetovno znane mavčne plošče, ki so vgrajene v skoraj vsako evropsko stavbo!

Nekaj milijonov so leta 1990 investirali v to posestvo in Elisabeth so kot natančno in disciplinirano pripadnico svojega naroda postavili za vodjo kleti. Gospa ni od muh – prihaja iz znane nemške kulinarične družine, ki že desetletja kraljuje v najboljši nemški gostilni Traube Tonbach v Schwarzwaldu!

V tej vinski kleti so eni redkih, ki na tem območju pridelujejo severnim legam bolj naklonjen sauvignon (Arioso), glavna odlika pa so seveda rdeča vina. Mešanica merlota in cabernet sauvignona se imenuje Adeo in je zelo simpatično pitno sadno vino z lepimi tanini.

Stane 21 evrov in ocenil sem ga na 89 točk. Arnione je klasična bordojska zvrst vseh štirih sort (oba caberneta, merlot in petit verdot) in osvaja s svojo zeliščno mineralnostjo in sadnostjo. Stane 31 evrov, ocenil sem ga na 92 točk.

Vsekakor pa je kralj vin te kleti zelo nenavadno vino. Gre za čisti petit verdot, kar je v svetu zelo redek pojav, saj to sorto v Bordeauxu in drugod po navadi v zvrsteh uporabljajo z največ 10 %; v glavnem kot zeliščni dodatek in za res črno barvo.

No, tukaj so pridelali samega in je res odličen. Bogat, večplasten, zeliščno-pikanten z očarljivimi tanini, ki ga bodo držali pokonci še vsaj dvajset let. 93 točk; cena 80 evrov. 

Obisk kleti z zgoraj opisano degustacijo stane 45 evrov na osebo. 

Podere Grattamacco – končno vinska klet, ki ni ob razvpiti Provnciale Bolgherese, ampak leži v gričevju – med Bolgherijem in mestecem Castagneto Caraducci. Posestvo je leta 1977 kupil Piermario Cavallari in mu ustvaril ime, vendar ga je leta 2002 »posodil« švicarskemu milijonarju in investitorju Carmelu Tipi, ki ima v Toskani že dve posestvi.

Kompletno posestvo z gozdovi in oljčnimi nasadi je ogromno – 1.600 ha, od katerih pa je le dobrih 30 ha tistih z vinsko obdelovalnimi površinami. Degustacija za 45 evrov obsega štiri različna vina. Najprej nas je popolnoma razorožilo belo vino – Vermentino di Grattamacco (90 točk; 31 evrov).

Sicer gre za tipično belo vino zahodne obmorske Italije, ki najboljše rezultate daje na Sardiniji (Vermentino di Gallura), toda tale južnotoskanska različica nas je čisto obnorela. Lepa sadnost, pomešana z elegantno mineralnostjo in svežino je bila odlična!

Njihovo najbolj opevano rdeče vino je Grattamacco Bolgheri Rosso Superiore (94 točk; 62 evrov), ki je še eno iz linije perfekcije. Odlikujejo ga čiste kvartarne arome, še vedno pa premore dovolj sadnosti za hitro všečnost. Ocenjujejo, da bo živelo kakšnih dvajset let. 

Tua Rita

Tua Rita – končno smo se iz Bolgherija premaknili na jug, v zgornjo Maremmo. Ime posestva je samo obrnjeno ime in priimek prvotne lastnice dveh hektarov vinogradov z imenom Rita Tua, ki je s svojim (zdaj že pokojnim) možem Virgilijem leta 1984 začela saditi merlot in cabernet sauvignon.

Postopoma sta kupovala zemljo in zelo uspešno prodajala svoja vina, dokler se jima ni pridružil enolog Stefano Frascolla, ki se je poročil z njuno hčerjo Simeno. Stefano je zdaj direktor podjetja in prvi enolog, Simena pa vodi prodajo in marketing. 

Za 45 evrov vam ponudijo degustacijo petih vin; če pa bodo ugotovili, da o vinski temi veste kaj več, vas lahko razvadijo še s kakšnimi starejšimi letniki.

So edina klet daleč naokrog, ki za svoja vina v času delovanja niso dobili manj kot 90 točk. Svetovno vplivni Robert Parker Jr. jim je dvakrat dal oceno 100 točk in to za njihov merlot Redigaffi (letnika 1999 in 2000), česar pri njem ni dobilo še nobeno italijansko vino. »Naša vinska filozofija je preprosta,« razlaga Stefano Frascolla. »Vino mora imeti lepo pitnost in eleganco.«

Na 30 hektarjih letno pridelajo 120.000 steklenic vin, najbolj prestižnih (recimo Redigaffi) pa je logično malo – pribl. 9.000 steklenic. Ta omamni merlot raste in raste in je videti, da s tem nikoli ne bo prenehal. Po pol ure v kozarcu se sadnost umakne čokoladi, kavi in usnju.

Pookus je slastno dolg – kar jedel bi ga! Cena je 240 evrov, ocena pa 96 točk. Tudi njihov syrah »ubija« s harmonijo, lepo pikantnostjo in zeliščnimi notami. 94 točk in 170 evrov. Njihovo najboljše vino za ceno je vsekakor bordojska zvrst Giusto di Notri (Merlot in oba caberneta), ki spet potrjuje Frascollovo definicijo o uspešnosti nekega vina.

Pitnost in eleganca sta seveda prisotna, a ima še veliko drugega – večplastnost vonjav in okusov je takšna, da bi bilo tule premalo prostora za vse opise. Za 67 evrov dobite vino za 93 točk! Podobno velja tudi za eno od njihovih osnovnih vin, Perlato del Bosco (merlot, cabernet sauvignon in syrah), ki ga dobite že za 34 evrov, moja ocena pa je bila 91 točk. 

Petra

Njihova vina pri nas prodaja Evino. 

Petra – je klet, ki je pol ure vožnje oddaljena od Tue Rite in leži v sosednji dolini, imenovani Val di Cornia.

Gre za eno izmed najbolj impresivnih kleti v Italiji na splošno. Klet in posestvo sta del imperija italijanskega gradbenega barona Vittoria Morettija, ki je kariero z vini začel v osemdesetih letih prejšnjega stoletja s penečimi vini francoacorta v istoimenski regiji na severu Italije (med Milanom in Brescio).

Ko je njegova hči doštudirala enologijo, si je zaželela posestvo in dobri oče ji je kupil to zgodbo na jugu, saj ni želela delati penečih vin. Na pomoč je poklical svojega prijatelja, znanega švicarskega arhitekta Maria Botto, ki je skreiral enkratno zgradbo, ki na pogled najbolj spominja za azteške piramide v Srednji Ameriki. 

Poleg francoskih sort pridelujejo tudi zelo dober sangiovese in ga polnijo kot takšnega.

Vino z imenom Alto je veliko presenečenje. Ima sicer svežino, kot jo imajo navadni sangioveseji v okrožju Chianti, zraven pa je dodatek opojne sadnosti, ki vino takoj dvigne v višave. Cenovno je zelo dostopno (31 evra, ocena pa je 90 točk).

Iz podobnega testa je tudi Potenti, ki je 100-odstotni cabernet sauvignon. Na eni strani lepa sadnost, na drugi pa mineralna zeliščnost s prijetnimi, že malce oslajenimi tanini pričara lepoto v ustih. 92 točk za 30 evrov!

Petra je zvrst merlota in cabernet sauvignona in tako kot vsa vina te kleti popolnoma očara. Je seveda močnejše, bolj bogato in na prvi pogled precej dolgoživo vino, ki začne svoj pohod po kakšnih štirih letih staranja v steklenici. Za 60 evrov dobite 93 točk. Kot se opazili pri prejšnjih opisih, tudi tukaj igrajo na to, da je merlot glavni igralec.

Na posestvu Petra se imenuje Quercegobbe – grbavec; ime je takšno, ker je v neposredni bližini gozd starih, zgrbljenih hrastov, ki so takšne oblike zaradi stalnega vetra na tistem območju). Za 36 evrov dobite 94 točk. 

Njihova vina pri nas prodaja Koželj. 

Besedilo: Tomaž Sršen

Fotografije: Tomaž Sršen in arhivi kleti