Menim, da ob njegovem imenu ne potrebujemo nobene posebne predstavitve – še posebej če je bralec tega besedila starejši od 30 let.
Ugibanja, ali je trikratni dobitnik Oscarja največji igralec vseh časov ali ne, so popolnoma brezpredmetna, saj dejstva močno govorijo tej trditvi v prid. Sicer pa je vse star okusa, ampak če samo na hitro pregledamo njegove vloge hitro ugotovimo, da slabe predstave sploh ni imel!
In še- tudi najbolj znani igralci morajo opravljati avdicije, da jih režiser preizkusi, če vlogo sploh zmorejo. Razen na samem začetku; v šestdesetih letih njemu tega ni bilo treba početi nikoli. Ker so bile vloge vedno napisane izključno zanj.
Ampak Jack Nicholson ni legendaren samo zaradi svojih vlog.
Določeni krogi ga „spoštujejo“ zaradi neverjetne vztrajnosti pri žuriranju, zadevanju z raznimi substancami, menjavanjem žensk in njegovi profesionalnosti pred kamero.
Veliko znanih igralcev je to počelo, vendar so bili ravno zaradi vsega tega pred kamerami odsotni, niso znali besedila in se obnašali svojeglavo. Vseeno pa so bili (in nekateri so še) takšne zvezde, jih režiserji raje ne odpustijo, čeprav si tega močno želijo.
Film je pač velik posel in znani igralci so v vlogi kokoši, ki valijo zlata jajca. Še vedno v večini primerov velja, da tudi, če je film povprečen, je glavni igralec tisti, ki ga lahko odnese v profitne vode.
Jack pa je igranje jemal vedno smrtno resno in zelo profesionalno, čeprav se je znal vedno dobro zabavati. Pravi, da je spal z več kot 2.000 ženskami in nobena ni rekla, da to ni res.
Zabava in predvsem samo-zabava je pri njem bila (in verjetno še je) na prvem mestu.
Tudi če je bil vezan ali celo poročen, ga to ni oviralo, da je skakal za drugimi. Vedno pa je v teh primerih bilo vprašanje tolerance in živcev določenih gospa, kako so se odzivale na te „izzive“. Kot najbolj trpežna se je izkazala njegova dolgoletna partnerica Anjelica Houston, hči proslavljenega režiserja Johna Houstona, s katero je Jack delil mizo in posteljo kar 17 let.
Čeprav je Jack zbiral Oscarje in še bolj pogosto nominacije za njih, je tudi Anjelica igrala, vendar njene vloge niso bile tako zvezdniške kot Jackove.
Veliko njegovih prijateljev je bilo znanih glasbenikov, kjer pa je bila pesem z naslovom „seks, droge, rock’n’roll in alkohol“ na vrhu večne lestvice popularnosti.
Alkohol, mamila (predvsem kokain) so bili na vrhu. Ko so ga nekje sredi devetdesetih vprašali, zakaj ga toliko konzumira, je (v prostem prevodu) odvrnil: „Ker me peha v rož’ce.“
Torej – življenje in žurke na polno, v službi pred kamero pa najbolj profesionalno, kar je možno. Po svoje tudi logično, kajti dolga leta je bil najboljše plačan igralec na svetu.
Filmom je dajal svojevrsten pečat, njegov skrivnostni in rahlo intrigantni nasmeh pa je postal njegov zaščitni znak.
Ne glede, kakšnega žanra je bil film, v katerem je igral. Komedija, grozljivka, kriminalka, drama, triler, parodija – vedno je bil s to mimiko na pravem mestu izvrsten.
Konec koncev pa je publika to tudi pričakovala, samo nihče ni vedel, kdaj so to svojo zaščiteno mimiko uporabil. In ko jo je – je to naredil v pravem trenutku.
Jack Nicholson in še mnogo znanih igralcev je uporabljalo (in še uporablja) način priprave na vlogo po sistemu Stanislavski.
Konstantin Stanislavski je bil ruski dramatik in učitelj igranja iz začetka 20. stoletja. Leta 1912 je v Moskvi objavil svoj program učenja vlog, ki zajema pet stopenj in tudi igralci dandanes ga (sicer rahlo spremenjenega) še vedno uporabljajo.
Jack Nicholson je to šolo prevzel od Angležev (v prvi vrsti Sir Laurence Olivier in Oliver Reed).
- Korak – Čarobni če – najbolj enostavni korak, ki igralca sprašuje, kako bi on kot igralec osebno reagiral v situacijah lika, ki ga mora upodobiti,
- Korak – Ponovna izobrazba – gibanje po odru in način govorjenja,
- Korak – Opazovanje – Stanislavki je bil obsedeni opazovalec. Študente je motiviral, da so opazovali drug drugega in svoja opažanja opazovanim javno povedali. To učenje je govorilo, da ni tipiziranih vlog, pač pa je vsak lik enkraten,
- Korak – Motivacija – najprej je to stvar pisca in kako je le-ta opredelil osebnost. Ko igralec študira vlogo se mora vedno spraševati o svojem motivu, zakaj ne naredil to ali ono,
- Korak – Čustveni spomin. Stanislavski ni želel, da igralci enostavno kopirajo vzorce, pač pa je od njih zahteval da v trenutku čustvovanj sežejo v svojo emotivno zgodovino, se spomnijo določenega dogodka in ga potegnejo na površje.
Po dediščini tega ruskega genija so pogosto segli predvsem velikani ameriške igre. Konec koncev velik del učenja znamenitega newyorškega Actors Studia temelji na njegovih delih z dodatki (predvsem fizično in psihično sproščanje pred predstavo).
Uvod
Nekaj je genetika, nekaj vzgoja in nekaj okolje, ki človeka oblikujejo v razne smeri. Če pogledamo njegovo otroštvo, je imel vsega na pretek. Rojen je bil 2. aprila 1937 v New Jerseyu.
Njegova mama, barska plesalka June, je ob njegovem rojstvu imela 18 let. Bila je sicer poročena z Donaldom Furcillom, vendar zgolj nekaj mesecev, saj so odkrili, da je bil Furcillo že enkrat poročen in se ni ločil.
Zato obstaja velika verjetnost, da je njegov oče Junin manager Eddie King. Tudi June kasneje ni znala odgovoriti na to vprašanje, res pa je, da se nihče, vključno z Jackom ni veliko sekiral okrog tega.
Nicholsonovi so bili svobodomiselna družina in malega Jacka sta vzgajala stara starša, June pa je igrala vlogo njegove starejše sestre.
Resnico o svojem poreklu je izvedel za svoj 19. rojstni dan in o tem pravi takole:
Kot otrok je bil neverjetno bister in zanimalo ga je vse.
V šoli pa je imel težave, ker ni prenašal avtoritete. V prvih razredih je postavil celo nekakšen „šolski rekord“ glede popoldnevov, ki jih je moral preživeti v šoli, ker je bil za kazen „zaprt“. Rekord pa je bil takšen, da je bil zapet skoraj vse leto.
Vendar je tudi to izkoristil, saj je namesto gledanja v strop in dolgočasenja bral kot obseden. In to mu je kasneje prišlo zelo prav.
Sedaj v tej osnovni šoli najbolj pridnim učencem podeljujejo nagrado Jack Nicholson.
Da jim teh „zaprtij“ ni nikoli zameril, priča dogodek iz leta 2004, ko se je s svojo pravo teto Lorraine (Junina starejša sestra, ki je 19 let igrala vlogo njegove sestre), pojavil na šolski proslavi.
Po srednji šoli ni vedel, kaj naj bi počel in se je v času korejske vojne prijavil v vojsko, ki mu je garantirala spodobno življenje.
Ni bil dejaven na fronti, pač pa je bil dodeljen letališkim gasilcem v letalski bazi Van Nuys v Kaliforniji. Po dveh letih (ne)dela je bil častno odpuščen in se je takoj preselil v Hollywood, kajti film ga je vedno bolj mikal.
Pri filmu
Začel je kot pomočnik glavne tajnice v studiu Hanna & Barbera na oddelku risank. Ko je enkrat eden od glavnih animatorjev zbolel, so mu dali poskusno vlogo, ki jo je odlično opravil. Celo tako dobro, da so mu ponudili stalno službo!
Vendar je mladi Jack takrat dobro vedel, kaj hoče – delo pri filmu!
Ob koncu petdesetih je sodeloval v množici nizkoproračunskih filmov, od katerih je bil najbolj uspešen A Little Shop of Horros (1960), pravega uspeha in denarja pa ni bilo. Rahlo obupan se je lotil pisanja scenarijev, kjer je imel več uspeha.
Scenarij za film The Trip (Potovanje) je videl Peter Fonda in bil navdušen. Film so sicer posneli, vendar je flopnil. Vseeno pa mu je prijateljstvo s Petrom Fondo prineslo prvo večjo vlogo, ki ga je izstrelila v orbito.
Hipijevski prijatelj pa je imel železo v ognju, imenovano Easy Rider (1969; pri nas so ga prevajali z Goli v sedlu). Gre za legendarni film o dveh hipijih, ki na motociklih potujeta preko južnih držav ZDA in na samosvoj način razgaljata ameriško družbo.
Film je bil izjemna uspešnica, saj je iz 400.000 dolarjev, kolikor je stala produkcija, pridelal 40 milijonov.
To je bil tudi Nicholsonova prva nominacija za Oscarja, ki jo je zaslužil z upodobitvijo pijanega odvetnika Georga Hansona, ki ga motorizirana hipija za del poti vzameta s seboj.
Od tukaj dalje pa Jack skoraj ni več imel slabe vloge oz. ni nastopil v slabem flimu, kar je za igralca velika redkost.
Velika igra
Five Easy Pieces (Pet lahkih komadov) iz leta 1970 je bil njegov prvi film za veliko produkcijsko hišo.
Njegov lik Bobby Dupea je delavec na naftnem polju, Karen Black, takrat že uveljavljena igralka, pa je igrala njegovo dekle, natakarico v baru. Oba, tako Blackova kot Nicholson sta bila nominirana za Oscarja.
Tekom snemanja se je Blackova zaljubila vanj, čeprav je bila vezana. „Ko te pogleda s tistimi globokimi očmi najlepši človek na svetu, se ustaviš“, se spominja Karen. Jack pa je priznal, da sta imela hitro zvezo, po kateri je ona jokala.
Film je bil hit in vloge so pričele deževati. Takrat je pričel sodelovati s Sandyem Bresslerjem, zelo posebnim agentom, ki mu je v glavnem znal priskrbeti posebne vloge posebnih ljudi. Ta poteza je bila ena najbolj pomembnih v njegovi karieri nasploh.
Pa še to – ko človek bere njegovo biografijo, ne najde tistega klasičnega trpljenja ob plezanju navzgor, ki ga nekateri imenujejo „od trnja do zvezd“.
Ne, njegova kariera je bila navpično premočrtna in tudi kakšnih velikih kiksov ni bilo. Nekaj je k temu sigurno prispeval Bressler, nekaj pa Nicholson sam, ki je znal instinktivno izbrati scenarije z dobrimi zapleti in predvsem z dobrimi režiserji.
The Carnal Knowledge (Meseno spoznanje, 1971) je bil naslednji hit.
Gre za komedijo, katere glavna tema je v tistem času zelo popularno menjavanje partnerjev, ki je vodilo v skupinski seks s prijatelji in seveda o tem, kaj se lahko iz vsega tega izcimi.
Njegovi soigralci so bili spet igralci iz prve lige: Ann-Margaret, Candice Bergen in Art Garnfunkel, polovica slovitega pop dueta Simon and Garnfunkel, ki je takrat na velika vrata vstopal v filmski svet.
Ob snemanju tega filma sta Jack in Art postala iskrena prijatelja, saj ima Nicholson vedno, kjerkoli ima novo vilo, tudi t.i. „ Apartma Arta Garnfunkla“.
Za vlogo v tem filmu si je prislužil nominacijo za nagrado Golden Globe (Zlati globus), ki je sicer ni dobil, ampak je že pri svojem tretjem večjem filmu bil spet nominiran. Do sedaj 2 x za Oscarja in enkrat za Zlati globus.
Zdaj se mu je pot za direktni vlak do statosfere odpela na stežaj. Potreboval je samo izvenserijsko vlogo in velikega režiserja. Kritiki so ga slavili in ga primerjali z Marlonom Brandom in Jamesom Deanom, takrat največjima ikonama ameriškega filma.
Film The Last Detail (Zadnja podrobnost, 1973), kjer je igral z mladim Randyem Quaidom mu je spet prinesel dve prestižni nominaciji: za Oscarja in spet za Zlati globus.
Sicer ni dobil nobene od nagrad, vendar je še enkrat dokazal svojo nepremagljivost. Ampak Evropa ga je pa nagradila. V Cannesu je dobil nagrado za najboljšega igralca.
Eden najbolj znanih kritikov tistega časa, Roger Ebert, je zapisal:
Chinatown (Kitajska četrt; 1974) mu je spet prinesel nominacijo za Oscarja.
Film, je režiral Roman Polanski, Nicholson pa tukaj igra zasebnega detektiva Jacka Gittesa. Polanski je zgodbo odpeljal mojstrsko, v maniri stari ameriških „noir filmov“, v katerih je včasih blestel Humprey Bogart.
Da bi kdo upal stopiti v „Bogartove čevlje“, je bilo nezaslišano, a Nicholson je vlogo več kot mojstrsko odigral. Že davno pred snemanjem tega filma sta bila režiser in igralec dobra prijatelja in ko so morilci kulta Charlesa Manosna ritualno umorili Sharon Tate, nosečo ženo Romana Polanskega, se je slednji lahko naslonil samo na Nicholsona.
Ta je bil nad dogodki tako pretresen in prestrašen, da je nekaj let po tem po vzglavnikom v postelji imel veliko kladivo, „Samo kdo naj pride v mojo hišo, pa mu bom s kladivom možgane razpacal po stenah“, se je pogosto pridušal.
Let nad kukavičjim gnezdom – prvi Oscar
One Flew Over Cooko’s Nest je naslov romana ameriškega pisatelja Kena Kaseya.
Zgodba govori o dogodkih v norišnici in načinu, kako uradno osebje ravna s t.i. norci oz. neprilagojenimi, ki pa v bistvu sploh niso nori, ampak so moteči elementi v družbi. Kasey je v to zgodbo vpletel mnogo primerjav s takratno ameriško in zahodno družbo, medtem ko je medicinsko osebje ponižal na vlogo represivnih organov.
Glavni moteči element pa je Randle P. McMurphy, ki inteligentno in provokativno represivnim organom nastavlja ogledalo in svoje prijateljuje „neprilagojene“ sprejme kot ljudi. Oni pa njega tudi.
Ko jim pokaže svet in vse lepote narave, je videti, kot bi se naenkrat „pozdravili“ . McMurphyeva zmaga je le začasna, saj osebje v imenu države vse „bolnike“ kaznuje in zapre, glavnemu junaku pa na koncu naredijo lobotomijo.
Film je leta 1975 režiral češki režiser Miloš Forman, ki je nekaj let prej kot politični azilant prebegnil iz takrat komunistične Češkoslovaške, ki je ječala pod sovjetskim režimom. Producent filma je bil Michael Douglas, McMurphya pa je upodobil Nicholson. Ob tem filmu je svet najprej onemel, potem pa ponorel.
V Ljubljani so ga vrteli v kinu Union in jaz, odraščajoči pubertetnik, pa sem ga šel takrat gledat šestkrat.
Vsakič sem prebavljal in po svojih močeh analiziral simboliko filma, besedil in sploh stanja sveta. In morda zdaj deloma tudi po zaslugi tega filma pišem za revijo, ki jo držite v rokah.
Eno od vlog v filmu igra tudi mladi Danny DeVito, ki je oprav tako odraščal v New Jerseyu in z Nicholsonom sta ugotovila, da sta se gibala v istih krogih, čeprav se nista nikoli srečala.
Tudi to prijateljstvo še vedno traja. Takrat je ta film prejel kar devet nominacij za Oscarje in jih pet tudi dobil, od tega tri glavne. Za najboljši film, za najboljšega režiserja in za glavno moško vlogo.
Ne glede na to, da je od takrat minilo kar 43 let, ga veliko poznavalcev filma še vedno označuje za „najboljši film vseh časov“. Jack Nicholson si je s to vlogo pridobil status „celuloidnega božanstva“.
Naprej po stratosferi
S tem, kar je naredil do takrat, je lahko po mili volji izbiral in predvsem zavračal vloge. Prišlo je odboje dokaj nenavadnih filmov, ki pa so zaradi njega in ostalih ameriških filmskih ikon postali kultni – kot na primer Last Tycoon z Robertom de Nirom in Missouri Breaks z Marlonom Brandom.
Ne samo, da je igral skupaj s temi mojstri, obenem so tudi razvijali tehnike igranja in nadgrajevanja metode Stanislavskega, ki je opisana na začetku tega članka.
To so bila semena za Actor’s studio, kateremu sta takrat poveljevala De Niro in Al Pacino in je postal najvoljša ameriška igralska šola sploh.
V tistem času se je Jack Nicholson po mnogih zvezah in zvezicah z ženskami malce umiril.
Fatalka se imenuje Anjelica (izg. : Anhelika; po špansko) Houston, in je hči legendarnega ameriškega režiserja Johna Houstona. Je tudi edina ženska, ki ga je uspešno krotila, a je za to morala prejeti množico kompromisov.
Ne samo, da je uspešno tolerirala razna pijančevanja in intenzivno snifanje kokaina, znala je modro zamižati ob njegovih številčnih skokih čez plot. Res je, da to niso bile neke stalne zveze, bilo pa jih je veliko.
Nove mojstrovine in novi Oscar
Tako kot filmofili vemo, da je dobra knjiga najboljša osnova dobrega scenarija, ki se potem prelevi v dober film, vedo tudi igralci in režiserji. Eden najbolj popularnih sodobnih ameriških pisateljev je Stephen King, nekronani mojster groze.
Ja, prav ste prebrali – Kingova posebnost so grozljivke. To zelo uspešno počenja že več kot štirideset let in vrsto, ne – čredo – njegovih knjig so ekranizirali.
Nekateri filmi pa so knjige celo nadvladali. Kot je to recimo Shining – Sijanje.
Jack Torrance, neuspešni pisatelj, alkoholik in skriti psihopat tekom zime dobi začasno delo zimskega čuvaja ogromnega hotela v gorah. S seboj pelje svojo ženo in sina, ki o tem njegovih motnjah (razen alkohola) ne vesta nič.
Ko zapade sneg, je hotel povsem odrezan od sveta, in slaba energija (lahko ji rečete tudi zli duh hotela) se prične igrati z Torrancovo psiho. Slednji vedno bolj nori, prikazujejo se mu podobe ljudi, ki so bili v hotelu umorjeni in prične komunicirati s pokojniki.
Ne ve pa, da je njegov sin telepat in se lahko pogovarja s svojimi prijatelji in skuša pripeljati pomoč.
Ampak – čisto po Kingovsko – ko pomoč odrešujoče pride, jo Jack ubije in nadaljuje svoj morilski pohod.
Na koncu hoče pokončati ženo in sina, vendar se mu nekako izmuzneta. Iz finala filma s(m)o si vsi zapomnili tisti prizor, ko s sekiro v rokah razbije vrata, pogleda v sobo, od koder žena in sin bežita ven v snežni metež in zakliče:
Film je genialno zrežiral Stanley Kubrick, še ena od največjih legend filmskega ustvarjanja in je seveda bil huronska uspešnica.
Ne glede na izjemnost filma, pa ga je zaradi žanra (grozljivka) ameriška filmska akademija, ki izbira nominirance za Oscarje, popolnoma prezrla. S slabimi besedami o adaptaciji ni skoparil niti Stephen King sam, ki je bil mnenja, da je film „površen“ . Javnost pa je bilka drugačnega mnenja in ljudje so drli v kinematografe.
Nicholson je s tem filmom dokazal, da zares lahko čisto v vseh žanrih.
No, v ljubezenskih pa ga do leta 1983 še nismo videli. Terms of Endearment (Čas nežnosti), kjer igra ob še eni legendi (Shirley MacLaine) je lep in čuten ljubezenski film, kjer je Jack spet razširil svoj diapazon vlog.
V tem filmu je Garrett Breedlove, upokojeni astronavt, ki je sosed dveh žensk – matere (MacLaine) in hčere (Debra Winger). Postanejo dobri prijatelji še več, na koncu pa tečejo solzed (tako na platnu kot v dvorani). Za to vlogo je Nicholson dobil svojega drugega Oscarja.
Po mnenju mnogih Slovenk in žensk širom planeta bi moral biti z Oscarjem ovenčan tudi v filmu Čarovnice iz Eastwicka (The Witches of Eastwick, 1987), kjer se kot zapeljiv hudič pojavi v mestu in eno za drugo zapelje tri prijateljice (Cher, Michelle Pfeiffer in Susan Sarandon), film Ironweed pa mu je prinesel novo nominacijo za Oscarja.
Prav vsi filmi, v katerih je igral, so bili finančno uspešni, prav blockbuster pa je bil Batman iz leta 1989, katerega je režirat artistični Tim Burton.
V tem filmu je igral negativca z nadimkom Joker in zaradi njegove vloge je šlo film gledat še več ljudi. Ker mu producenti niso želeli plačati želene vsote, se je odločil, da si bo dal izplačati procente od dobička. Ker je film bil res velika uspešnica, so izračunali, da naj bi zaslužil nekje med 60 in 90 milijonov dolarjev.
Tretji Oscar in vse okrog
Devetdeseta leta je pričel z druženjem s Tomom Cruisom in Demi Moore v vlogi sadističnega mornariškega oficirja, pod poveljstvom katerega vojaki ubijajo „mehke“ rekrute.
Tudi tokrat jo je odnesel z nominacijo za stransko vlogo. Njegovo druženje s Timom Burtonom je pripeljalo do ironične parodije Mars Attacks (Mars napada; 1996), kjer igra ameriškega predsednika, ki s svojimi neumnimi dejanji povzroči, da Marsovci res uničijo naš planet.
Naslednja postaja je bila ljubezenska komedija z naslovom As Good as it Gets (Boljše ne bo nikoli; 1997). Jack igra Melvina Udalla, zlobnega cinika, ki ga splet slučajev pripelje do ljubezni in tolerance do bližnjih.
Tudi ta film je bil velika uspešnica (priigral je 320 milijonov dolarjev), Jacku je prinesel tretjega Oscarja, njegovi soigralki Helen Hunt pa Osarja za stransko vlogo.
Film About Schmidt (O Šmidu; 2002) je kljub težavni tematiki (upokojenec se po ženini smrti brez vseh bližnjih se poda na pot po ZDA v iskanju samega sebe). Tudi ta vloga ga je nominirala za Oscarja. Zadnji film je posnel leta 2010 (How Do You Know), tri leta kasneje pa uradno objavil, da ima snemanj dovolj in da se bo upokojil.
Ima pet otrok s štirimi različnimi ženskami.
Najbolj zanimivo je, to, da z Anjelico Houston, s katero je bil najdlje, nima nobenega.
Poročen je bil le enkrat in to leta 1962 s Sandro Knight, s katero ima hči Jessico (1963).
Njegova zadnja stalna spremljevalka je bila igralka Rebecca Bouchard, s katero ima dva otroka, trenutno pa nima stalne, ampak občasne.
Je velik ljubitelj košarke in ima častno vstopnico vseh tekem Los Angeles Lakersov. Enkrat je bil tudi izključen, ker je iz prve vrste zmerjal sodnika, kateri ga je napotil ven iz dvorane.
Čeprav je rekel, da se je upokojil, so lani v javnost že curljale informacije, da bo spet igral.
Film se imenuje Toni Erdmann in bo prišel na spored letos poleti. Jack je pač Đek.
Besedilo: Janez Jež