Viski in rokenrol sta bila že od začetka tega glasbenega žanra velika zaveznika.
Pravzaprav je bil alkohol že od nekaj tako vir inspiracije kot tudi propada številnih umetnikov, tudi glasbenikov. Konec koncev sta tudi slovenski literarni ikoni, France Prešeren in Ivan Cankar pogosto posegala po rujni kapljici. Ampak – da bi se kdo s tem hvalil in pijačo celo propagiral – tega ni bilo. Do nastanka fotografije, elektrike in rock glasbe.
Rock glasbeniki najbolj slavnih bendov so bili narkomani, alkoholiki in predvsem zelo psihično nestabilne osebe, kar pa jim je omogočalo, da so kreirali dobro in nepozabno glasbo, ki živi še danes.
Mnogi so pri tem početju odšli na ono stran, nekateri pa so se uspešno pozdravili in še vedno navdušujejo. Nekateri so postali t. i. medicinski čudež in še delajo.
Najbolj izpostavljen fenomen je kitarist Rolling Stonesov, Keith Richards, ki s svojim obrazom dokazuje, da je sam preživel vse svetovne vojne, a je še vedno zelo živahen. On je eden tistih, ki so na odru vedno s cigareto v ustih, on je že od šestdesetih dalje brez sramu nagibal te in one steklenice na odru in mladež je to ljubila. In kar so videli – to so hoteli imeti.
Ne vem sicer, kdo je ameriški viski Jack Daniel’s prvi tako močno spromoviral, a na začetku sedemdesetih je bila to že rokerska pijača. Ni bilo benda, katerega člani ne bi posegali po njem samem, s pivom, z vinom ali drugimi povzročitelji raznih alternativnih psihičnih stanj.
Jimmy Page (fotografija: Neil Preston, 1975)
Drugi val njegove invazije so prinesla devetdeseta, ko so bili prvi manekeni tega viskija Guns’n’Roses, ki so na odru, pred njim in tudi drugače to pijačo besno konzumirali. Na teh krilih je ta viski priletel tudi v Slovenijo, kjer deluje podobno.
Zadnjič pa sem v arhivih legendarnih Led Zeppelin našla tole fotografijo iz leta 1975, ki kaže člane skupine, tik preden so odšli na oder v Indianapolisu, zvezna država Indiana.
Čeprav njihov glasbeni vodja in glavni avtor, kitarist Jimmy Page ni nikoli slovel kot človek pijančevanj in ekscesov, fotografija kaže drugače.
Medtem ko drugi člani (od spredaj vidimo le obraz pevca Roberta Planta; basist John Paul Jones in bobnar John Bonham kažeta hrbte) že odhajajo skozi vrata garderobe na oder, pa Jimmy na dušek prazni steklenico tega popularnega viskija, saj je vedel, da bo imel na odru ob svojem ojačevalcu (Marshall, seveda) novo, ki jo bo počasi praznil med koncertom.
Jimmy Page je bil sicer bolj miren član benda, kajti glavno „štalo“ je delal bobnar John Bonham.
Njegova posebnost je bilo metanje omar in televizorjev skozi zaprta okna hotelov, v katerih so bivali med turnejami. Managerji so to vedeli in so osebju hotelov naročili, naj pločnike pod sobami, v katerih so spali člani skupine, zaprejo. Hotelirji pa so jih oboževali, saj so vso škodo kar nekajkrat preplačali.
Najbolj ironično pa je dejstvo, da je edinole Bonham umrl zaradi alkohola. Nekega večera leta 1980 je sam spil tri steklenice vodke in odšel spat. Ponoči se mu je to vzdignilo in je bruhal. „Nič nenavadnega“, porečete, toda bruhal je sebi v usta in se zaradi tega zadušil.
Novega bobnarja niso iskali in skupino so razpustili. Sicer so se ob določenih dobrodelnih nastopih še nekajkrat dobili (bobne je igral Johnov sin Jason), do trajne združitve pa kljub zelo mamljivim ponudbam ni prišlo. Vsega skupaj so prodali več kot 240 milijonov plošč.
Besedilo: Janja Maček
