Pred mesecem dni sem se pridušal, da četrtega dela tele naše sage res ne bom pisal. Ampak – ga. Da se ne bom ponavljal, sem vse, kar se tega tiče, pribeležil že v Uvodniku, zato vas s tem ne bom več moril.
Wolt je objavil raziskavo, da Ljubljančani (ta finska franšiza v Sloveniji v glavnem deluje v Ljubljani) večinoma naročajo burgerje in pizze, kar je glede na razmere zelo, zelo žalostno. Rad verjamem, da množice to jedo tudi, ko ni koronske izolacije, ampak zdaj – ko so vsi, tudi najboljši spustili cene – niso spremenili prehranskih navad ali vsaj malo pogledali izza svojega prehranskega zapečka, je tragično. Na Woltu in E-hrani je toliko izbire, da se bistrojev, gostiln in restavracij kar tare, ampak ljudje bodo jedli burgerje. V našem naboru restavracij, katerih jedi smo naročevali ali hodili iskat, smo poskusili tudi to. Ni bilo katastrofalno, ampak povprečno. Tako ali tako sem pa že večkrat povedal, da so burgerji najbolj dolgočasna hrana, kar jih je. Pleskavice v lepinji so tisočkrat boljše, bolj slastne in človek vsaj ve, kaj je. Poleg tega so v ponudbi zares številne restavracije iz različnih delov sveta, kar (vsaj meni) hitro zvabi nasmešek na usta. Ampak – ne. Burgerji in pizze do konca življenja.
Ogam Korean restaurant
Miklošičeva 9d, Ljubljana
www.wolt.com/en/svn/ljubljana/restaurant/ogam
dostava: Wolt
Korejsko kulinariko sem vzljubil precej, preden sem pred osemnajstimi leti končno odpotoval tudi v ta del Azije. Živahni in poskočni okusi, obilica bolj in manj pekočih jedi, ki jih imam na splošno rad in seveda kimči – pikantno kitajsko zelje, ki ga najbolje pripravijo samo Korejci. Da ne govorim o mini žarih na mizah, kjer si gosti lahko sami pečejo izbrane kose mesa. Super. In ko je pred leti za Bežigrad prišla prva korejska restavracija, sem iz nje odšel z dolgim nosom. Skoraj ničesar od tega, kar sem pričakoval, niso imeli. Zato sem se Ogama lotil bolj previdno in vpregel Wolt za dostavo.
Kimči Samgyeopsal
Gun Mandu
Dak Galbi
Naročil sem tri jedi, ki naj ne bi bile preveč pikantne, pa so bile. Na moje veliko veselje in malo manj na ženino.
Gun Mandu (4 evre na porcijo), ocvrti korejski žlikrofi s svinjino, so bili zelo lep začetek. Lepo hrustljavi, zmerno začinjeni in predvsem slastni. Fajn.
Dak Galbi (11,50 evra) temelji na pečenem piščancu, mešani, na hitro pečeni zelenjavi in tam narejeni omaki. Kalejdoskop okusov s pikantnim podtonom je bil izvrsten, hrustljavost pečene zelenjave je dajala element svežine, meso samo pa je bilo lepo marinirano v nekih zeliščih, ki jih srednjeevropske brbončice niso vajene, bi jih pa posvojile!
Kimči Samgyeopsal (12,50 evra) pa je bil pravi vrag iz škatlice! Osnova je bila marinirana svinjina z umetelno narejenim kimčijem, ki je svojo energijo dobil iz tam narejene omake. Res, zelo korejsko in nič kaj prilagojeno Evropejcem. Ta bistro vodi zakonski par iz Koreje, bolj natančno iz Seula, ki sta tukaj že dve leti in sta za zdaj zelo zadovoljna.
Gostilna Rakar
Dolenje Ponikve 8
dostava: smo šli tja na poslovni sestanek
Ko so Počivalškovi objavili, da gostinci »itak« v svojih prostorih, ki so ločeni od drugih, lahko gostijo člane enega podjetja, so se fantje in punce spogledali in se lotili posla. Eden takšnih je tudi Boštjan Rakar, eden izmed najbolj renomiranih dolenjskih oštirjev. Ker sem imel zares nekaj poslovnih pogovorov v tistem koncu, sem k Rakarju povabil nekaj sogovorcev in Boštjan nam je odstopil ločeno sobo ob šanku za naše kosilo. Ima srečo, da ima kar številno družino, ki je čisto vsa vpeta v delo v gostilni – on in žena ter trije polnoletni otroci, včasih pa pomaga njegova mama, ki pa je covid-19 že prebolela.
Pri Rakarju smo jedli prvi letošnji regrat
Rakar – morska žaba z dodatki
Rakarjev ramsteak s prilogami
Pripravili so nam nekaj, kar je že blizu njihovi klasiki – destilacijskemu meniju. Začetek je bil 100-odstotno dolenjski – nekaj rezin domače salame, ki pa ni bila tako slana in polna česna kot po navadi, ter svež in dehteč domač kruh. Sledil je morski krožnik (na Dolenjskem!?). Glavna zvezda je bil fantastično mehak in hrustljav rep morske spake (grdobine), ki so ga prej počasi kuhali v sous-vidu in oblekli z nežno slanino ter na koncu popekli. Tisto, kar je bilo videti kot riž oz. rižota, so bile majhne testenine (orzo), ocvrti koromač in listek regrata. Okus je bil božanski, saj so se elementi čarobno prepletali med seboj in jed lepo predstavili brbončicam.
Ko smo uzrli prvi letošnji regrat, smo dobili še vsak po eno porcijo posebej; s pečeno slanino, toplim krompirjem in jajcem. Zlata slovenska klasika je navduševala po dolgem in počez in jedi nismo mogli prehvaliti. Sledil je nežno pečen jelenov file – res krvav, ampak tako dobro uležan v domači kvaši, da se je nož kar zapeljal skozi in sirov štrukelj je enkratno padel v to mehkobo čistih okusov. Sledila je še ena mesnina – sočen in krvav ramstek (le en kos) ob zeliščni piti in s sočno zelenjavno prilogo (čebula in paprika). Nič revolucionarnega, vendar izjemno okusno – kar pa je bilo v tej zgodbi najbolj pomembno. Cena za enega je bila 40 evrov in vsi, vključno z Rakarji, smo bili več kot zadovoljni.
Sushimama
Wolfova 12, Ljubljana
dostava: Wolt
Prva in najbolj slavna japonska restavracija v Sloveniji že od začetka covidne izolacije deluje s polno paro. Ob izvedbi naročila vas opozorijo, da imajo gnečo in da bo treba počakati malce dlje, kar je fer. In po dobri uri od naročila je kolesar pozvonil in kosilo je bilo pogrnjeno na domači mizi!
Soba
Nami
Teriyaki piščanec z mangom
Soba (6,50 evra), znamenita japonska juha z ajdovimi rezanci, daši juho in zelenjavo (korenje, ingver, gobice, listi špinače …), ki je bila enkratna in je izginila iz krožnikov v minuti! Bila je zapakirana v dve skodelici – v eni je bila topla juha (samo tekočina), v drugi pa druge sestavine, da se ne bi v primeru celotne zmešane juhe vse skupaj preveč razkuhalo. Teriyaki piščanec z mangom (18 evrov) je bil drugo veliko presenečenje. Mango imamo radi in ga kar pogosto jemo, vendar si ga ob pečenem slajšem piščancu nismo predstavljali. Ko pa smo to užili, smo rekli, da gremo kupit teriyaki omako, da bomo to lahko delali tudi doma! Super!
Tretja jed je bil nami (17 evrov), mešanica nigirija (s kisom mariniran riž, na katerem so delčki različnih rib – tuna, gamberi, losos …) in seveda šest kosov normalnega sušija s tuno (zvitki z rižem in tuno, oviti v ovoj alge). To je klasika japonske kuhinje, pa je bila zelo okusna in vsaka riba je dala svoj okus. Malce nas je zmotila zelo preslana sojina omaka (bila je priložena v malih vrečkah), ki je ob rahli nepazljivosti prekrila okus jedi.
Gostilna Čubr
Križ pri Komendi 53
dostava: sami
Čubr je ena izmed najboljših gostiln na Gorenjskem, ki spretno krmari med bogato tradicionalno kulinariko in duhovitimi modernimi nadgradnjami. Ko sem v e–nabiralniku dobil obvestilo, da so začeli pripravljati jedi „za domov“, sem se takoj postavil v vrsto in naročil nekaj tistega, kar mi je tistega dne Miha Potočnik povedal v slušalko.
Čubrov paket
Sirovi štruklji
Hobotnica s šparglji
Njihova verzija špehovke
Tukaj je bilo tako kot pri Rakarju – se pravi – skoraj zares! Začetek je bil briljanten – kuhana hobotnica s šparglji! Ja, sezona špargljev se je začela in Potočnikovi (tudi tukaj dela zgolj družina) hitro sledijo tistemu, kar je sveže in ima tradicijo. Ta predjed je bila briljantna in tudi juha je bila v tem stilu – kremna špargljeva juha, ki je prekipevala od aromatike in sočne hrustljavosti oparjenih zelenih pomladnih paradnih jedi. Pri Čubru znajo speči odlične kruhe, toda primerek, ki sem ga prinesel domov, niti ni bil kruh. Bila je štručka, polnjena s čebulo in slanino ter bolj podobna špehovki kot kruhu. Skromno rečeno – bila je briljantna, polna okusov, sočna in tako dobra, da bi za obed lahko jedli samo to.
Mladež se je napasla ob telečjem dunajcu (edini pravi dunajski je seveda telečji), nam pa je preostala slastna in sočna telečja zarebrnica. Imeli smo dve spremljavi – pečen krompir in sirovi štruklji. Vse to je bilo več kot navdušujoče, zato smo priložene kremšnite užili dan kasneje. Bilo je užitkarsko in vrhunsko – tako kot zna Čubr navdušiti v času normalnih dni. In cena? 35 evrov na osebo; za mulca pa je bil dunajc gratis. Zaradi izdatnosti porcij smo del teh poslastic jedli še v nedeljo.
Besedilo in fotografije: Tomaž Sršen
