Na Slovenskem imamo državne praznike, ki so dela prosti dnevi. Ne vsi. Dan Primoža Trubarja, dan suverenosti, dan Rudolfa Maistra, združitev prekmurskih Slovencev z matičnim narodom in vrnitev Primorske k matični domovini, niso. Nato so prazniki, ki so poimenovani »drugi dela prosti dnevi«. Ti pa so: velikonočna nedelja in velikonočni ponedeljek, binkošti, Marijino vnebovzetje, dan reformacije in božič. Vsi ti prazniki so zapovedani s strani države, oziroma so jasno opredeljeni v Zakonu o praznikih in dela prostih dnevih v Republiki Sloveniji.
Imamo pa še druge praznike, ki izhajajo iz šeg in navad naših prednikov, še celo iz predkrščanskega obdobja in nove, ameriške praznike, ki so se spretno priplazili v našo kulturo, se ujeli z globalizacijo, ki so jo zastavili Američani in mi smo jih veselo sprejeli. Seveda ti prazniki nimajo nič skupnega z življenji in običaji narodov, kjer so se pojavili. Njihov skupni imenovalec je – denar. In to učinkovito in množično pridobivanje le-tega. Pa jih res rabimo? A nimamo svojih?
Lahko bi na dolgo in široko naštevali vse naše praznike z vsem značilnostmi vred, ampak smisel tega pisanja bi se hitro izgubil. Morda bi zaradi aktualnosti izida te številke Dolce Vite lahko izpostavili Gregorjevo, znan predkrščanski praznik, ki se praznuje 12. marca na god Sv. Gregorja. Tudi ta prinaša pomlad, tako kot Jurjevo. Ko je še veljal stari julijanski koledar je Gregor Veliki godoval prav na ta dan. Bil je prinašalec luči. In svetli del dneva je po verovanju s tem dnem postal daljši. Znan je običaj na Gorenjskem, ko so na predvečer Gregorjevega spuščali lučke oziroma doma narejena plovilca s svečami po potokih in rekah. No, to otroci še vedno počnejo 12. marca v Ljubljani na Gradaščici in dogodek je prav prisrčen! To je bil čas, ko rokodelci za svoje delo doma niso več potrebovali umetne luči. Šega spuščanja gregorčkov, kot jo poznamo iz virov 19. in prve polovice 20. stoletja, najdenih na Slovenskem, se je razvila v 15. ali 16. stoletju, ko so rokodelci začeli v zimskem času delati ob luči, zato je izvor spuščanja luči po vodi starejši od šege, ki jo na podlagi slovenskih virov povezujemo s spuščanjem gregorčkov.

Spuščanje ladjic na Gregorjevo

Gregorjevo – ko se ptički ženijo

Valentinovo – ljubezen za vse!
Ker pa je bilo včasih Gregorjevo prvi pomladanski dan, je po ljudskem izročilu znano tudi po času »ko se ptički ženijo«, zato je ta praznik tudi povezan z zaljubljenci. Vemo, da ob daljšem dnevu in toplejših dnevih ter nočeh, prične narava svoj novi ciklus rasti, cvetenja in dehtenja. Vse se prebuja in je v pričakovanju novega. Prav tako se narava ljudi spremeni v pomladno, veselo, pričakovanja polno, pa tudi zaljubljeno. Gregorjevo je v bistvu pravi slovenski praznik zaljubljencev, čeprav je žal manj znan kot uvoženi »praznik« Valentinovo. Na Gregorjevo so se dekleta ozirala v nebo. Prva ptica, ki so jo zagledala, je naznanila kakšen bo njen mož.
In kje je glavni razlog, da je Valnetinovo zadušilo Gregorjevo? Gregorjevo že prej ni bilo ne-vem-kako razvpit praznik in razen otroških spuščanj ladjic s svečkami se ni nič dogajalo. Tisto o ljubezni pa je bilo tako ali tako postranska stvar. In potem, po drugi svetovni vonji se je k nam priplazilo Valentivno kot dan zaljubljencev. Ljudje so to takoj sprejeli, gostinci pa še bolj. Gregorjevo pa je odšlo v temo in le še izza vogala gleda, kaj je izgubilo. Če bi določeni etnologi v pravem trenutku znali Gregorjevemu najti pravo podobo, Valentinovo ne bi bilo tako močno. Če smo Slovenci znali komerciali izkoristiti Martinovo v že kar neokusni nedogeld, to priča, da ta znanja imamo.
Martinovo je poleg pustovanja – eden najbolj znanih in še vedno aktivnih praznovanj na Slovenskem. Dejansko sega daleč v čas pred našim štetjem, čeprav se zdi, da je krščanski. V jesenskem času so se naši poganski predniki s praznovanji zahvaljevali bogovom za obilno letino in se hkrati priporočali za ponovitev obilja v prihodnjem letu. Zaradi splošne priljubljenosti cerkev med pokristjanjevanjem praznika ni odpravila, ampak ga je zaznamovala z znanim in med ljudmi čaščenim svetnikom, svetim Martinom. Ko je bil Martin še otrok, se je družina zaradi očetove službe preselila na ozemlje sedanje Italije, Martin pa je tam spoznal krščansko vero. Čeprav je po očetovi tradiciji postal rimski vojak, ki naj bi služil vojaško obveznost v Franciji, se je posvetil življenju za reveže. Someščani so ga proti njegovi volji izvolili za škofa v Toursu. Legenda pravi, da je skromni Martin pozimi srečal berača, ki ni imel obleke, zato mu je podaril polovico svojega plašča. Po tem dejanju so ga iskali, da bi ga imenovali za škofa, a se je v svoji skromnosti skril, njegovo skrivališče pa naj bi izdale gosi z “gaganjem”. Pri nas pa se praznuje ta praznik predvsem kot praznik vina. Mošt, ki naj bi bil do tega dne nečisto vino, se po blagoslovu, ki ga opravi sv. Martin, spremeni v vino. Poznamo ljudski rek, ki pravi da »Svet’ Martin nar’di iz mošta vin«. Tako je svetnik postal tudi zaščitnik vinarjev.
Še nekaj ameriškega uvoza
Materinski dan je praznik, ki s(m)o ga uvozili iz Amerike. Posvečen je vsem materam. Pri nas v Evropi imamo sicer dan žena, ki pa ima drugačen pomen. Materinski dan se je pričel praznovati pri nas po prvi svetovni vojni, a ob različnih datumih. Pri nas se materinski dan po drugi svetovni vojni praviloma ni praznoval, saj smo vedno praznovali dan žena. Danes pa je spet v veljavi in se ga praznuje na Marijino oznanjenje, 25. marca. Eden od praznikov, ki smo ga uvozili in se hitro poistovetili z njim. Dobrodošlo za trgovce.

Ameriške »maškare« za Halloween pred 100 leti!
Halloween ali noč čarovnic je še en praznik ob katerem si trgovci manejo roke, starši pa vijejo roke. Pravzaprav gre za stari keltski običaj, ki je z angleškimi priseljenci prišel v Ameriko, se tam izvalil v drugačni podobi in osvojil blagajne. Tudi ta praznik smo uvozili. Noč pred dnevom vseh svetih je eden od treh dni, ki ga bojda praznujejo satanisti. Ne glede na to pa je pri tem prazniku značilno, da se ljudje v glavnem oblečejo v precej grozljive maske, kar pri pustu ni navada. Pri nas se Noč čarovnic ni nikoli praznovalo.

Pohlepni Valentin

Samo delček Hallmarkovih voščilnic
Praznujemo pa – in to je državni praznik – dan spomina na mrtve. In tudi tu trgovci manejo roke. Slovenija je rekorderka v porabi sveč na ta dan, oziroma v tem času. O problematiki onesnaževanja s starimi svečami pa kdaj drugič.
Valentinovo naj bi bil praznik zaljubljencev, a slednje ne drži povsem. Sv. Valentina poznamo pri nas že dolgo, vendar ne v povezavi z dnevom zaljubljencev. Sveti Valentin goduje 14. februarja. Takrat – po starem kmečkem koledarju – prinese ključe do korenin. Na ta dan se tudi ženijo ptički. Kdor želi videti ptičjo ženitev, mora bos do grmovja, čeprav je na ta dan velikokrat bilo še zelo mrzlo. Po starem kmečkem koledarju je torej Valentin prinesel ključe do korenin in so mu zato pravili prvi spomladin.
Valentinova srca so prišla k nam iz Holandije, skupaj s samo zamislijo o prazniku. Še huje je praznik prodrl s pomočjo ameriškega razmaha v Evropi. Osnova zgodbe naj bi bila sledeča: Valentin, ki je živel v 3. stoletju, je bil zaprt zaradi krščanske vere. Zaljubil se je v slepo hčer svojega paznika. Pisal ji je pesmi (od tod navada pošiljanja verzov in pisem za valentinovo) in ji s svojimi prošnjami vrnil vid. Vendar dandanes Valentinovo ni le praznik zaljubljencev, ampak tudi prijateljev in vseh, ki se imajo radi. Ob tem prazniku si ljudje, ki se imajo radi, podarjajo zlasti cvetje, voščilnice in drobna darila.
Kako priročno za trgovce, kajne? Cvetje, voščilnice, čokolade, druga drobna darila, da o kartah za koncerte in druge prireditve, vikend pakete za dva v wellnesih in spa-jih, karte za smučanje, sankanje, drsanje… Trgovci so res razvili veliko paleto ponudbe, kaj vse lahko dobimo za en dan Valentinovega. No, v bistvu se Valentinovo, pa tudi Martinovo, ne praznuje le en dan. Dejansko ga zadnja leta »praznujemo« teden ali več. Od vikenda do vikenda. Vse za potrošništvo. In ko smo ravno pri potrošništvu – rodilo se je na račun praznikov, ki naj bi imeli čisto drugi pomen. Včasih človek dobi občutek, da se prazniki kar stikajo. Ko se en zaključi je tu že drugi! Blagajne cingljajo in novci žvenketajo. Mi pa – „spet moramo nekaj kupovat“!
Voščilnice in prazniki
Včasih ni bilo digitalnega sveta. Ljudje so si pošiljali posetnice, pisma, voščilnice. Z voščilnicami so lahko sporočali različne želje. Poznamo več tipov voščilnic, ki se razlikujejo od običaja do običaja. Običaj pošiljanja vošlinic pa sega daleč v preteklost. Stari Kitajci so si ob novem letu izmenjavali sporočila in želje, stari Egipčani pa so pozdrave izročali v obliki papirusovih rol. Nemci so okrog leta 1400 tiskali novoletne voščilnice v tehniki lesoreza, sredi petnajstega stoletja pa so zaljubljenci v Evropi pričeli voščilnice izdelovati ročno. V 19. stoletju je izumitelj Sir Henry Cole najel slikarja in ilustratorja, da mu je oblikoval božično kartico. Kmalu su tudi druga podjetja pričela najemati ilustratorje in oblikovalce. Napredek v tiskarskih tehnologijah, pocenitev poštnih storitev ter uvedba poštne znamke pa so povzročili, da so se voščilnice pričele proizvajati masovno. Cena voščilnice je tako padla in postala dostopna vsakomur. Barvna litografija pa je v tridesetih letih 20. stoletja proizvodnjo voščilnic dvignila na industrijsko raven. Kar je nakup voščilnice še dodatno pocenil. V Veliki Britaniji in ZDA je bila navada pošiljanja voščilnic zelo močna. Trgovci, ki so se ukvarjali s tem tipom posla, so kmalu ugotovili, da je to lahko dobra tržna niša. S časom sta se izoblikovali dve močni podjetji, ki sta vodili na tem področju – Recycle Paper Greetings, ki je tekmoval v tej branži s humornimi voščilnicami na recikliranem papirju in Hallmark Cards, ki so prvi začeli svojo dejavnost tudi oglaševati. Sedaj sta si glavna konkurenta American Greetings in Hallmark Cards, ki ima v tem času kreativno ekipo preko 900 zaposlenih, letno pa izdela več kot 19.000 različnih voščilnic ter drugih podobnih izdelkov. V ZDA povprečna družina kupi 30 voščilnic na leto. Pri Hallmarku se tega dobro zavedajo, zato se za ta trg močno borijo. Za primerjavo – po velikosti so tako veliki kot npr. podjetje Coca-Cola. Ameriška industrija voščilnic znese 7-8 milijard dolarjev letno, kar ni zanemarljiv podatek. Za tak trg se je potrebno boriti. Še posebej, ko se tržni delež zniža zaradi prihoda digitalizacije. Kreativci iščejo rešitve kako obuditi pošiljanje klasičnih voščilnic. Tudi z obujanjem »praznikov«, ki se niso prej praznovali. Ali pa z izumom novodobnih »praznikov«. Vse, kar bo delovalo v prid podjetju, vse kar bo potrošnika navdušila za nakup!

Takole se je začelo

Simpatično, ni kaj!
Opazila sem, da smo Slovenci – bolj kot ne – nagnjeni k temu, da večino tujega sprejmemo odprtih rok. Lažje nam je sprejeti novo, tuje, drugačno in celo mogoče zanimivo, ki se v tujini dobro prodaja. Kot pa negovati, vzpodbuditi, obuditi, promovirati svoje, domače, znano, kulturno in zgodovinsko pomembno. Seveda bi to za sabo potegnilo veliko napora, volje, potrpljenja in vztrajnosti. Da o birokraciji in borbo z mlini na veter ne govorim. So izjeme, ki se zelo trudijo, da stari običaji živijo. Da se mladi spoznajo s slovensko zgodovino. A kaj, ko to ni dovolj. Pa tudi trgovci k temu prav nič ne pripomorejo. Ker ne prineše zaslužka. Kako pa naj ga, če se nobeden ne postopi karkoli narediti v to smer? Ob času godu sv. Valentina vidimo več srčkov v trgovinah, kot za časa Gregorjevega, pa čeprav pri nas Valentin prinese ključ od korenin in ne od src.
Kako to, da se ni nikoli razmahnilo praznovanje Gregorjevega pri nas, tako kot se je Valentinovo? Zakaj trgovci raje pospešujejo prodajo za Valentinovo kot za Gregorjevo? Zakaj so trgovine polne kostumov za praznovanje noči čarovnic?
Namesto, da bi varovali svojo dediščino, ji pomagamo, da tone v pozabo z uvoženimi prazniki. Z digitalizacijo so se zadeve še poslabšale. Še znate prijeti nalivno pero v roke in napisati voščilnico? S tekstom, ki je zrasel na vašem zelniku? Inovativno, zanimivo, duhovito, modro? Ne pa prepisano s kartonaste škatle Valentinovega srčka? Si upate spoprijeti s prijatelji, sorodniki, znanci in NE praznovati uvoženih praznikov?
Besedilo: Urša Ivanovič