Približno enkrat letno vam v naši reviji predstavljamo zelo posebno vrsto ljudi, ki jim potiho vsi zavidajo. To so t. i. ambasadorji določenih svetovno znanih pijač, katerih delo je potovanje po svetu in promoviranje teh pijač. Med pijače spadajo seveda vina, še močnejši in bolj pogosti pa so tisti, ki predstavljajo najbolj luksuzne in prestižne znamke žganih pijač.
Paul Malone je ambasador ene izmed najbolj cenjenih svetovnih znamk škotskega viskija – Glenmorangie (izg.: Glenmorandži), ki ima v lasti tudi živo legendo – Ardbeg.
Dobili smo se na izvrstnem kosilu v restavraciji Maxim v Ljubljani in zapis gastronomskega dela ste lahko prebrali v prejšnji številki naše revije. Ker sem spoznal že precej goratih Škotov, sem pričakoval simpatičnega dedca v kiltu, pa ni bilo tako. Rahlo čokati Škot v športni obleki ni puščal nobenih dvomov o svojem poreklu, saj me je nagovoril s tipičnim škotskim naglasom, ki se mu angleščine vajeni poslušalec kaj hitro privadi.
V Sloveniji je bil dva dni – en dan v Mariboru na degustaciji in predstavitvi v tamkajšnjem Rožmarinu, drugi dan pa v Ljubljani.
„Vi, Slovenci, ste neverjetni,“ z nasmehom začenja svojo zgodbo. „Veliko potujem po svetu in predavam o viskijih, ampak tega, kar so mi včeraj priredili v Mariboru še nisem doživel!“ Če tega ne bi govoril z nasmeškom, bi pričakoval kakšne negativne vtise, ampak – ne, govoril je z velikim navdušenjem! „Bili so kot radovedni šolarji v razredu in na koncu so me zasuli z množico vprašanj. Obisk in predstavitev smo planirali za dve uri, odšli pa smo po štirih. Vse, prav vse jih je zanimalo in to je za človeka, ki mora potencialnim strankam pripovedovati tako dejstva kot zgodbe, nepojmljivo. V pozitivno smer, seveda!“
Paul Malone
Sklepam, da ni bil vaš prvi življenjski cilj postati ambasador alkoholnih blagovnih znamk …
Kje pa! Po duši sem športnik in vrsto let sem se posvečal temu; predvsem nogometu. Že v srednji šoli sem bil zasvojen s tem športom, ki je bil moja prva ljubezen tudi med študijem ekonomije na Univerzi v Glasgowu. Zato je moj študij trajal malce več let, kajti vmes sem dobra tri leta igral kot profesionalni igralec v škotskem nogometnem klubu Clyde. To sicer ni klub iz prve lige, ampak iz druge, ki pa je tudi povsem profesionalna. Takrat sem mislil, da bom v nogometu tudi ostal, saj sem v klubu Motherwall postal trener mlajše ekipe. Tudi to je trajalo tri leta, potem pa me je kolega iz univerze, ki je delal v kanadskem IT-podjetju, pobaral, če bi delal za njih. Ker sem bolj živahne narave, sem pristal in dve leti prodajal kompjutersko znanje po vsem svetu. No, pa je spet prišla nova ponudba, še bolj marketinško usmerjena in še nova, ki me je spet prinesla na domače Škotsko. Glede na moje mnogotere izkušnje so mi ponudili službo v destilarni Glenmorangie, ki je ravno takrat prehajala v roke LVMH, najmočnejšega podjetja za luksuzne dobrine na svetu.
Kamen iz cadbolla – združitev piktovske umetnosti s sedanjo.
Pa ste prej poznali viskije?
Povprečno – kot to pozna vsak Škot. In Škoti smo dobri v tem (smeh)!
Ampak verjetno ste šli na kakšno izobraževanje
Seveda, ampak ne takoj, saj je bilo moje prvo delo v destilarni bolj kontrola sistemov kot promocija viskijev. Ko se je prejšnji ambasador za Evropo upokojil, so iskali novega in logično je bilo, da so najprej pogledali po »notranjih rezervah«! Ponudili so mi službo in takrat se je šele začelo šolanje, ki je trajalo skoraj pol leta. Pisal sem test, imel govorni del in na koncu so mi povedali, da sem izbran. Niso pa mi povedali, da so bili na podobni preizkušnji še štirje kandidati!
Urbani miti pravijo, da Škoti pijete viski pomešan z vodo. Kako je s tem?
Res je. To lahko naredimo tako, da si poleg kozarca viskija naročimo še kozarec vode, ki jo potem popijemo čez viski, lahko pa tudi vodo zlijete v kozarec viskija. Mnenja smo, da čisti viski zaradi intenzivnosti ljudem, nevajenim žganih pijač, zameglijo vonj in okus. Če pa dodamo malo vode, pijačo razredčimo in vonji ter okusi postanejo dosti bolj razpoznavni.
Kaj pa viski z ledom?
To je ameriški način, kjer pijejo svoje bourbone na tak način. Na Škotskem vas bodo ob takšni želji v baru sicer debelo gledali, postregli pa vam bodo z mrmranjem v brk: »Presneti Američani!«
Koliko časa že obstaja destilarna Glenmorangie?
Ustanovitelj destilarne, William Matheson je z delom začel leta 1843 v Škotskem višavju ob fjordu (Firth) Dornoch. Že prej je imel kar precej izkušenj z delom v destilarnah, zato je vedel, kaj je treba početi, da bi pridobil dober viski.
Kot vem, je pri viskijih zelo pomembna tudi voda, ki bi morala biti čim bolj čista in seveda zajeta ob izviru. Kako je to pri vas?
V bistvu je naš največji zaklad izvir studenčnice, imenovan The Tarlogie Springs. Osnova je deževnica, ki se nabira pod zemljo in na površje pride preko plasti apnenca in peščenjaka. To vodo okrepi z edinstvenimi minerali, ki potem zelo blagodejno vplivajo na okus viskija.
Zadnjih nekaj let je na trgu vedno več vrhunskih viskijev, pri katerih na zunanjih etiketah napišejo, kakšen „konec“ imajo. Kaj to pomeni?
Ta trg postaja vedno bolj specializiran in to je treba kupcem tudi povedati. Ne samo mi, ki smo začeli s tem, tudi drugi zdaj množično kupujejo rabljene hrastove sode za staranje. V njih pa so prej starali razne bogate slajše alkoholne pijače, kot so recimo portovci, madeire, sherryi in podobno. Tudi večkrat stari rabljeni sodi iz Bordeauxa (Sauternes) in rabljeni sodi iz ameriškega hrasta, v katerih so prej starali bourbon, dodajo posebne, nove okuse. Če končnega staranja v teh sodih ne bi bilo, bi bili viskiji kot destilati prozorni. Tako pa jih zadnja leta pred stekleničenjem hranijo v teh sodih, kar da viskijem še dodatne okuse.
Danes smo pokusili štiri vaše izjemne viskije. Kako bi vi razložili razlike nekomu, ki vstopa v svet teh posebnih žganih pijač?
Seveda. Prvi je bil legendarni The Original, ki ga starajo kar deset let v sodih, v katerih so prej starali ameriški bourbon. Ta in tudi drugi naši viskiji so single malt; kar pomeni, da so narejeni izključno v naši destilarni po naših recepturah. Kompleksnost okusov se tukaj združi s sladkobo, ki jo pijači doda staranje v ameriških hrastovih sodih iz Missourija. Kombinacija je perfektna in to bi priporočil nekomu, ki vstopa v naš svet.
Drugi je bil Lasanta, kar v škotski galščini pomeni strastna toplota. Tudi ta je staran deset let v ameriških sodih, dodatni dve leti pa preživi v rabljenih sodih španskega sherrya (oloroso in PX). Zaradi tega je temnejši, okus pa je še slajši.
The Quinta Ruban je nekaj posebnega. Osnovni del je takšen, kot pri prvih dveh, dve dodatni leti pa so ga starali v rabljenih sodih za portugalski porto (Tawny). Poleg sladkobe je tudi še vrsta pikantnih pookusov in zaokroženih arom. Beseda Quinta v portugalščini pomeni vinska klet.
Nectar d’Or po francosko pomeni zlati nektar, saj so ta viski zadnji dve leti starali v sodih, kjer je prej po večkrat bivalo eno izmed najbolj slavnih sladkih vin na svetu – sauterenes iz južnega dela francoskega Bordeauxa! Viski je zaokrožen in poln z dodatkom pikantno sladkega pookusa.
Vidim, da imajo Škoti – predvsem kar se destilarn tiče – veliko besed starega keltskega, galskega izvora. Konec koncev je tudi beseda za kilt – škotsko moško krilo – enaka besedi Kelt za starodavnega prebivalca polovice Evrope pred Rimljani.
Ja, res smo zelo navezani na to staro kulturo in jo skušamo ohraniti. Veliko naše kulture so ohranili od starega keltskega plemena, katerega prebivalci so se imenovali Pikti in so bili strah in trepet Rimljanov, ki so zaradi njih naredili obrambni zid, sedaj imenovan Hadrijanov zid. Kljub temu pa zid Piktov, ki so se za bojne pohode barvali v modro, ni povsem ustavil in so Rimljanom delali precej preglavic.
Ena izmed najbolj poznanih skulptur iz tistega obdobja se imenuje Hilton – Cadbollski kamen, ki so ga piktovski umetniki naredili okrog leta 800 pr. n. št. (podobno kot naša vaška situla). V naslednjih stoletjih se je ta kamnita skulptura precej poškodovala in potem, ko so ga shranili v škotskem nacionalnem muzeju v Glasgowu, so ga novi Škoti obnovili. Pravzaprav so to novo upodabljanje škotske zgodovine prepustili znanemu kiparju Barryju Grovu, ki ga je po letu in pol dela 1998 obnovil in sedaj je to delo spet tam, kjer je bilo na začetku – na ozemlju, kjer je sedaj naša destilarna. Ta podoba je tako na vseh naših etiketah na steklenicah.
Besedilo: Tomaž Sršen
