Naslov: Šujica 2 E, Dobrovo pri Ljubljani
telefon: 031 845 863
splet: www.zlatoruno.si
Odprto: ZGOLJ IN SAMO PO VNAPREJŠNJI NAJAVI
Vsi, ki se kolikor toliko zanimajo za vina, vedo povedati, da je Gruzija pradomovina vina, saj jih tam pridelujejo že vsaj šest tisoč let.
Zelo malo ljudi v Sloveniji (vključno s spodaj podpisanim) pa ve, da imajo Gruzinci več kot zanimivo kulinariko. In 100-odstotni Gruzinec Tamazi Nozadze, ki ga je reka življenja dostavila v Ljubljano, je sklenil, da bo navzlic drugačnemu življenjskemu poslanstvu (je namreč lesarski inženir) odprl gostilno.
Ime pa je več kot simbolično – Jazon je s svojimi Argonavti prekrižaril vse Sredozemlje (med drugim so menda po Ljubljanici prišli do Vrhnike), a se na koncu zlato runo našli na ozemlju današnje Gruzije.
In tu je stična točka. Najprej je z družino (z ženo in dvema sinovoma) deloval v Zupančičevi jami, vmes pa je pridno sestavil lepo hišo v Šujici (na poti v Polhov Gradec) in se odločil, da bo gruzinsko kulinariko Slovencem predstavljal kar doma.
Ker smo ga izučili, da je res nesmiselno imeti gostilno odprto prav vsak dan, se je odločil, da bo goste sprejemal zgolj ob vnaprejšnjih najavah. Družina Nozadze suvereno vodi lokal. Mati je za štedilnikom, starejši sin Ilija je sommelier in goste vodi po kleti ob degustacijah gruzinskih vin (jih imajo več kot 6.000); od navadnih to tistih iz kvevrija, mlajši Giorgi pa dela v strežbi.
Sodeč po izbiri jedi v Zlatem runu je gruzniska kulinarika zelo pisana.
Osnovne jedi so zelenjavne, veliko uporabljajo peteršilj, orehe, granatna jabolka in koriadner, mesni krožniki so podobni tistim iz predvsem azijskih dežel, ki Gruzijo obkrožajo. Potem smo dobili mešan krožnik hladnih predjedi, kot so jajčevci, polnjeni z mletimi orehi in granatnim jabolkom (lahkotno in sveže) ter še dva odlična namaza, kjer so bili orehi in granatna jabolka v glavnih vlogah – porov in namaz iz rdeče pese (bil je malo bolj pikanten).
Sledil je hačapuri, ki je neke vrste sirova pita. Okus je bil nežen, vendar so bile merice sestavin lepo razporejene. Sledil je harčo, neke vrste pikantna enolončnica s kuhano govedino, ki smo ji vsi ploskali, saj so bile kombinacije okusov spevne.
Po obliki podobna, a po vsebini drugačna jed, je bil adžapsandali, tradicionalna jed gruzijsko-armenskega porekla, ki je sestavljena iz mletega mesa, čebule, česna, kardamoma, koriandra in še množice skrivnostnih gruzinskih začimb in zelišč, ki jih Nodadzejevi dobivajo iz Gruzije. Lep, pikanten okus je prevladoval, in košček ali dva jedec poje mimogrede.
Hinkali se imenujejo mesni žlikrofi. Trik je v tem, da jih je treba pojesti v celoti, ker je v notranjosti kuhanega testa okusna »juhica« iz mesa in začimb, iz katerih je narejena mesna kroglica.
Gruzinci večino mesnih jedi spečejo na ražnjih, jedci pa morajo potem to meso počasi vleči dol na krožnike.
Naročili smo dve vrsti mesa – piščančjega in govejega. Skupni imenovalec je bila odlična marinada, ki je seveda temeljila na koriandru in je precej spremenila okuse. Slabost pa je bila suhost mesa, saj so se vseeno prehitro in preveč pekli na žaru.
Zlato runo je zelo samosvoja in prijetna gostilna, kjer se boste lahko nenavadnim okusom predajali po mili volji za zelo spodoben denar.
Aja – pa koriander morate imeti radi, drugače vam ne bo všeč.
Besedilo in fotografije: Tomaž Sršen