Že od leta 1969, ko sta Neil Armstrong in Edwin (Buzz) Aldrin stopila na naš edini naravni satelit, Luno, je bilo vsem več kot jasno, da tam vode ni.
Konec koncev – tam ni niti atmosfere, da bi ta, za ljudi najbolj pomemben element za življenje, držala na površju. Luna se je tako izkazala za najbolj jalov del nam trenutno znanega vesolja. Ampak (vedno je kje kakšen ampak) najnovejše raziskave kažejo drugačno sliko. To potrjujejo nove sonde na Mesecu, ki iščejo vodo. Mogoče pa tam res je?
The Silent Sea
Najprej so presenetili Kitajci, ki so pred dobrim letom na temno stran Meseca poslali robotsko odpravo Chang z roverjem Yutu 2. Odlično, ker ne Američani in ne Rusi ne bodo mogli vohuniti, kaj »rumeni« počnejo na temni strani našega satelita. NASA je kmalu zatem objavila, da sklepajo, da je tam vseeno voda. In ker gre za najbolj kredibilno organizacijo, ki se ukvarja z raziskavami vesolja, so svojo trditev podkrepili z izsledki, da so ob robovih nekaterih kraterjev na obeh polih odkrili večni led, ki zaradi večnih senc tam obstaja že na milijone let. Voda na luni? Za astronome revolucionarna novica, za druge malo manj, saj smo na Luno malce pozabili in je zdaj za vse nas v ospredju Elon Musk s svojimi marsovskimi zgodbami.
Niso pa tega prezrli določeni pisci in scenaristi, ki Luno postavljajo v glavno vlogo določenih knjig in filmov. Pri tem početju je bil najbolj uspešen južnokorejski (spet!) pisec in režiser Choi Hang-Yong, katerega roman Tiho morje so odkupili pri Netflixu. Ker je v svoji domovini priznan režiser, so mu zaupali tudi režijo kratke serije v dveh sezonah (8 nadaljevanj) z istim naslovom. In jasno – Tiho morje je postal hit.
Korejski magnet
Filmski svet je zdaj prišel do točke, kjer stvaritev južnokorejskih cineastov ne more več ignorirati ali spregledati. Pred leti je to pozornost močno pritegnila odlična drama Podnajemnik, lani pa je ves svet obnorela serija Squid Game (Dolce Vita jo je predstavila pred nekaj številkami). Vedeti moramo, da Južni Korejci znajo delati filme in so se (v glavnem) učili v Hollywoodu. Pri pisanju zgodb so zelo inovativni, neposredni in tudi nasilje, ki je ena od glavnih vab sodobnih filmov, znajo uporabljati. Imajo vrsto odličnih igralcev, ki si več kot desetletje ustvarjajo imena v prvoligaški svetovni filmski produkciji. Tam v večini sicer igrajo »poševnooke« negativce, vendar se tudi to počasi spreminja. Zdaj znamo tudi južnokorejske filme pogledati z zanimanjem in jih ne vržemo čez ramo. Pravzaprav ta zgodba ni najnovejša, saj so jo prvič v obliki kratkega filma ekranizirali že leta 2014 pod naslovom The Sea of Tranquility – Mirno morje. Uspeh je bil opazen in v domači državi zelo velik, toda do mednarodnih voda je preteklo še precej časa. To se je zgodilo predlanskim, ko so odgovorni pri Netflixu zavohali uspeh (in seveda tudi denar) in dali zeleno luč za uresničevanje večje produkcije. Ne glede na to, da so serijo financirali Američani, so Yongu pustili povsem proste roke in seveda je tudi igralska zasedba 100-odstotno korejska. Največja zvezda je Bae Doona, (tukaj igra doktorico Sang Jian), ki se pojavlja tudi v prvoligaških hollywoodskih uspešnicah. Odigrala je ključen lik v prelepem filmu Atlas oblakov bratov Wachovsky s Tomom Hanksom (na vesti imata tudi vse Matrice), v kultnem filmu Jupiter Ascending (Padec Jupitra) in Netflixove serije Sense8, ki sta jo sestavila in odrežirala oba Wachovskyja, tokrat z že spremenjenim spolom; postala sta namreč ženski! Drugi junak v tem lunarnem filmu je kapitan Han (upodobil ga je izvrstni Gong Yoo, ki smo ga spoznali že v razvpiti seriji Squid Game).
Reševalna ekipa
Zemlja v poslednjih požirkih
Serija je postavljena v distopično (negativno, temno) prihodnost, saj na planetu kritično primanjkuje vode. Voda je bolj dragocena od zlata in jo reciklirajo. Zaradi tega jo po požirkih lahko pijejo samo maloštevilni ljudje. Rastlin in živali že dolgo ni več – vse si ljudje lahko ogledujejo v 3D-projekcijah. Novice raznih robotskih sond, ki vrtajo na Mesecu, na naš planet prinesejo upanje, da bi morda lahko vodo z našega spremljevalca vozili na Zemljo ali pa tam postavili kolonijo. Zato južnokorejska vesoljska agencija tja pošlje veliko odpravo, ki zgradi postajo, toda po dobrem letu dni dela na Luni izgubijo stik. 57 ljudi se ne oglaša več in preplah v centru vesoljskih raziskav je ogromen. Zato naberejo manjšo ekipo strokovnjakov in jih pošljejo na Luno. Misija, odkriti, kaj se je zgodilo, naj bi trajala en dan. Prvo, izginulo misijo je vodila Sang Joanova sestra, vse skupaj pa se dogaja precej skrivnostno, saj je glavni organizator teh potovanj na naš satelit ministrstvo za obrambo. Direktorica tega ministrstva, gospa Choi pa ve, da so na Luni delali neke eksperimente, vendar o tem nikomur ne pove nič.
Doktorica Sang JIan (igra jo odlična Bae Doona)
Že sam prihod na Luno ne poteka po načrtih, saj se v orbiti zaletijo v majhen asteroid, ki poškoduje vesoljsko ladjo. Preko Lunine puščave odpešačijo v postajo Balhae, in se komaj rešijo, saj nekateri že ostanejo brez zraka, postaja sama pa stoji na robu globokega kraterja.
V postaji sami najprej najdejo eno truplo v skafandru, ki ga nihče ne prepozna. Sumijo, da naj bi to bil eden od »plačancev tujih sil«. Še bolj zanimivo je, da je videti, kot bi se utopil. Seveda nikomur ni nič jasno.
Globlje v postajo gredo, več trupel najdejo – znaki smrti pa so povsod identični – utopitev.
Ko Alien dobi mlade
Že večkrat sem ob rob raznih sci-fi filmov ali pa zemeljskih grozljivk napisal, da bi se morali vsi avtorji in režiserji zahvaliti Ridleyju Scottu, ki je leta 1979 ustvaril ultimativno znanstveno-fantastično grozljivko Alien (pri nas so to prevajali kot Osmi potnik). In tudi Korejci niso bili imuni. Preganjanje oz. iskanje nekega živega bitja v jaških za ventilacijo, iskalne platforme, ki kažejo, kje naj bi se bitje v primerjavi z njimi nahajalo, temna napetost in seveda najdbe umrlih, za katere nihče ne ve, zakaj so končali.
Izsušena Zemlja
Choi Hang-Yong mojstrsko vozi svoj vlakec smrti in napetosti in človek (jaz sem to gledal med božičnimi prazniki) brez težav pogleda po tri epizode skupaj.
Več ko odkrivajo, več skrivnostnih vrat se odpira, ampak vedo vedno manj. Dokler seveda Sang Joan ne odklene računalnika svoje pokojne sestre in je zgrožena. Na tej postaji so namreč morali uresničiti skriti projekt Ministrstva za obrambo – eksperiment na otrocih, ki bi pokazal, kako ljudje reagirajo na lunarno vodo.
Luna 72, edina preživela
Voda iz Lune
Ta voda v seriji je nekaj posebnega. Ko se človek »okuži« z njo, se začne količina vode v telesu eksponentno večati do točke, da se človek v tem utopi. Preden pride do tega, začne »okuženi« nekontrolirano bruhati enormne količine vode. Sang Joan najde v pisarni svoje pokojne sestre opozorilo: »Find Moon – Najdi Luno« in ne ve, kaj naj bi to pomenilo. Skrivnostno bitje, ki jim sledi, jih spravlja ob živce toliko časa, dokler ne začnejo zapirati prekatov na postaji (hvala, Alien) in končno najdejo deklico s super močmi, za katero se izkaže, da je edina preživela (hvala, Alien). Njeno ime je Luna in klobčič se začne razpletati. Njeno pravo ime je Luna 72 in bila je prvi uspešni eksperiment pred vodno okužbo, ki se je pozneje širila kot covid-19 po vesoljski postaji.
Konec je presenetljiv in punčka prinese rešitev za naš planet. Serija se konča sicer nedefinirano, ampak vseeno z drobcem upanja.
Vsekakor zanimivo gledanje skozi oči zrelega gledalca; ne samo tistega iz Južne Koreje.
Besedilo: Jernej Omahen
