Če bi moral njegove filme opisati na hitro, bi rekel, da so melodramatični, polni poželenja in sle, da so utrgani, toda globoko čustveni in empatični, da podirajo tabuje, vendar so vseeno moralni v svoji nemoralnosti. So črne komedije. Vsaj toliko. Za začetek.
Ko sem pred desetletji videl enega od njegovih najbolj znanih filmov, ki so ga proslavili po vsem svetu, Zveži me (¡Atame!) iz leta 1990, sem kar nekaj časa po koncu lovil sapo. Vmes sem se sicer odlično zabaval, se smejal, bil na robu tega, da spustim kakšno solzo in večkrat sem bil prijetno šokiran; če temu občutku lahko sploh tako rečem.

Mojster in njegove muze.
Toliko dogajanja, ki je bilo na prvi pogled nepovezano, a se je vseeno povezalo, komični in tragični liki, morje ironije in norčavosti ter predvsem – odlična igra dokaj bizarnih likov ter mojstrska združitev vsega tega na filmski trak s strani kapitana, ki je vse niti genialno povezal – gospoda Almodóvarja, velikega režiserja.

Pedro Almodovar
Pedro Almodóvar Caballero je najboljši evropski režiser; vsaj z vidika dobljenih nagrad za filme in slave, ki je videti zdaj brezmejna.
Ne, ni populistični umetnik, on je na svojo stran pridobil tiste, o katerih vsi pišejo, da se jim posveča premalo pozornosti – zatirane, reveže, geje, transseksualce, prostitutke in prostitute, žeparje, male prevarante in vse tiste, ki v nepravičnem svetu skušajo nekako preživeti. In on jim posveča skoraj vso pozornost.
In v tem je skrivnost njegovih dveh oskarjev (je prvi tujejezični režiser, ki je oskarja dobil dvakrat – za Vse o moji materi (1999) in leta 2002 za film Govori z njo, ko je dobil oskarja za najboljši izvirni scenarij. Dobil je šest nagrad BAFTA (Britanska filmska industrija), prav toliko zlatih palm v Cannesu in vrsto španskih nagrad za najboljše filme v njegovi domovini, ki jih imenujejo po znanem slikarju Goyi. Da o množici nominacij za najboljše ne govorimo.

Govori z njoin glavna junakinja matadorka lydia (Rosario Flores), ki je od spopada z bikom v nekajletni komi. ljubezenske zgodbe
se zdaj lahko začnejo.
Pobeg od doma
Rodil se je 25. septembra 1949 v zelo revni družini v vasici Calzada de Calatrava v pokrajini La Mancha. Oče je bil vinski trgovec, mama, ki je bila edina v vasi pismena, pa si je denar služila s pisanjem in branjem pisem prebivalcem vasi. Ker je bil otrok zelo bister, sta starša sklenila, da ga pri osmih letih pošljeta v cerkveno šolo, saj je bil to po njunem mnenju edini način, da ne strohni med delom na polju. Cazeres, kot se je imenoval kraj, kamor je hodil v šolo, pa je imel nekaj, česar domača vas ni imela. Kino. Večino žepnine, ki sta mu jo dajala starša, je zapravil za oglede filmov.
se je spominjal pozneje. Ker je bila takrat Španija v primežu Francove fašistične diktature, tujih (beri: ameriških) filmov ni bilo veliko; prevladovali so španski in deloma francoski. Njegov najljubši režiser je postal Luis Bunuel. Ko je leta 1967 končal šolo, so mu ponudili štipendijo za študij na Univerzi v Madridu, vendar je navzlic željam staršev pobegnil od doma in šel v Madrid, da bi se začel ukvarjati s filmom. Kot pravi, so bili takrat odnosi med njim in starši »napeti«.

Koža, v kateri živim.
Vpisal se je na univerzo za film, gledališče in igranje, vendar je fašistični diktator Franco to univerzo ukinil zaradi mnenja, da je »leglo protidržavnih elementov«. Vendar to več kot odločenega Pedra ni ustavilo. Med drugimi deli si je našel stalno službo monterja telefonov in omrežij pri največjem španskem telefonskem podjetju Telefonica. Plača je bila redna, delovnik pa je trajal do tretje ure. Potem pa je imel čas za svoje izobraževanje o filmih. Okrog leta 1970 se je s filmom začel resno ukvarjati, saj je snemal na svojo super-8 mm kamero razne bizarne zgodbe, ki so imele močno seksualno noto in s tem se je nekako proslavil kot kultni avtor v madridskih in barcelonskih klubih.
Prvi pravi film je nastal leta 1980, naslovil ga je Pepi, Luci, Bom. Že tukaj je do izraza prišlo njegovo oboževanje žensk, čeprav je gej. Vse tri glavne vloge so ženske. Vsebina govori o prijateljstvu med tremi popolnoma različnimi osebnostmi – med Pepi, ki išče način, kako se maščevati podkupljenemu policistu, ki jo je posilil, med mazohistično gospodinjo Luci in lezbično punk pevko Bom.
Že tukaj je bilo več kot jasno, da se Almodóvar ne bo ustavljal pri navadnih spolnih praksah, temveč jih bo presegal. Sredi prizora pletenja je umestil t. i. »zlati dež«, spolno prakso uriniranja po drugih udeležencih. Ne glede na to je bil film v določenih krogih velik uspeh, stal pa je takratnih 400.000 pezet.

Penlope Cruz v filmu Volver (Vrni se).
Pa še to – v tistem obdobju je Almodóvar na veliko prijateljeval z žensko – z igralko Carmen Maura, ki je igrala Pepi. Ne glede na režiserjeve spolne orientacije sta še zdaj velika prijatelja.
Tudi njegov naslednji film, Labirint strasti (1982), je bil zmagovalec kultne španske scene. Glavni lik je nimfomanska pop zvezda, ki se zaljubi v princa z Bližnjega vzhoda, ki pa je gej. Navzlic vsem razlikam ju Almodóvar duhovito skupaj spravi na samoten otok, kjer uživaško sobivata in uživata.
Prvi pravi, veliki uspeh pa je dosegel s filmom Matador iz leta 1986. Tukaj je v glavni vlogi prvič predstavil Antonia Banderasa, ki ga je ta vloga katapultirala direktno v Hollywood. Jasno, tudi ta zgodba je bizarna. Banderas igra študenta, ki si žepnino služi kot matador in skuša posiliti eno od oboževalk. Pri tem se mu zmrači um in policiji poleg poskusa posilstva prizna še vrsto umorov, ki jih ni zagrešil. Film je zbudil pozornost v ZDA in dobro tlakoval pot za njegov novi film, Zakon poželenja (1987), kjer je spet blestel Banderas.
In potem se je res začelo.
Ženske na robu živčnega zloma iz leta 1988 je bil svetovna uspešnica. Gre za črno pol-situacijsko komedijo, kjer pa duhovitosti in nenavadnosti ne manjka. Gledalec je vsakih nekaj minut presenečen in šokiran in tudi zgodba lepo teče. Dve leti pozneje se je v kinematografih pojavil Zveži me! (¡Atame!).
Osnovna zgodba se suče okrog psihiatričnega bolnika (Antonio Banderas), ki je zaljubljen v pornografsko igralko, ki jo igra Victoria Abril, ena Almodóvarjevih najljubših igralk. Banderas jo ugrabi in zveže, vmes pa se dogaja mnogo nenavadnih scen. Bistvo je, da igralka kmalu ugotovi, da ji fetiš privezovanja in zvezovanja izjemno prija in se zaradi tega v svojega ugrabitelja kmalu zaljubi. Kot vedno pri Almodóvarju je zgodba lahkotna in rahlo bizarno – komična, film pa je bil izjemna uspešnica.
Neskončna fantazija
Nima smisla, da bi tukaj naštevali vse njegove najbolj znane filme in pisali kratke vsebine, kajti to bi bilo dolgočasno. Če želite res najti njegova najboljša dela, si poleg obeh oskarjevcev, omenjenih na začetku besedila, oglejte: Visoke pete (1991), Pršut, Pršut (Jamon, Jamon; s Penelope Cruz in Javierjem Bardemom), Kika (1993), Slaba vzgoja (2004), Volver (2006; s Penelope Cruz), Koža, v kateri živim (2011; spet z Banderasom) in Tako sem vznemirjen (2013; z Banderasom in Cruzovo). Zadnji film z naslovom Juliette je posnel leta 2015 in leto pozneje je zanj dobil tudi zlato palmo v Cannesu.

Ženske na robu živčnega zloma.
Čeprav je gej, kar je priznal že na samem začetku kariere, so ženske v glavnih vlogah pri njem ključne. »Obožujem ženske!« večkrat poudari, pa tudi igralke ga ljubijo. Victoria Abril, njegova muza, pravi:
Moški liki imajo v njegovih filmih in zgodbah sekundarno vlogo – v glavnem so neke vrste klovnovski prestopniki. »Ženski liki me precej bolj inspirirajo kot moški,« priznava režiser. Njegove ženske so prijateljice in držijo skupaj – zato zmagujejo! Ampak glavno, da so njegovi filmi tako uspešni, je, da so zabavni in duhoviti. Ne glede na razne tragične dogodke v filmih, nasilja skoraj ni, ali pa je burleskasto oddaljeno. Pretepi so groteskni in neredko se končajo zelo nepredvidljivo. Nepredvidljivi pa so tudi razpleti, ki se v večini primerov končajo vse prej kot logično.
Španci v Hollywoodu
Ne samo, da je Pedro Almodóvar posnel vrsto odličnih filmov, je tudi »krivec« za izjemno uspešne kariere treh zunaj serijskih španskih igralcev, ki zdaj nadaljujejo kariere v Hollywoodu.
Prvi od njih je že prej večkrat omenjeni Antonio Banderas, ki se je v njegovih filmih pojavil kar sedemkrat. Najprej je zablestel v filmu Labirint strasti (1982), potem pa še v filmih Matador, Ženske na robu živčnega zloma in Zveži me. Leta 1991 ga je med eno od svojih turnej opazila Madonna in ga pripeljala v ZDA, kjer se je izstrelil v sam vrh najbolj zaželenih moških in dobrih igralcev.
Druga dva sta Penelope Cruz in Javier Bardem, ki ju je Almodóvar prvič skupaj zaposlil med snemanjem filma Pršut, Pršut (Jamon, Jamon) leta 1992. Film je bil v ZDA zelo uspešen in oba glavna igralca sta začela dobivati vedno bolj opazne vloge v ameriških hitih.
Penelope je nekaj let živela s Tomom Cruisom, vendar ga je leta 2004 zaradi njegovega gorečega scientološkega verovanja zapustila. Leta 2010 se je poročila s svojim soigralcem iz Almodóvarjevega filma Pršut, Pršut, Javierjem Bardemom. Z režiserjem ju druži veliko prijateljstvo, nazadnje pa je igrala v njegovem filmu Volver iz leta 2006.
Almodóvarjeva raznobarvnost likov, scene, glasbe in zgodb je v sodobni filmski industriji enkratna. Ne glede na to, da so marsikateri režiserji poskusili približno kopirati njegov stil, mu nihče ne pride blizu, kajti Pedro Almodóvar je le en in enkraten.
Od leta 2002 živi s svojim prijateljem Fernandom Iglesiasom. Čeprav sta zaljubljena in se imata zelo rada, pa živita vsak v svoji hiši v različnih predelih Madrida. Pedro v četrti Arguelles, Fernando pa v četrti Malasaña.
Besedilo: Janez Jež