Kdo ne pozna vin Ščurek? Kdo ne pozna legende slovenskega vinarstva, Stojana Ščurka? Kdo ne pozna njegovih očal, ki so postala zadnjih nekaj let njegov zaščitni in prepoznaven znak?
Zato je bilo pisanje tega članka po eni strani zelo zahtevno, saj nisem vedel, kaj novega bi sploh še lahko zapisal o legendarni kleti po imenu Ščurek. Pa vendar je bilo še vedno, ko sem obiskal Ščurkove v Plešivem, kaj novega. In nič drugače ni bilo tudi tokrat. Tako vas vabim, da se skupaj sprehodimo od prvih samostojnih korakov, ki so jih naredili v kleti Ščurek, do njihovega impozantnega vina, Rebule UP 2013.
Stojan Ščurek
Prvi samostojni koraki in združenje Brajda
S Stojanom sva brezskrbno kramljala o tem in onem, družbo nama je delala lepa penina Ščurek, ki je zorela v Blejskem jezeru. Ob pogovoru o vsem mogočem sem si zaželel, da mi živa legenda briškega in slovenskega vinarstva še enkrat pove, kako se je vse skupaj sploh začelo. Kako je klet Ščurek z nekaj somišljeniki začela orati ledino med briškimi griči in Goriška brda postavila na vinski zemljevid sveta.
Pri Ščurkovih je bila vedno kmetija. Čeprav so imeli na kmetiji tudi sadje in živino, je bilo vseeno vino in vinogradništvo vedno na prvem mestu.
Že Stojanov stari oče je imel približno en hektar vinogradov, iz katerih je pridelal 50 hektolitrov vina. Ker je bil samostojen, je lahko od te količine prodal približno 600 litrov vina gostilnam in veleposestnikom. V socializmu se je z zadrugo začel dokončen razvoj vinogradništva v Goriških brdih. Kljub zadrugi, v katero so bili Ščurkovi vključeni v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, so prodajali tudi sami svoje odprto vino.
Pri Ščurkovih
Stojan je obiskoval kmetijsko šolo. V tistih časih so takratni učitelji poučevali predvsem o živinoreji. Zato je, čeprav je bila na domačiji prva panoga vinarstvo, najprej preuredil hlev za živali. Ne glede na vse je Stojan vedno gledal, kaj in kako počnejo vinogradniki na drugi strani meje, v Italiji, saj je njihova kmetija leta 1947 le za las ostala v takratni Jugoslaviji. Ko je šel sam ali v okviru zadruge na izlete še v druge vinske dežele, je na vsak način želel nekaj spremeniti, saj je bil povsem navdušen nad razvojem, ki so ga omogočale druge pokrajine in države. Mlad in poln entuziazma je počasi začel s pridelavo svojega vina doma, čeprav so bili takrat vključeni v zadrugo. Začeli so tudi s sajenjem vinogradov v Italiji, ker je bilo v tistem času veliko povpraševanje po grozdju čez mejo.
Z drugimi mladimi nadobudneži iz Brd so se začeli srečevati in med sabo “tekmovati”, kdo bo pridelal boljše vino, kdo bo pridelal bolj samosvoje, avtorsko vino. Najprej so prodajali svoja vina pod mizo, na črno, ter kmalu ugotovili, da se lahko od tega tudi spodobno zasluži. Tako so imeli Ščurkovi naenkrat tri trge. Še vedno so bili del zadruge, nekaj grozdja so prodali v Italiji, iz preostalega grozdja pa so sami pridelali vino in ga prodajali samostojno. V Italiji je tako Stojan kupil prvo betonsko cisterno in prvo črpalko za pretakanje ter ju pretihotapil v takratno zaprto državo Jugoslavijo.
Leta 1986 so Stojana izključili iz zadruge, ker je tudi sam prodajal svoje grozdje in vino.
S tem dejanjem pa ni bilo več vrnitve. Dušan Kristančič, Marjan Simčič, Elvis Bužinel, Marko Skočaj – Dolfo, Dario Darjo Kren in Stojan, so se združili pod imenom Brajda. Na začetku leta 1990 so napolnili svoj prvi letnik, letnik 1989. S fanti, s katerimi so se družili in skupaj pokušali svoja vina, so prišli na idejo, da bi kupili skupno polnilnico. Še danes velja nakup te polnilnice za neverjetno avanturo, iz katere je izšlo kar nekaj anekdot. Polnilnico za vino so kupili pod pretvezo, da so kupili polnilnico za mleko. Ker je niso želeli pretihotapiti čez mejo, ampak so jo želeli legalno uvoziti, so morali po drugi strani podkupiti razne uradnike v Beogradu, v Ljubljani, plačati posrednikom … Ker so se takrat še vsi ukvarjali s sadjarstvom, so imeli nekaj privarčevanega denarja, ki so ga vložili v nakup te prve polnilnice. Ker so sadje tudi sami prodajali, so imeli trženje v krvi, kar jim je na začetku samostojne vinarske poti prišlo še kako prav.
Ob tem ne smemo pozabiti na Mirka in Aleša Kristančiča iz kleti Movia, ki sta začela samostojno že kakšno leto prej polniti svoja vina. Še nekaj posameznikov je pred tem začelo s polnjenjem svojih vin, vendar so kmalu prenehali, ker v tistem času pač niso imeli pogojev za tovrstno dejavnost. Tako veljata združenje Brajda in klet Movia za pionirja briškega zasebnega vinarstva. Movia in združenje Brajda sta postala zgled tudi drugim vinarjem v Brdih. Zgledi so vlekli, duh je ušel iz steklenice in v Goriških brdih se je dobesedno usul plaz novih, zasebnih vinarjev. S tem se je začel meteorski vzpon Goriških brd do razsežnosti, kot jih poznamo danes. Drugo je zgodovina.
V vinogradih in v kleti Ščurek
Na domačiji se nama je s Stojanom kmalu pridružil še njegov sin Tomaž, ki je eden izmed petih Stojanovih sinov. Vseh pet sinov je doma in vsak ima svojo zaposlitev v vinarstvu Ščurek, medtem ko ata Stojan zadnjih nekaj let deluje na povsem samosvoj in zelo uspešen način predvsem na področju marketinga. Ker je Tomaž zadnjih nekaj let glavni enolog kleti Ščurek, je tokrat oče Stojan prepustil besedo sinu, ko sem želel izvedeti, kaj in kako se trenutno dela v vinogradih in v kleti Ščurek.
Vinska klet
Ščurkovi imajo trenutno 20 hektarjev vinogradov, od tega devet hektarjev na italijanski strani, hektar in pol pa je še v obnovi. Ves čas dajejo poudarek temu, da obnavljajo vinograde, tako na vsaka tri leta obnovijo približno hektar vinogradov. Pri obnovi vinogradov zelo veliko pozornost posvečajo primernim legam za posamezno sorto. Za seboj imajo že toliko prehojene poti, toliko izkušenj, da točno vedo, na kateri legi posamezna sorta daje najboljše možne rezultate. Je pa z velikim pokom briškega vinarstva, ki sem ga opisal zgoraj, nastal v Brdih problem, ker praktično ni več vinogradniške zemlje. Ker se v Goriških brdih praktično ne da več kupiti vinogradniških leg, je nekaj briških vinarjev že začelo z nakupom zemlje v Vipavski dolini.
Od sort imajo zasajene največ rebule, sauvignonasseja, malvazije. V naboru so še sorte chardonnay, sauvignon, pikolit, pika, glera, tržarka, rumeni muškat, sivi pinot, beli pinot, merlot, cabernet franc, cabernet sauvignon, refošk, modri pinot. Zastopanost belih sort je približno 60-odstotna, rdečim pa pripada preostalih 40 odstotkov vinogradov. Kapaciteta Ščurkove, ene najlepših slovenskih kleti, je 300.000 litrov, na leto pridelajo do 100.000 steklenic vina.
Vina Ščurek najdemo v treh različnih linijah.
Sveža linija, ki jo prepoznamo po beli etiketi, zori v cisternah iz nerjavnega jekla; razen chardonnaya, ki občuti tudi velik lesen sod. Svežo linijo pridelajo s pomočjo selekcioniranih kvasovk, maceracija poteka en dan pri kontrolirani temperaturi 12 stopinj Celzija. V naslednjo linijo vin spadajo zvrsti po imenu Stara brajda, Dugo, Up. Če je pri sveži liniji poudarek predvsem na sortnosti, je poudarek pri zvrsteh na terroirju oziroma rastišču, zato uporabljajo za fermentacijo naravne kvasovke. Po nekaj dneh maceracije, pač odvisno od sorte, vina iz te linije zorijo večinoma v rabljenem lesu. V tretjo linijo vin Ščurek uvrščamo posebneže. Ti posebneži slišijo na ime Kontra, Story … Grozdje za vino Kontra macerirajo tudi do dve leti, samo vino pa je brez dodanega žvepla. Story belo in rdeče pa sta vini iz sušenega grozdja, ki ga sušijo v lesenih zabojčkih.
Zelo so zadovoljni in ponosni, da približno 65 odstotkov vina prodajo na domačem, slovenskem trgu. Najbolj zanesljiv naj bi bil ravno trg v Sloveniji, kjer praktično nikoli ni nihanja v prodaji. Tuji trgi, na katere izvažajo, so Kitajska, Tajvan, Japonska, Bosna, Švedska, Danska, Norveška, Italija, Španija, Anglija, Francija, Švica, Češka, Poljska.
Stojan
Dugo in rebula Up
Tokrat sem iz zelo širokega asortimana vin Ščurek izbral dve vini. Obe vini sta čudovitega letnika 2013 in obe vini na najboljši možen način predstavljata filozofijo kleti Ščurek – pridelati polno, bogato vino, ki bo kljub temu sočno in pitno in bo vsak naslednji požirek klical po še.
Dugo 2013 je vino, ki je za moje pojme hudo premalo poznano na vinski sceni. Gre za izjemno vino iz kleti Ščurek, ki pa je, kot sem že napisal, povsem po krivici nekako zapostavljeno in na obrobju preostalih vin Ščurek. Še noben letnik vina Dugo me doslej ni razočaral. Nasprotno, Dugo je ime, je garancija za čudovito vino, ki je nekakšen prstni odtis kleti Ščurek.
Vino sestavljata sorti chardonnay in rebula, ki si delita polovičen delež.
Ko pride grozdje za to vino v klet, se najprej speclja, nato pa se macerira tri dni. Vino zori v 600-litrskih hrastovih sodih tri leta. Na koncu se vinu doda še 10 odstotkov vina, ki je bilo namenjeno vinu Kontra, kar daje vinu Dugo prav posebno začimbo. Gre za avtorsko vino! Že samo grozdje prihaja iz 50 let starega vinograda, vinograda, ki je zasajen na 100-odstotni opoki. Za vino so bile uporabljene zgolj lastne kvasovke, v kleti pa so pazili na to, da je bilo uporabljeno čim manj enoloških sredstev, saj so želeli v tem vinu poudariti predvsem rastišče.
Vino je izjemno globoke, zlatorumene barve s čudovitim leskom. Že čudovite solzice na steni kozarca nam dajo takoj vedeti, da je vino polno, bogato. Vonjamo preplet zeliščnih, cvetnih, medenih zaznav in zrelega rumenega ter belega sadja. Vino je že v nosu izjemno elegantno, ta elegantnost pa se v ustih samo še stopnjuje. Še enkrat, zelo elegantno vino, fino, čudovito zaokroženo, lesna nota je v vinu brezhibno vkomponirana in jo je ravno prav. Malce pikantno, mineralno, s čudovito oljnato teksturo, ki navduši. Poleg vsega opisanega je vino po drugi strani zelo sočno in pitno, vsak požirek pokliče po še. Dugo je gastronomsko vino, ki se bo čudovito podalo k zelo širokemu spektru jedi. Vino, kot se šika! Bravo, Ščurkovi!
Rebula Up 2013 je premiero doživela pred kratkim.
Prvič se je v javnosti pokazala konec avgusta na dogodku poimenovanem Masterclass Rebula, v Vili Vipolže, v Goriških brdih. Sam sem se z njo prvič seznanil kakšna dva meseca prej, ko sem bil na obisku pri Ščurkovih. Takoj, ko mi je Tomaž natočil to rebulo v kozarec, sem vedel, da gre za zares izjemno vino. Celotno razsežnost tega vina pa sem začel dojemati šele dan pozneje, ko sem jo v popolnem miru, v zavetju svojega doma, še enkrat natočil v kozarec. Ne, takrat ni bilo več nobenega dvoma. Ta rebula je ena najboljših, če ne najboljša rebula, kar sem jih kdaj okusil. Ko sem jo počasi srkal in z vsakim požirkom bolj spoznaval, se z vsakim požirkom bolj čudil njeni izjemnosti, sem imel občutek, kot bi jo v kleti Ščurek pridelali samo zame. V tem vinu je vse tisto, kar sam iščem v slehernem vinu. V tem vinu je vse tisto, kar sam mislim, da mora imeti popolno vino. Skratka, vino me je zares popolnoma zadelo, popolnoma osvojilo. Zelo počaščenega se čutim, ker mi je bilo dano, da sem kot eden prvih lahko okusil to vino.
Vina Ščurek
Takrat, ko sem ga okušal, niso za to rebulo imeli izbranega še niti imena.
S Stojanom sva se strinjala, da si tako izjemna rebula zasluži tudi svoje, prav posebno ime. Nadela sva mu začasno ime, ki pa je, kot se je izkazalo, postalo njeno pravo ime, Rebula UP. Drage bralke, dragi bralci, gre za rebulo, ki jo je potrebno Uživati Počasi. Tomaž Ščurek, ki je bdel nad tem vinom, je pridelal zares impozantno vino. Gre za pozno trgatev rebule, ki je bila trgana 8. oktobra. Po sedmih dneh maceracije in spontani fermentaciji je vino šlo na zorenje v hrastove in akacijeve sode, letos januarja pa so vino napolnili v steklenice.
To vino je na meji mogočega! Vse v tem vinu je na meji popolnega, vina ne bi spreminjal niti za milimeter, ker je najboljše točno takšno, kot je. Gre za najboljšo možno prezentacijo, kam lahko seže rebula, kam lahko sežejo Goriška brda, kam lahko seže klet Ščurek. Vse zaznave, vse faze vina se med seboj tako fantastično dopolnjujejo, da človeku vzame sapo. Že ob barvi se človek takoj zdrzne, saj globoka barva starega zlata daje slutiti, da imamo v kozarcu raketo visokega dosega. Pa nato vonj, ki zopet popolnoma navduši z notami suhega cvetja, medu, voska, zelišč, zrelega sadja in fino, briljantno lesno ter mineralno noto. Že z barvo in vonjem nam to vino nudi tako zelo, zelo veliko, da smo povsem iz sebe. Nato pa BUM! V ustih je vino popolno, zares popolno zaokroženo. Kot bi šestilo zapičil v nepopisan list papirja in z njim naredil popoln krog. Absolutno nič ne štrli iz vina, vse je v popolni harmoniji, vse je popolno uravnoteženo.
Vino je dobesedno bahaško, premore toliko vsega, da sploh ne vem, kako bi ga opisal. Izjemna eleganca, finesa, ki ji ni para, vino v ustih dobesedno polzi kot olje in za seboj pušča fino sled in ustvari nekakšen film.
Ne vem, ali se pri hiši Ščurek sploh že zavedajo, kako izjemno vino so pridelali. Čeprav zelo nerad opisujem vina z ocenami, pa lahko zapišem, da bom zelo presenečen, če bo kdorkoli temu vinu prisodil manj kot 95 točk. To vino za moj okus leti od 95 do 100 točk!
Gremo nazaj k zaznavam, saj se še vedno nadgrajujejo, ko vino vrtim v kozarcu. Seveda ne smem pozabiti na slanost – mineralnost, ki dobesedno navduši, pa na nežen, božji dotik lesa v samem vinu, ki prida vinu drugo dimenzijo. Elegantno, elegantno, elegantno, mehko, deviško mehko, kot bi se vina dotaknila nekakšna nežna, nevidna sila iz onstranstva …, kako je kaj takega sploh mogoče … Ko človek v glavi premleva vse okuse, zaznave, dotike, ki jih je doživel ob tem vinu, pa se zdrzne še ob neverjetnem pookusu. Vino dobesedno obtiči v ustih ter vztraja in vztraja in vztraja, zares se mu prav nikamor ne mudi. To je pookus za bogove, vino ima dolg pookus, kot so noge Iryne Osypenko … kako zelo seksi! S tem vinom so me v kleti Ščurek kupili, tudi, če ne pridelajo več nobenega vina, se jim bom klanjal celo življenje. Moje spoštovanje in komplimenti do nebes.
Po videnem in okušanem ni nobene bojazni, da muren z violino, ki krasi etikete Ščurek, tudi v prihodnje ne bi zadovoljno godel pesmi briških gričev.
Vina Ščurek lahko kupite na posestvu Ščurek, na Plešivem 44, v Goriških brdih, v Vinoteki Evino in Koželj ter pri podjetju Mabat.
Besedilo in fotografije: Gorazd Selič
