70.050 več kot dva milijona nas je. Samo 0,027 odstotka svetovne populacije. Malo, v ogromnem, širnem svetu. Samo peščica. Naš vpliv, kot naroda, na svet, je majhen. V svetovnem merilu prispevamo malo. Česarkoli. V športu se zdi, da je vendarle nekoliko drugače. Na tem področju se zdi, da nismo tako zelo majhni. Na največjih športnih tekmovanjih zmoremo stopiti na stopničke. Med tiste najboljše. Naši nastopi v svetu športa vendarle nekaj pomenijo. Dosegamo rekorde, zmage, medalje, osvajamo nagrade. Nismo le številka na startnih listah, ime na seznamu, ampak opozarjamo nase.
Šport in slovenski športniki so tisti, zaradi katerih svet v spletnih iskalnikih išče Slovenijo.
Številke res niso bile nikoli na strani Slovencev. Primerjave so včasih nekoliko zastrašujoče. Na primer: uradni podatki FIFE pravijo, da naj bi na svetu kar 265 milijonov ljudi igralo nogomet. Na Kitajskem je uradno registriranih 26.166.000 nogometašev. V Sloveniji 46.773. Razmerja so resnično nepredstavljiva. V nogometu je tako, razmerja v drugih športih so podobna.
Koliko talentov na prebivalca
Kako neskončno velik športni talent premore naša domovina na sončni strani Alp, je izjemno v vseh pogledih. Ne le brezhiben profesionalni pristop do športa, za Slovence je značilno, da se resno lotimo vsakega športa. Tudi na amaterski ravni. Teki po slovenskih gorah in ulicah so dobro obiskani. Včasih se zdi, da vsak, ki ima čas, teče. Smučišča so polna smučarjev, na cestah se tare kolesarjev. Delamo praktično vse; letamo po zraku, se vozimo z vsem, kar je moč potiskati, pedalirati ali rolati, prevažamo se po rekah, celo po zraku z vsemi mogočimi napravami, osvajamo vrhove hribov, planin in gora ter se, celo zelo dobro, spuščamo v globine na vse mogoče načine. Slovenci v osnovi smo športniki. Za športni narod se torej spodobi, da se primerja s svetom in da žanje uspehe tudi zunaj naših meja. Ne glede na številke.
Samir Handanović
Gojimo pa Slovenci še en, prav poseben ‘šport’. Uspehe športnikov pričakujemo, skoraj zahtevamo. Glasno se pred vsakim tekmovanje trkamo po prsih in napovedujemo rekorde, medalje, stopničke in naslove. Pa seveda poznamo vso realnost številk in razmerij. Celo ponosno povemo, da nas je samo nekaj duš več od dveh milijonov in da na državni ravni za šport zapravimo drobiž v primerjavi s svetovnimi velesilami. Ponosno povemo, da smo tam, na tekmovanju zato, da zmagamo. Ker smo pač Slovenci. Pa se zato nikakor ne ustrašimo, ko stojimo iz oči v oči silovitim državam, ki bi nas lahko gledale zviška, nas prežvečile in izpljunile. Ker nas je malo. V primerjavi z veliko svetovno številko svojo izpostavljamo na vseh možnih krajih, saj o športu vemo vse. Celo več kot vsi drugi. Tudi zato so naši profesionalni športniki pogosto predmet neskončnih razprav, pogovorov in pomenkovanj. Prav posebej dobro znamo tudi kaznovati, če uspehov ni oziroma niso taki, kot jih pričakujemo. Tako imenovani »kavč selektorji« sedijo na domala vsakem slovenskem kavču. Zato je težko predvsem športnikom. Videti je, da je težko najti v sebi toliko samokritike, ščepec ponižnosti, da preprosto priznamo, da je vse, kar dosežejo naši športniki, izredno velika stvar. Še huje je z mojimi kolegi, novinarji, ki se včasih res ne znajo obnašati in takoj po prvih neuspehih določene športnike pokopavajo. Ne tako, fantje!
Največ superstarjev na število prebivalcev
Slovenski potni list ima kar nekaj izjemnih športnikov, ki do potankosti obvladujejo šport, v katerem so se izpopolnili do popolnosti. Kako veliko neverjetnih športnih talentov imamo posejanih v posameznih športih. Številke so fascinantne in Slovenci smo, kar se tiče tega, pravi svetovni fenomen.
Matjaž Kek
Kako fantastične nogometne kariere imajo nogometaši s slovenskimi potnimi listi. Samir Handanović in Jan Oblak nedvomno spadata v sam vrh najboljših nogometnih vratarjev na svetu. Handanović je nase opozoril že, ko je blesteče branil v črno-belem Udinesejevem dresu. Da je italijanska liga težka, so mu rekli. Pa je utišal vse. Težko je nogometašu, tujcu, uspeti v Italiji, deželi nogometa, kjer je ‘calcio’ postavljen nekje ob bok mame, torej na sam prestol zanimanja Italijanov. Handanoviću je uspelo. Najprej je začaral glavno mesto videmske pokrajine in se z velikim pogumom lotil tudi Milana. Ta ni le prestolnica mode, temveč je tudi prestopnica nogometa. Na San Siru od leta 2012 brani gol modro-črnega Interja in je že davno tega postal eden izmed najboljših in cenjenih vratarjev v Italiji. Poleg Handanovića v Italiji kar nekaj Slovencev igra nogomet. In to zelo dobro.
Največji nogometni zvezdnik v tem trenutku je Jan Oblak. Ne le za slovenska merila, njegova veličina je očarala vse ljubitelje nogometnih igrišč. Oblak je po rodu iz Škofje Loke in trenutno napada naslov najbolje plačanega nogometnega vratarja vseh časov. V Španiji, kjer nogomet izgovarjajo v istem stavku kot boga, se med vratnicama madridskega Atletica odvija ena izmed najbolj navdihujočih nogometnih zgodb vseh časov. Oblakove obrambe včasih niso razumljive niti strokovnjakom, ki za dober denar, polni znanja, razpravljajo o nogometu.
Luka Dončić
Slovensko nogometno znanje je moč najti, ne le v italijanski in španski, ampak v vseh mogočih drugih tujih ligah, tudi na najvišjih nogometnih položajih. Marsikdo od njih, ne le Handanović in Oblak, ima status superstarjev.
Tudi strokovno v nogometu nismo brezvezniki. Bleščeča nogometna zgodba, ki jo je Matjaž Kek spisal na hrvaških tleh, preden je znova vzel vajeti slovenske nogometne reprezentance v roke, je vredna knjige. Na Rijeki jo je speljal s tako precizno natančnostjo, da so nam Hrvati našega Mariborčana hoteli kar prevzeti. Ja, Hrvati. Slovenca.
Jan Oblak
Športnih zgodb, ki jih pišejo slovenski športniki, je ogromno tudi na drugih prizoriščih, tudi če so ta zelo daleč stran od nas. Evforija z Ameriko se je začela na Hrušici, vasici blizu Jesenic, kjer se je rodil Anže Kopitar. Da je razdalja med Hrušico in Ameriko lahko zelo majhna, je dokazal na najboljši možni način. Kot najstnik je šel na Švedsko, kjer se je razvil v enega izmed najboljših hokejistov na svetu. Leta 2005 ga je na naboru NHL kot enajstega in seveda, prvega Slovenca v NHL, izbralo moštvo Los Angeles Kings. Štirinajst sezon, dva Stanleyjeva pokala, zaradi Kopitarja še vedno veliko Slovencev ponoči spremlja hokejske tekme. Njegova kariera je impresivna in prav on je zaslužen, da so slovenski hokejski klubi polni mladih, ki živo sanjajo športni uspeh.
Športnih zgodb slovenskih športnikov je ogromno še na drugih prizoriščih. Pod košarkarskimi koši se v zadnjem času tare Slovencev. Obsedenost našega naroda s košarko z osvojitvijo evropskih prvakov pred dobrim letom je prerasla vse okvire normalnega. Kot da bi si zaslužili že prej. Kot da med nami, ki nas je le dva milijona, čepi popolna slovenska košarkarska reprezentanca, ki bi morala zmagovati že prej. Poklopilo se je predlani. Tudi zaradi dveh, ki izstopata med odličnimi. Slovenci smo v zadnjem času nori na Luko Dončića in Gorana Dragića. Precej v navado je prišlo, da zjutraj, ko vstanemo, najprej preverimo, kako sta se pod koši, daleč tam preko Atlantika, odrezala onadva. The Don pri Dallasu in Dragon pri Miamiju. Število tistih, ki sredi noči bolščijo v ekran in gledajo tekme v živo, skokovito narašča. Tako v času tekem, ob najbolj nenormalnih urah, najdemo v Sloveniji zbujene navijače, ki kljub pomanjkanju spanca zvesto spremljajo oba košarkarska genija pod ameriškimi koši. In se zgodaj zjutraj ponosno trkamo po prsih, ko veliki strokovnjaki o njiju govorijo o samih superlativih. Predvsem družina Luke Dončića je postala nekakšen slovenski družinski standard. Skoraj nezemeljski, genialen in izjemen Luka Dončić je vzdignil celotno slovensko zavest, se usidral v slovenska srca in prižgal slovensko nacionalno zavest v slehernem posamezniku. Kako vesoljski je in kako mogočen. Pravi Slovenec.
Ilka Štuhec
In ker Slovenci smo od nekdaj bili tudi smučarski narod, se v ljubezni do športnikov najbolje znajdemo v oblaku ljubezni s športniki zime. Če smo goreli, jokali, vpili in se tresli ob nastopih Tine Maze, ko je še vladala belemu cirkusu, vse to danes počnemo zaradi Ilke Štuhec. Nasmejana, prisrčna Štajerka nas navdušuje s pogumom, znanjem in predvsem zmagami. Zanjo ni nič prestrmo, niti prehitro. Da le ne pride do poškodb. Ali, bognedaj padca forme. Slovenci smo namreč znani po tem, da ko nam ne gre najbolje, hitro zavihamo nos in uspehe, če niso najboljši, so pa še vedno uspehi, hitro pretvorimo v veliko katastrofo. Kako bi sicer drugače lahko prevedli dejstvo, da se je silna, brezpogojna ljubezen do bratov Prevc, ki so pred nekaj sezonami zmagovali in obvladovali najvišje skakalne in letalne naprave na vseh prizoriščih, danes, ko jim ne gre, kot bi želeli, potisnjeni v ozadje. Kot da nam uspeh ni dovolj. Kot da bi štele le zmage.
Slovenci, številni ali ne, kljub vsemu puščamo pečat tudi v drugih športih. Prav zagnani smo. Posamezniki se dokazujejo na vseh športnih prizoriščih. Nikoli nismo bili plavalni narod, pa imamo vedno svoje predstavnike na vseh velikih tekmovanjih. Še celo več od tega. Tudi kaka medalja je že padla. Tudi v disciplinah, ki jih ne spremljamo redno in pogosto. Kako izjemno na tekmovanjih invalidov plava Darko Đurić. V solze me spravi njegova odločnost in meje, ki jih je prestavil zase in nas vztrajno opominja, da jih imamo preostali samo v glavi. Ali pa, ko naši atleti, kljub vsemu premagujejo sebe na atletskih stezah. Pa preostali športniki, ki vsak po svoje, po najboljših močeh, vsak na svojem prizorišču, skušajo svet opozoriti nase.
Injekcija čustev
Šport, tekmovanja in vse te zgodbe športnikov so velik sprožilec neskončnih čustev. Zaradi športa tudi sicer zelo veliko prejokam. Neubranljiv je tisti občutek cmoka v grlu, ko s ponosom spremljam naše športnike, kako se borijo, se potijo, krvavijo in dajejo vse od sebe za uspeh. Bolj kot porazi me v solze spravijo uspehi. Tiste ‘dobre solze’, ki me navdihnejo in napolnijo. Čeprav naj bi bila pri teh svojih letih vajena že vsega, lahko ob kakšnem veličastnem uspehu brez problemov jokam kot malo dete.
Goran Dragić
Tako sem na glas jokala pred leti, ko je slovenska rokometna reprezentanca za tretje mesto na svetovnem prvenstvu premagala Hrvaško. Tudi Ivu Milovanoviću se je glas zadušil v solzah, ko je prenašal tisto tekmo in takrat sva z Ivom jokala skupaj. Našim rokometašem je za zmago proti Hrvaški uspelo nadoknaditi osem golov razlike in zmagati v zadnjih sekundah tekme. Kakšna tekma! Kakšna zgodba!
Darko Đurić
Pa ko so naši košarkarji leta 2017 z zmago na evropskem prvenstvu spisali eno izmed najbolj veličastnih zgodb v zgodovini slovenskega športa. V času prvenstva smo bili vsi košarkarji. In seveda, bili smo že trikrat tudi nogometni narod. Takrat, ko se je slovenska nogometa reprezentanca uvrstila na velika tekmovanja.
Primerov, ko lahko brez problemov cmeram kot mali otrok, je seveda še veliko. Rada imam šport in res ga zelo rada spremljam. Z lahkoto se poistovetim s predanostjo, ponosom, odločnostjo in strastjo, ki jo športniki čutijo, ko nastopajo zase, ali pa za svojo domovino ali klub. Njihove uspehe jemljem in doživljam osebno. Obožujem dobre, prepričljive in poštene zgodbe o uspehu. So moja inspiracija. So moja spodbuda in me vedno znova, ko želim odnehati pri vsakdanjih stvareh, spravijo naprej. Ker vem, da se za njimi skriva neskončno garanje in odrekanje, ki se ga, če nisi čisto zraven, ne vidi.
Anže Kopitar
Ta članek se od tu naprej lahko konča na dva različna načina. Značilno slovensko bo večina izbrala drugega, čeprav jaz menim, da je boljši tisti prvi. Vseeno ne smemo biti preveliki pesimisti in se moramo polniti z energijo, ki jo lahko črpamo iz samega športa.
Dva različna konca članka:
Konec številka 1: V nastopih Slovencev na tekmovanjih svetovnega formata ni pretirane ločnice med skupinskimi in individualnimi športi. Glede na število, koliko nas je, je vsakršen uspeh, ki ga naši športniki doživijo, velikanski. Nekoliko nehvaležno in zelo neprijazno je zahtevati stopničke vsakokrat, ko se kdo od Slovencev postavi na start, ali ko sodnik zapiska začetek tekme. Seveda ni pričakovati, da se bodo naši vedno povsod odrezali dobro. Dragić in Dončić ne bosta na vsaki tekmi dala trojnih dvojčkov, Oblak in Handanović bosta izpustila kako žogo ali dve za svoj hrbet. Naši bodo v skupinskih športih kdaj pa kdaj izpadli v predtekmovanjih. Naši bodo na velikih tekmovanjih tudi kdaj slabi. Zato je nehvaležno in še bolj neprijazno psovanje neuspehov, saj se za vsakim rezultatom skrivajo ure in ure treningov in neskončna odrekanja. Šport je nekaj lepega in če ga vzamemo kot takega, nam lahko prinese veliko lepih trenutkov in sproži ogromno tistih ‘ta pravih’ solz. Uspehi slovenskih športnikov so uspehi vseh nas. Vzemimo jih kot take in čestitajmo tem izjemnim ljudem, da so svoja življenja podarili temu, da mi uživamo.
Konec številka 2: Slovenija je na vseh športnih tekmovanjih malček. Kakorkoli pogledamo na velikih tekmovanjih štejejo le medalje. Uspehi, ki jih dosežemo, so sicer mali obliž na veliko rano majhnosti, ki jo tako radi poudarjamo. Vsekakor so uspehi posameznih športnikov večji v primerjavi z uspehi, ki jih posamezniki dosežejo individualno. Vsi ti superstarji trenirajo v tujini, kjer se vanje vlaga iz drugih, nedržavnih vreč z denarjem. Njihov rojstni kraj je zgolj številka geografske širine in višine. Njihovi uspehi so njihovi. Ne naši. Če damo vse številke ob stran. Slovenci smo pač taki, da nam noben uspeh ni dovolj. Zadovoljstvo je hipno. Dan po dobri predstavi, zahtevamo še boljšo. Po boljši odlično. Po odlični izjemno. Vedno bolje, vedno več. Višje, močneje, hitreje. Tudi, če nas je v realnosti samo za 0,027 odstotka svetovnega prebivalstva. Mogoče pa nas prav to žene v boj, da vedno, na vsakem koraku stremimo k zvezdam.
Besedilo: Patrizia de Franceschi
