Gostilna Čad je ljubljanska legenda. Je tudi ena od najstarejših gostiln, ki goste odprtih rok sprejema že od leta 1850. Do konca druge svetovne vojne je bila v rokah družine Čad, potem pa so jo – tako kot veliko drugih – nacionalizirali. Imeli so srečo, ker je poslovodja te gostilne leta 1964 tam uvedel srbsko – žar – kulinariko in gostilna je bila skoraj vedno polna. Slovenci očitno obožujemo jedi z žara, vendar je (predvsem zdaj) težko dobiti dobre osnovne sestavine, vendar Čad jih ima! Pred enajstimi leti je družina Čad dobila gostilno nazaj v družinske roke. Josip Čad ni menjal kokoši, ki nosi zlata jajca, ampak je obdržal vse – od osebja do predvsem ponudbe, ki jo je s srbskih jedi razširil tudi na bosanske posebnosti. Uspeh seveda ni izostal in stalni gosti niti niso opazili spremembe, kar je bilo najbolj pomembno.
V času našega obiska – nekaj dni po odpravi večine koronskih ukrepov – je bil že prizor na parkirišču osupljiv. Avtomobilov je bilo toliko, da sem svojega spravil v tretje, najnižje parkirišče. Pred gostilno nastaja nova stavba, ki bo imela 18 sob, kavarno in slaščičarno. V stari gostilni je mrgolelo ljudi, od katerih so bili v večini upokojenci, zato smo se usedli v zimski vrt, ki je bil tudi poln. Še en dokaz, da Ljubljančani ljubijo žar in tradiciji – to pa Čad oboje ima.
Začeli smo s slastnimi prilogami – urnebes (pikantni ajvar s sirom), prebranec v lončenih posodah in šopska solata (paradižnik, kumare, paprike in beli sir v slanici), ki je pravzaprav bolgarska nacionalna jed. Še najbolj pa smo bili navdušeni nad ocvrtimi paprikami, ki so v začetku enake kot tiste za solato iz pečenih paprik, ta verzija pa je bila še ocvrta. Okusi so bili navdušujoči in so pokazali, kako malo je treba za kulinarično uspešnico.
Potem pa je sledila invazija klasik – roastbeef na žaru je bil hudo dober. Ravno prav pečen (medium – rare) in lepo sočen, kar se je odlično podalo k vonju oglja, ki je preveval prvovrstno mesnino. Čevapčiči z lepinjo so bili eni izmed najboljših v prestolnici na splošno! Zdaj, ko je že pred-kriza odnesla odlične bosanske restavracije, je tukaj verjetno najboljše meso z žara. Skrivnost je le ena – stalna in velika poraba, zato so mesni izdelki sveži in na krožnike gosti dobivajo res kakovostne sestavine.
Ker smo malce zavili od klasik vstran, smo si privoščili tudi dimljeno vešalico. Gre za izkoščičeno svinjsko zarebrnico, ki jo posolijo in na kratko dimijo, potem pa spečejo na žaru. Ta primerek je bil na videz lep, a neusmiljeno trd. Nobene svežine in sočnosti ni bilo.
Pri sladicah smo se potolažili z okusno baklavo, katere videz ni obljubljal dosti, a okus je bil zelo v redu.
Čad je tako, kot je vedno bil, tudi zdaj zlata klasika in pojem dobrih jedi z žara za Slovence.
Besedilo in fotografije: Tomaž Sršen