Naslov: Rukavac 51, Matulji
Splet: www.stancija-kovacici.hr
Telefon: +385 (51) 272 106
Odprto: vsak dan od 12. do 23. ure, ob torkih zaprto
Po vseh možnih raziskavah je Hrvaška še vedno prva med deželami, ki jih v času dopustov najraje obiskujemo in tako bo po vsej verjetnosti tudi prihodnjih 900 let.
Mene to sicer ne moti, samo svet je velik in lahko bi šli še kam. So pa naši vrli južni sosedje zelo aktivni pri promociji njihove eno-gastronomije in neustavljivo penetrirajo v razne evropske medije, predvsem v spletne. Pri teh aktivnostih je zelo spretna družina Frlan, ki je iz starega gospodarskega poslopja sredi vasi Rukavac nad Opatijo naredila dokaj simpatično gostilno. Projekt je zamišljen precej „na veliko“, saj ima kar tri jedilnice, ki so primerne tudi za dva avtobusa potnikov.
Vinko Frlan
Mojster kuharije je Vinko Frlan, ki je tudi lastnik. Sama kulinarika je v glavnem usmerjena v domače recepture, med katero pa tudi klasičnih jedi železnega nabora ne manjka.
Da lahko brez težav zadovoljijo tako mesojedce kot ljubitelje rib, ponujajo dva menija – mesnega in ribjega. Mi smo se odločili za neke vrste „the best of“ obeh svetov.
Ribji karpačo je razočaral. Brez neke vsebine, vonja in okusa je prhnil mimo nas; ne glede na to, da smo se trudili s pametnim dodajanjem oljčnega olja in soli. Zato pa je bilo na mesojedski strani navdušenje veliko. Domača salama iz boškarina (tipičnega istrskega goveda; seveda s precejšnjim dodatkom mesa kralja živali – pujsa) je bila lepo zaokrožena in mešanica govedine s svinjino se je izkazala za dobro odločitev. Domača pašteta iz piščančjih jeter je bila zgolj solidna, odlična pa je bila čebulna marmelada, ki je slastnost še pridobila ob toplem, pravkar spečenem kruhu.
Hladna predjed na mesni strani.
Nismo si niti mislili, toda hladna jabolčna juha s korenjem, dotikom pesta in doma pečenimi grisini v vlogi priloge, je bila briljantna. Osvežilni okus jabolka se je prav lepo stopil z nežno sladkobo korenčka, pesto pa je dodal malce elementa slastnosti. Res, zelo lepo – nežno mleto in kremasto.
Kaj lahko gostinec naredi z ribami, katerih datum obstojnosti gre h koncu? Vseeno so predrage, da bi jih metal stran ali z njimi hranil okoliške mačke. Zato so v naboru improvizacij na tem področju razne paštete, terine in namazi. Ker je Vinko Frlan vseeno bolj domiseln kuhar, je te ribe popekel, jih sfiletiral in iz njih naredil duhovito polnilo za domače raviole, katerih testo je naredil s sipinim črnilom. Vse to je položil na omako iz mesa rakovic, vendar okusi niso šli skupaj. Čeprav ima atraktiven videz, sipino črnilo glede okusov ne pomaga kaj dosti, polnilo velikega raviola in omaka, na kateri je bil, pa sta vseeno preveč nakazovala, da so bile sestavine res zelo na robu svojega obstoja.
Na mesni strani pa smo se pozabavali s spet velikimi ravioli, polnjenimi s smetano in špinačo, okrog te zgradbe pa je bilo še nekaj tega polnila, ki so mu dodali nekaj špargeljcev.
Vse to je bilo okusno in lepo skladno, težava pa je bila v teletini, ki jo je kuhar položil na raviole, saj je bila odločno prepečena in temu primerno presuha. Ne gre za to, da bi tudi teletino želeli jesti na pol surovo, ampak kar je prepečeno, vsekakor ne prinaša pozitivnih točk.
Črni raviol z ribami.
Veliki ravioli s prepečenim mesom.
„Orada v škrtocu“ bi tej jedi, ki so jo prinesli kasneje, rekli pri nas na Obali. Gre za način priprave ribe, ki jo položijo in zavijejo v papir za peko, zraven pa dodajo še zelenjavo in nežne omake, da bi se med peko v pečici riba prepojila z njimi in obratno. Riba je bila korektna, ravno prav sočna, vendar so močni dodatki – v prvi vrsti dokaj premočna paradižnikova omaka in večna rukola – popolnoma zameglili prefinjene okuse ribe.
Na mesni strani smo dobili neke vrste „evergreen sodobne višje kulinarike“ v obliki živalskih ličnic.
To zdaj človek dobi skoraj povsod, saj gre za okusne in zelo cenjene materiale, ki svoje vrhunce glede mehkobe okusa prikažejo na način priprave sous-vide (suvid po domače; počasno kuhanje mesa v plastični vrečki na nizkih temperaturah za več kot 24 ur). Če se kuhar na ta način loti priprave slanine in jo na koncu na hitro popeče na žaru, je rezultat zvezdniški, saj je meso znotraj omamno mehko, na zunaj pa hrustljavo.
zmrzlina mlečnega zdroba v pomarančni omaki.
Ko pa je Vinko Frlan ličnice pokuhal do skoraj že razpadajoče mehkobe, jih je še popekel na žaru. Rezultat je bil obupen – meso je bilo mehko zažgano, sama redukcija omake pa je bila vsaj enkrat, če ne dvakrat, premočna in pregosta, tako da je slanost jedi ubijala; ne glede na zelo spodobno zelenjavo z žara v vlogi priloge.
Kosilo je zaključila zmrzlina iz mlečnega zdroba v pomarančni omaki z začimbami in arancini, ki je več kot spodobno zaključila ne tako vrhunski obed.
Besedilo in fotografije: Tomaž Sršen
