Naslov: Via Brežiči 22, San Michele del Carso / Vrh Sv. Mihaela
Splet: www.devetak.com
Telefon: 0039 0481 882 488
Odprto: vsak dan od 12. do 15. ure in od 19. do 22.30, ob ponedeljkih in torkih zaprto in sreda in četrtek od 12. do 15. ure.
Lokanda je stari italijanski naziv za gostilno in Devetak goste streže že od leta 1870.
Avguštin Devetak, sedanji lastnik, je četrta generacija, ki pa v delo že dolga leta uvaja peto, svoje štiri hčere. Tradicija jedi je koncentrirana na stare kraške in primorske jedi, ki jih na naši strani skorajda nikjer več ne strežejo. Glavna kuharica je njegova žena Gabriela, ki pa ni Slovenka, ampak prihaja iz italijanske Brescie.
Avguštin in Gabriela Devetak.
Slovensko govori skoraj boljše kot Ušti (Avguštin po domače) in skozi vsa ta desetletja je Devetak še vedno simbol za dobro in kakovostno domačo hrano.
Vedeti moramo, da Devetakovi pridno in pogumno obdelujejo svoja polja in večina sestavin prihaja od tam. Hči Sara s svojim možem obdeluje vrsto njiv in tisto, kar pridelata, porabijo v kuhinji ali pa to prodajajo gostom. Da ljudje tam lahko kar pogumno praznijo eno od bolj bogato založenih vinskih kleti na tistem koncu, so zraven zgradili še manjši hotel s štirinajstimi sobami.
Stregel nas je Ušti, kar je dalo celemu projektu dodaten čar. Začeli smo s kombinacijo suhih mesnin, kar je tam klasika.
Brez domačega, v ustih se topečega pršuta s poreklom ni šlo, zraven pa so posadili odličen lardo – belo slano slanino z dotikom rožmarina. Čez prave, mehke in opojno slastne furlanske salame je ni, odličen pa je bil tudi domači zašinek. Ob slastni vitovski iz lokalne kleti Castello di Rubia je šla ta predjed zelo hitro v slast.
Izbrane suhe mesnine.
Na mizo je prišel žuf, ena pozabljena kulinarična klasika tistih koncev.
Osnova je močnik, ki je v bistvu krema iz zdroba in mleka, pokrov oz. tortica pa je krema iz kozjega mleka. Čisto na vrhu je plast montasia (tolminca). Preprosto, slastno in kar precej nasitno.
Žuf – močnik in tortica iz kozje skute in sirom Jamarjem.
Naslednja jed je bila videti kot njoki z ragujem, pa tako preprosto le ni bilo.
Svaljki, ki jih dela Gabriela po starih receptih, so v bistvu iz paljenega (napihnjenega in potem popečenega) testa in ležijo na slastnem zajčjem raguju, na koncu pa so jed »začinili« s prekajeno skuto. Okus je poln, božanski in navdušujoč, težava pa je v tem, da je to tako dobro, da človek hitro pomlati svojo porcijo in kazalec za sitost se hitro obarva rdeče.
Svaljki iz snedenega (paljenega) testa z zajčjim ragujem in okajeno skuto.
Kuhano telečje lice in domači krompir v kozici.
Pa se nismo dali. Niti mi niti Gabriela. V Sloveniji je zdaj velikanska moda priprave mesnih jedi v sous-vidu.
Devetakovi pa telečje lice kuhajo po starem v kozici s teranom pet ur, da se meso omehča in ga položijo na zmečkan domač krompir. A je kdo prej govoril, da je sit? Ni bilo videti, ker je ta z lovorjem zelo začinjen del mesa več kot navdušil. No, sladici smo komaj zmogli – čokoladna torta je bila krepka in nasitna, tiramisu pa je več kot dostojno končal zelo prijeten obed. Toplo priporočam!
Besedilo in fotografije: Tomaž Sršen
