Najbolj nora in inteligentna skupina komedijantov vseh časov, ki so po več kot štirih desetletjih delovanja med najbolj čislanimi na svetu. Njihov vpliv na razvoj moderne komedije primerjajo z vplivom Beatlov na glasbo. Vsi jih sicer ne razumejo, ampak poanta je prav v tem!
Slow food kongres, Puebla (Mehika), november 2007. V poznih urah nas nekaj še drži tempo med pečenimi kobilicami in mezcalom, ki nam ga natakarji z agavinimi črvi vred mirno nalivajo v kozarce. Ko dva Skandinavca začneta dokaj posrečeno izvajati The Parrot’s Sketch (Papigin skeč), se od smeha tuleč valjamo po tleh. Fino, da vsi govorimo isti jezik. No, sicer je po popitih količinah mezcala mogoče res vse.
Life of Brian
Židovski zarotniki v filmu Life of Brian
Med snemanjem Smisla življenja v Tuniziji
To je eden najboljših skečev, kar so jih Britanci pod imenom Monty Python sploh kdajkoli posneli. Kubistična komična scena med razočaranim kupcem, ki so mu prodali mrtvo papigo (John Clesse), in prodajalcem, ki ima za ušesi na milijone izgovorov (Michael Palin), da je papiga še vedno živa, je za tiste, ki jim je tovrstni absurdni humor blizu, zlata klasika. In to je le delček bogatega in pisanega mozaika prav posebnega humorja, s katerim so John Clesse, Michael Palin, Graham Chapman, Terry Gilliam in Terry Jones zaznamovali več desetletij. Morda ne vedno kot skupina, ki je svoje delo začela leta 1969 na programih BBC, temveč tudi kot zelo uspešni in pronicljivi posamezniki, ki se še vedno ukvarjajo z igrano komedijo, dokumentarnimi filmi, produkcijo pravljic, režijo …
Prvi prizor
Kamera kaže srednje razburkano morje/grmovje/puščavo, v katerem nekdo plava/hodi/se plazi proti obali. Ko stopi iz vode, se zgrudi in splazi do kamere. V razcapanega Robinzona Crusoeja preoblečen Michael Palin dahne: »It’s a …« (To je…) in v trenutku se po rezu nadaljuje bizarna animacija izrezov iz starih, predvsem viktorijanskih slik in fotografij ob spremljavi hecnega marša (The Liberty Bell). Ko se na koncu špice prikaže napis The Flying Circus of Monty Python, ga velikanska noga »spešta« ob glasnem zvoku: »prrrttt«. Tako ali na variacijo tega se je začelo vseh 45 epizod, ki jih je v letih 1969–1974 premierno predvajal britanski BBC. Drugi najbolj znani izrek v seriji je bil Idlov: »And now something completely different …« (In zdaj nekaj popolnoma drugačnega). Kar je sledilo temu, je bilo vedno presenečenje. Lahko je bil »Človek s tremi ritmi« ali pa povsem normalna napoved novega skeča.
John Cleese kot angleška kraljica
Sveti gral
Ministrstvo za smešno hojo
Supermena v pralnici perila
Verjetno so člani te zasedbe najbolj izobraženi, kar jih je doslej skupinsko delovalo v komedijantstvu. Terry Jones in Michael Palin sta diplomirala na Oxfordu, kjer sta nastopala s študentsko komedijantsko skupino The Oxford revue, Clesse, Chapman in Idle pa na Cambridgeu. Prva dva (Clesse je pravnik, Chapman pa zdravnik) sta že med študijem pisala skeče za radijske komedije na BBC, medtem ko se jima je leto dni mlajši Idle pridružil pozneje. Ameriški del ekipe, Terry Gilliam, je diplomiral na eni najbolj razsvetljenih in umetniško naravnanih ameriških univerz, na kalifornijskem Occidental Collegeu. V tistem obdobju je bila vez med radiem in televizijo zelo tanka in kaj kmalu so vsi – vsak posebej, v dvojicah ali v skupini – začeli s svojim nenavadnim smislom za humor zbujati pozornost tako neodvisne mreže ITV kot nacionalne BBC. Nazadnje je zmagala nacionalka, ker sta bila prva pisca skečev, John Cleese in Michael Palin, velika oboževalca režiserja Iana McNaughtona, ki je delal za BBC.
V prvi epizodi s prvim skečem »Wolfgang Amadeus Mozart predstavlja znamenite smrti« so dvignili neznansko veliko prahu. Cleese kot Mozart za klavirjem predstavlja smrti znanih ljudi iz zgodovine. Hun Atila stopi iz šotora, se pretegne, nekaj ga »zvije« in pade po tleh. Umre. Tako se zvrsti umiranje nekaterih znanih, potem pa sledi umiranje po želji. Recimo: »Gospod B.R. bi rad videl smrt svojega soseda V.J., ki konča na podoben način kot Atila.« Bizarno in neponovljivo; še zdaj, po 40 letih! Vedeti je treba, da je bila v tistem času na pohodu miselnost osvoboditve duha in upora proti družbenim normam. Lahko temu rečete hipijevstvo, svoboda kar tako ali kako drugače. In humor te peterice, ki se je povečini močno norčeval iz angleškega establishmenta, je padel v te spremembe kot bencin v ogenj. Plemstvo, vlada in konservativci so jih hoteli pečene na ražnju, mladi pa so jih oboževali.
Drugi prizor
Počasi so si razdeljevali vloge v skupini. Gilliam, ki se je čedalje bolj posvečal režiji in animaciji, je pred je kamero stal čedalje redkeje, izoblikovala pa sta se dva pola piscev skečev – Cleese in Palin s kratkimi intrigantskimi nebulozami in Chapman/Idle/Jones z daljšimi absurdnimi »pripovedmi«, ki so se lahko vlekle skozi vseh dvajset minut posamezne epizode. Medtem ko so za svoje prejšnje oddaje za radio in televizijo pisali skeče s poanto, so tukaj naredili nekaj nemogočega, kar je potem postalo standard – skeč brez poante! Ali drugače – ko bi se skeč moral končati z nekim huronskim dogodkom, ob katerem bi se občinstvo na ves glas režalo, so izvedli nekakšen »pythonovski« dramaturški lok in dogajanje odpeljali v neko popolnoma neverjetno smer ali celo v drugo dogajanje, ki s prvim ni imelo nobene skupne točke. Čeprav so delovali pod okriljem BBC, je več kot pol njihovih puščic letelo v matično hišo. Si predstavljate kakšno našo zabavno oddajo, kjer bi se komedijanti resno in kruto norčevali iz televizije, na kateri nastopajo?
Pravzaprav zdaj, ko gledam moje druženje s Pythoni (prvič sem jih uzrl leta 1974 na zagrebškem TV-programu), ugotavljam, da nikoli niso imeli nekih moralnih zadreg, koga in kako parodirati. Res nič, prav nič jim ni bilo sveto. Parodija, absurd, obrnjene situacije, opozarjanje na umsko zaostalost britanskega plemstva in še in še. Najboljše pa je, da je velika večina teh skečev aktualnih še zdaj (čeprav so akterji in družbene ureditve drugačne), kar jim daje še dodatne točke za večno življenje.
Med drugim so si privoščili tudi televizijske športne novinarje (Idle), ki butastemu nogometašu (Cleese) postavljajo visoko strokovno intelektualna vprašanja: »Kaj ste premišljevali, ko ste ležerno prehajali skozi mitološko nepremagljivo obrambo nasprotnika in z baletno usmerjenim udarcem žogo poslali na pravo mesto?« Nogometaš najprej debelo gleda naokrog, ali je vprašanje sploh namenjeno njemu, in odgovori: »Kupil sem butik.« To so takrat namreč nogometaši množično kupovali, da so malce zaokrožili svoj dohodek.
Ker je gledalce po svetu ravno takrat osvajala televizijska serija Superman, so Pythoni naredili svojo verzijo z naslovom The Bicycle Repair Man (Serviser koles). V družbi, kjer so vsi ljudje oblečeni kot supermani (to je očitno vsakdanji standard), je največja nevarnost, da se komu pokvari kolo. In takrat eden od supermanov skoči v telefonsko govorilnico, se preobleče v serviserja koles, kar med drugimi zbudi veliko občudovanje in v hipu popravi kolo. Na koncu radovedneži zadovoljno mrmrajo: »Le kaj bi mi brez serviserja koles?«
Na velikih odrih
Ko se je končalo snemanje tretje sezone, je ekipo zapustil John Cleese. »Vsega sem imel dovolj. Pravih idej ni bilo več,« je razlagal novinarjem. Preostali so ideje še imeli in brez težav so sami odpeljali četrto sezono, ki pa je morda najbolj bizarna od vseh. Peta je leta 1974 nastajala, ko sta Gilliam in Jones prišla na misel, da bi raje posneli celovečerni film. Glavni problem pa je bil – kot vedno pri tem poslu – denar. Ker pa so Pythoni imeli med takratnimi zvezdami angleške rockerske scene velike oboževalce, so svoje mošnje razvezali Jethro Tull, Led Zeppelin, Pink Floyd, Genesis in drugi. Film z naslovom Monty Python and the Holly Grail (Monty Python in sveti grob) je stal takrat 229.000 funtov, priigral pa je dvajsetkrat več. Ker je bil zdaj izziv drugačen in večji, se je takoj po novici, da gredo snemat celovečerca, v skupino vrnil skesani John Cleese. Tako kot že prejšnja leta v televizijskih epizodah so večino vlog (tudi ženske) odigrali sami. No, za množične prizore pa so najemali prijatelje ali Chapmanove oboževalce. Edini, ki je bil gej in ni nikoli igral ženskih vlog, je bil Graham Chapman. »Neverjetno, kako hitro je našel prijateljčke,« se spominja Terry Jones. »Vendar so bili na njegovo željo pripravljeni ves dan stati v dežju ali na soncu, da smo končali delo na sceni. Res, neverjetno!«
Leta 1974 so serije prvič predvajali v ZDA. Uspeh je bil takojšen, vendar ne tako množičen kot pri drugih takrat popularnih komedijah. Seveda, pythonovski humor pač ni za vsakogar.
Cleese je bil v letih 1970–1973 celo rektor univerze Saint Andrews, s svojo takratno ženo Sarah Booth pa je leta 1975 na BBC lansiral huronsko uspešnico The Fawlty Towers, kjer igra raztresenega lastnika hotela. Humor tukaj ni bil več pythonovski, temveč bolj klasičen. Zato so množice serijo izvrstno sprejele; pred dvema desetletjema so jo predvajali tudi pri nas.
Cleese se je k Pythonom vrnil še nekajkrat – prvič v filmu, ki parodira krščanstvo, religijo na splošno in življenje Jezusa Kristusa – The Life of Brian (1979). Začetek je v njihovem stilu – sveti trije kralji ob Kristusovem rojstvu zgrešijo hišo in dajo darilo v zibelko malega Briana. Igra ga Graham Chapman, ki je tukaj odigral življenjsko vlogo, sam film pa poznavalci postavljajo v vrh najboljših komedij vseh časov. Producent filma in glavni financer sta bila takrat nekdanji Beatle George Harrison in njegova produkcijska hiša Hand Made Films.
V tretje gre rado: The Meaning of Life (Smisel življenja; 1983) je šel čez vse meje in skrajnosti v precej črno obarvan humor. In sledil je uspeh.; trume so hodile v kinodvorane in se zabavale. Za film so dobili prestižno nagrado: zlato palmo na festivalu v Cannesu! Bili so na vrhu, više ni šlo in čas je bil, da se res razidejo.
Po predstavi …
… se predstava seveda nadaljuje. In to ne ena, šest različnih.
Graham Chapman je imel najkrajšo kariero. Kljub alkoholizmu in odkriti nagnjenosti do moških so ga imeli vsi ljudje radi. Smrt ga je leta 1989 prehitela med pisanjem scenarija za novo črno – humorno serijo. Vmes je sodeloval tudi z mladim Douglasom Adamsom, ki se je pozneje proslavil s knjigo Avtoštoparski vodnik po vesolju, snemal je videe z Iron Maiden in ga biksal naokrog z najboljšimi prijatelji, kot so: Ringo Star (nekdanji Beatle), Keith Moon (zdaj tudi že pokojni bobnar legendarne skupine The Who) in pevec Harry Nilsson.
Terry Gilliam je stal samo še za kamero. Režiral je nekaj nepozabnih mojstrovin in večkrat kandidiral za oskarja: Time Bandits (s Seanom Conneryjem), Brazil (z Robertom de Nirom), Dogodivščine barona Munchausna (z Umo Thurman in Robinom Williamsom), The Fischer King (z Jeffom Bridgesom), 12 opic (z Bruceom Willisom), Brata Grimm (z Mattom Damonom in Heathom Ledgerjem), Dežela plime (z Brendanom Fletcherjem) in še bi lahko naštevali.
Eric Idle. Glasbeni Python. Tisti, ki je poleg skečev in igre prispeval množico odličnih in humornih songov, ki so bili v stilu delovanja skupine. Še v času delovanja Pythonov je ustanovil skupino The Rutles, ki je parodirala skladbe Beatlov. Posneli so osem zelo uspešnih albumov. Igral je v množici filmov vseh Pythonov in skoraj v vseh Gilliamovih. Napisal je vrsto zabavnih in razmišljajočih knjig, njegov filmski opus pa je velikanski – igral je v več kot dvajsetih večinoma zelo uspešnih filmih, množici likov iz risank pa je posodil svoj glas: Nune na begu, Casper, 102 dalmatinca, Shreck 3 …
Michael Palin: igral je v skoraj vseh Gilliamovih filmih, pa tudi v dveh Cleesovih uspešnicah: Riba po imenu Vanda in Divje zverinice. Drugače pa se je posvetil oddajam o popotništvu in za BBC naredil nekaj izjemnih serij: Velike svetovne železniške poti, Od pola do pola, V 80 dneh okrog sveta, Sahara, Himalaja, Nove evropske države (ustavil se je tudi pri nas) …
Terry Jones: režiral je dva filma in se posvetil pisanju. Njegov opus dvanajstih pravljičnih zbirk je presegel številne prodajne rekorde, obenem pa je spisal še vrsto scenarijev za razne filme in oddaje. Ker je po izobrazbi zgodovinar, je posnel več odličnih zgodovinskih serij (za BBC, seveda): Križarji, Skrita zgodovina starega Egipta, Skrita zgodovina starega Rima, Skrita zgodovina ljubezni in seksa, Srednjeveško življenje, Barbari …
John Cleese: najbolj izpostavljen Python. Še v času Pythonov je blestel v seriji The Fawlty Towers, bil je rektor univerze, napisal je vrsto knjig o poslovnem komuniciranju ter na marketinških konferencah vodil in učil svojevrsten poslovni PR (odnosi z javnostmi), gostoval tako v resnih oddajah in tudi v Muppet Showu. Napisal je scenarij, igral glavno vlogo in režiral film Riba po imenu Vanda in tudi nadaljevanje z naslovom Divje zverinice. Igral je v približno štiridesetih filmih (od tega v dveh iz niza o Harryju Potterju) in tako kot Idle številnim likom iz animiranih filmov posodil svoj glas . Trenutno se pripravlja na svoj četrti zakon in trdi, da je za prejšnje tri ločitve odštel 15 milijonov funtov.
Pythoni v Jugoslaviji in Sloveniji
Prvič so eno sezono teh serij predvajali na zagrebški TV leta 1974, kar je bilo lepo presenečenje. Vendar to ni trajalo dolgo, saj so se takratni dušebrižniki hitro videli v nekaterih skečih in naslednja sezona ni bila kupljena. Tudi njihovih celovečernih filmov ni bilo. Jez je končno popustil sredi osemdesetih, ko so na filmska platna spustili Smisel življenja. Kmalu po tem se je prva opogumila sarajevska televizija in v njihovem takratnem nočnem programu Noć i dan (leta 1987) so predvajali vse štiri sezone Letečih cirkusov. TV Slovenija je le enkrat (okrog leta 1989) poskusno predvajala nekaj epizod in to početje iz neznanih razlogov hitro prekinila. Pred leti je hrvaški Blitz Entertainment izdal tudi slovenske verzije DVD-jev vseh štirih sezon, ki so, prav tako kot zbirka The Best of (šest ploščkov), v rekordnem času izpuhteli iz trgovin. Ponatisa (baje) ne bo. DVD-je pa utegnete še vedno kje najti.
Še zanimivejši pa je njihov vpliv na humoristične projekte nekdanje Jugoslavije in Slovenije. Definitivno so bili Pythoni največji detonator idej sarajevske ekipe Top lista nadrealista. Vrli »Sarajlije« so njihov brezkompromisni in absurdni stil z lepim dodatkom izvirnega bosanskega humorja vešče vkomponirali v svoje skeče in s tem okužili vso nekdanjo državo. Eden glavnih nosilcev je bil Branko Đurić – Đuro, ki je po začetku vojne v BiH prišel v Slovenijo in začel snemati Teater paradižnik in druge komedije, ki so predvsem na začetku Pythonom dolgovale veliko idej. Takrat je postala krilatica »Vojna v Bosni je velika škoda, toda velik dobitek za slovensko komedijo« resnična. Đuro je s svojim delovanjem slovensko patetično komediografstvo iz slepega črevesa dvignil na lepo in dostojno raven. In na koncu – Jure Zrnec in Lado Bizovičar odkrito priznavata velik vpliv večnih Angležev, ki so dejansko trasirali nove poti komedije za vse čase.
piše: Janez Jež
