Naslov: Ivanjkovci, Žerovinci 25 b
Splet: www.gostilnatramsek.si
Telefon: 02 719 40 97
Odprto: vsak dan od 11. do 22. ure, od 11. do 17. ure (nedelja); ponedeljek in torek zaprto
Brez dvoma je gostilna Tramšek eden izmed skritih slovenskih gastronomskih biserov.
Ne promovirajo se na raznih gastronomskih delavnicah in srečanjih kuharjev in Jelka Tramšek niti noče biti zvezda.
Celo obratno – zelo težko jo je pregovoriti, da pride iz kuhinje in da jo človek lahko fotografira. Raje tiho ustvarja in goste navdušuje z novimi in starimi, skoraj pozabljenimi lokalnimi jedmi.
Je popolna samoukinja, ki ni delala kuharske prakse v nobeni z michelinko ovenčani restavraciji.
Kuha tisto, kar jo je naučila mama, predvsem pa se je naučila sama. Vedno uporablja izključno lokalne sestavine od poznanih mojstrov gastronomije, tako da je sledljivost 120-odstotna.
Jelka Tramšek in Zvonko Šela.
Je pa res, da bi vegetarijanci pri Tramšku bolj tenko piskali, saj so Prleki tesno vezani na »kralja živali« (pujsa), ki ga znajo uporabiti od rilca do repa.
Ampak – kar največ šteje – so okusi, ki očarajo vsakega, še tako razvajenega jedca.
Najbolj tesna in iskrena vez med Jelkino kuhinjo in gostom pa je unikatni »maitre ‘d« Zvonko Šela, ki pravi, da je kelnar. Za nas pa eden najbolj originalnih natakarjev na splošno.
Zvonko lepo »guči« in če do obiska Tramška niste razumeli niti besedice po prleško, boste ob odhodu že kar vešči tega simpatičnega narečja.
Prvi krožnik je bil pravi izlet v zgodbo lokalnih avtohtonih okusov.
Meso iz tünke, zaseka, kolobar lokalne domače suhe salame in košček tam spečenega ajdovega kruha z bučnim oljem je bil pravo razsvetljenje za brbončice.
Nepozabna ajdova juha z zelenjavo.
In komaj smo zajeli sapo, se je v skodelicah pred nami materializirala ena najboljših juh, kar sem jih kadarkoli jedel.
Osnova juhe je ajdova kaša, ki jo Jelka prepraži na čebuli in potem povre, vmes pa počasi dodaja različno zelenjavo. Razen soli in popra tukaj ni bilo nobenih začimb, saj iskrena domača zelenjava doda ravno pravo mero bogatih esenc.
Rahlo dimljena svinjska rebrca nekaj časa počivajo v tünki, potem pa jih hrustljavo popečejo in položijo na list črne redkve.
Pod njo je bila nežno skuhana mešanica krompirja in sladke repe, ki je odlično in idealno nasprotje (za moj okus) rahlo preslanem mesu.
Kaj lahko človeku naredi izvrsten puran.
Ampak končni vtis je bil edinstven!
Ko človek takole, na iskrenem podeželju doživi napad aviacije (domačega purana), si ne more kaj, da ne bi zavriskal od veselja.
Meso so najprej marinirali, dušili in do hrustljavo – mehkega spekli v ponvi in na vrh dodali kislico.
Spremljava je bila omaka iz prosene kaše in lešnikov v kombinaciji grahovega pireja in smetane.
Nerad pogosto uporabljam superlative, ampak – to je bil doslej za mene najbolj fascinanten puran, kar sem jih kadarkoli jedel.
Bil je mehak, sočen ter hrustljav in meso je bilo vse prej kot pusto.
Kislica na vrhu ga je lepo poživila, kombiniranje s slastno omako pa je bilo res nekaj drugačnega, česar smo bili doslej vajeni.
Sočni in slastni svinjski file z mlinci.
Ko je Zvonko pred nas prinesel ravno prav velik kos svinjskega fileja iz pečice, smo mislili, da je priloga zraven pražen krompir.
Pa ni bil, kajti v tej podobi so bili zaviti kuhani mlinci, ki jih je Jelka pripravila tako kot štruklje.
Živordeča in zelo dišavna priloga pa je bila omaka iz rdeče pese in brinje je bilo kot ovoj na fileju. Prav slednje je jedi dalo eksplozivni dodatek gozdne divjine, ki je lepo povzdignil ves krožnik, ki je bil v osnovi klasično umirjen.
Srnin hrbet z zdrobom v slivovo-vinski omaki.
Glavna mesna jed je bil naravno pečen srnin hrbet z zdrobom v vinski omaki, dušenimi suhimi slivami in taisto omako.
Ravno pravšnja mera žajblja na mesu je požgečkala po nosu in brbončicah in tudi ta jed je hitro izginila s krožnikov.
Sladica (krema iz bučnih semen in bučnega olja z biskvitom ter jagodno omako) je bila prav tako prva liga in potem smo še kar nekaj časa zadovoljno predli in ugotavljali, da je Prlekija ena prav fina pokrajina, kjer ne samo, da znajo delati dobra vina, tudi odlično kuhajo!
Besedilo in fotografije: Tomaž Sršen
