Nekateri jih imenujejo tudi najuspešnejši ameriški rock band.
Konec koncev so v petih desetletjih delovanja prodali več kot 150 milijonov albumov, to pa je številka, ki (predvsem v rocku) še kako šteje.
Seveda je v zbirki njihovih del še precej konkurentov, ki bi bili lahko glede prodaje prej v tej rubriki, vendar je Permanent Vacation vseeno tista prelomnica, prek katere so iz zvezd na robu propada splezali na sam Olimp rocka in si zasluženo priborili tudi vzdevek »The Icon of rock – ikona rocka«.
Aerosmith – Permanent Vacation (1987)
Še vedno delujejo v prvotni postavi in to si človek za skupino, ki je imela prvi koncert leta 1970, kar težko predstavlja.
Pojdimo v leto 1969, ko je glasbeno izobraženi pianist in učitelj glasbe Steven Tallarico (druga generacija italijanskih priseljencev iz Neaplja) ustanovil prvo skupino. Preigravali so rock ‘ n’ roll standarde, vendar je mladi Steven hotel več. Ko je spoznal kitarista Joa Perryja in basista Toma Hamiltona, je nastala zamisel o skupini.
Klasično izobraženi Tallarico se spominja:
Aerosmith so bili rojeni, Steven Tallarico pa je postal Steven Tyler.
Njihova glasbena usmeritev je bila nekje med težkim bluesom, kakršnega so igrali Led Zeppelin in Rolling Stones, in popom. Takšna glasba je bila ljudem všeč in dokaj hitro so podpisali pogodbo za snemanje plošč s založbo Columbia Records in ob tem dobili še 125.000 dolarjev predujma.
Prva dva albuma Aerosmith (1973) in Get Your Wings (1974) sta že dosegala milijonske naklade in jih glasbeno kažeta v že bolj samostojni glasbeni luči, čeprav je bil bluesovski naboj še vedno precej prisoten.
V tem času je Joe Perry tudi avtorsko dozorel in večino skladb skupine sta podpisala oba s Tylerjem. Postala sta zaščitni znak benda, ameriška verzija Micka Jaggerja in Keitha Richardsa, Tylerjeve velike ustnice pa ameriški odgovor »žnablom« Micka Jaggerja.
Ob izidu tretjega, prelomnega albuma, Toys In the Attic (1975), so bili že koncertna atrakcija in prvi ameriški bend, ki je kot za šalo polnil stadione z 80.000 obiskovalci.
Pred tem je to uspevalo samo Angležem. Jasno, na tem albumu je tudi njihov prvi hit, ki je prišel med prvih 40, z naslovom Sweet Emotion.
Drugi hit, Walk This Way, pa jih je pripeljal med prvih deset in je bil za njihovo prihodnost zelo pomembna skladba.
Album je v ZDA dosegel osemkratno platinasto odličje (osem milijonov prodanih primerkov), prve zlate plošče pa so začele prihajati iz drugih delov sveta.
Jasno, kot vsi glasbeniki tistega časa tudi Aerosmith niso bili imuni za sindrom v stilu »seks, droge, rock’ n’ roll in alkohol«.
Ker so bili na vrhu, so to počeli z vso mogočo objestnostjo, škandali in, žal, z medsebojnimi prepiri. Avtorsko pa so bili še vedno v odlični formi, saj se je njihov naslednji album, Rocks (1976), pri prodaji zunaj ZDA izenačil z domačo naklado (osem milijonov vsega skupaj).
Postajali so svetovni bend in temu primerno so bili tudi zadeti. S trave in piva so kmalu prešli na težje stvari. Znano je bilo, da so imeli na turnejah zaposlenega človeka, ki jim je v določenih mestih ali državah kupoval opojna sredstva.
Da bi bila njihova potreba po drogah čim prej potešena, so med turnejami bivali v hotelih na obrobju »sumljivih« četrti, saj so tako hitreje prišli do mamil. Poznavalci bi rekli: «Nič novega, saj je takšen način nabavljanja opojnih substanc »patentiral« Keith Richard iz Stonesov!«
Naslednji album, Draw The Line (1977), so snemali na nekem dvorcu v Franciji.
Bobnar Joey Kramer se spominja, da še nikoli niso použili toliko droge kot takrat. »Če sem iskren, se sploh ne spominjam, kako sem odigral določene dele skladb. Ko sem jih poslušal, sem se spraševal – a to sem igral jaz?«
Kljub vsemu je bila prodaja dobra (dva milijona doma in eden po svetu), vendar je bilo glede na posneto jasno, da se pogrezajo.
Toxic Twins
Neumnostim ni bilo konca.
Ampak – na koncertih so bili še vedno izvrstni!
Iz tega časa je odličen koncertni album Live! Bootleg (1978), ki nam skupino kaže v izvrstnem razpoloženju, perfektnem igranju, odličnem petju in v veliki meri dajanja energije.
To je bil njihov zvezdni trenutek, labodji spev.
Više takrat ni šlo več. Je šlo pa navzdol. Ta koncertni album je nastajal na turneji leta 1977, ko je med Tylerjem in Perryjem prihajalo do resnih prepirov.
V enem od njih je Perryju prekipelo in zapustil je skupino. Z njim je odšel tudi »uho benda«, Brad Whitford. V tem vzdušju je nastajal album Rock in a Hard Place (1982), kot kitarista pa sta nastopila manj znana glasbenika.
Šele dve leti pozneje, ko se je na koncertu v Worchestru zaradi utrujenosti sesedel Steven Tyler, so si stari prijatelji spet podali roke.
Tudi naslednji album je bil flop. Njihov manager Michael Collins je vsej skupini predlagal skupinsko rehabilitacijo na kliniki Betty Ford, hkrati pa je uredil še podpis pogodbe z novo založbo (Geffen Records).
Vir: Shutterstock
Po dveh letih so bili čisti in ozdravljeni v studiu, kjer so snovali Stalne počitnice (Permanent Vacation).
Medtem pa se je zgodilo še nekaj. Rap glasba je bil takrat v vzponu in temnopolta skupina Run DMC je bila ena vodilnih.
Odločili so se za predelavo hita skupine Aerosmith z naslovom Walk This Way z albuma Toys In The Attic.
Kot sodelujoča glasbenika so v studio povabili Tylerja in Perryja. Skladba je postala huronski hit po vsem svetu in prikazala nekdanja »zastrupljena dvojčka« z obilo energije.
Permanent Vacation je se ob izidu velikega hita Dude (Looks Like a Lady) v prvem tednu prodaje zavihtel na vrhove različnih lestvic.
Sledile so še uspešnice Angel in Rag Doll. Album je produciral Bruce Fairbairn, ki je s svojim pristopom do rokerskega popa dodal pravšnjo mero sprejemljive poslušljivosti, predvsem na študentskih radijskih postajah.
Na albumu je dvanajst skladb in prvič v zgodovini benda so sodelovali še drugi so avtorji skladb.
Ta element je še razširil že tako bogat avtorski potencial in skladbe naredil bolj raznolike. Seveda so tudi tokrat predelali Beatle – I’m Down je presenetljivo dobra verzija, saj jim je uspelo nadgraditi odličen izvirnik.
Tu je še lepa balada Angel, country obarvana Hangman Jury in bluesovsko trda St. John. V ZDA so prodali osem milijonov izvodov tega albuma, drugod po svetu pa skoraj deset milijonov.
Vir: Shutterstock
Prvič v zgodovini benda se je zgodilo, da so jih drugod sprejeli še bolje!
To skupinsko zdravljenje jih je utrdilo kot primer ljudi, ki so se v zadnjem trenutku izvlekli iz pekla propada in uspeli, saj so tudi naslednji albumi sekali deset- in večmilijonske naklade (Pump, Get A Grip – kar 15 milijonov po vsem svetu – in Big Ones).
Ker se jim je pogodba z Geffenom iztekla, jim je Sony leta 1991 ponudil sanjsko vsoto 30 milijonov dolarjev za nadaljnjih pet albumov.
Povprečna starost članov skupine je bila takrat 45 let. Sledila sta multimilijonski projekt Nive Lives in uspešnica iz filma Armagedon z naslovom I Don’ t Want To Miss A Thing (2000), ki je njihov najuspešnejši hit vseh časov, saj je bil več kot mesec dni na prvem mestu v ZDA.
Mimogrede – glavna ženska zvezda tega filma je Tylerjeva hči Liv Tyler, ki se je rodila v njegovi zvezi z manekenko Bebe Buel.
Steven Tyler je šel v boju proti uživanju mamil in alkohola tako daleč, da je vsem »roadijem« – delavcem, ki postavljajo oder in skrbijo za ozvočenje, prepovedal med delom ali po njem piti pivo.
Tako kot vsi trači je tudi ta novica dvignila veliko prahu.
Na zadnji pravi svetovni turneji, kjer so obredli res ves planet, so bili leta 2007.
Stara nesoglasja med glavnima akterjema so zrasla do te mere, da je Tyler Perryja z mikrofonskim stojalom nekajkrat udaril na odru, Perry pa mu je vrnil tako, da ga je z bokom sunil z odra.
Posledica – nekaj zlomljenih reber in zlomljena noga. In seveda – spet zamera do groba in čez. Gramofonska založba pa ni poznala usmiljenja in je pričakovala nov album, ki je počasi že nastajal.
Ker se Tyler nikakor ni hotel pomiriti, ga je Perry »vrgel« iz skupine in razpisal avdicijo za novega pevca.
Ker Joe Perry svojega prijatelja dobro pozna, ve, da je to moral narediti, da ga je odvadil še ene odvisnosti. Pevec je namreč že vrsto let trpel zaradi bolečih sklepov, potem pa je še enkrat padel iz odra in si poškodoval noge.
Takrat je jemal toliko zdravil proti bolečinam, da je postajal čedalje bolj nepriljuden in medije vedno bolj intenzivno obveščal, da bo pričel s samostojno kariero.
Šele končni ultimat, da bodo iskali novega pevca, je Tylerja toliko pomiril, da so se stari kolegi spet pobotali in posneli nove skladbe.
Med odsotnostjo pa je Steven podpisal novo pogodbo in je dve leti kot kritik – ocenjevalec sodeloval pri snemanju oddaje »American Idol – Ameriški idol«; različici naših Talentov.
Aerosmith
Od leta 2006 naprej pa so s presledki delali v studiu novi album, ki je končno izšel ob koncu prejšnjega leta, najavljali pa so ga že od leta 2010!
Music From Another Dimension, kot se projekt imenuje, je po enajstih letih prvi pravi studijski izdelek od albuma Just Push Play (2001).
Producent Jack Douglas, ki je z njimi sodeloval na začetku kariere, jih je vrnil k originalnemu zvoku, kakršnega so imeli ob koncu sedemdesetih.
Se pravi – ostri, bazični rock.
In na koncu – pred mesecem dni sta bila Joe Perry in Steven Tyler sprejeta v znamenito častno družno skladateljev Songwriters Hall of Fame.
Skupina še vedno nastopa, vendar naj se velikih napornih turnej ne bi lotevala lotevala več.
Pred dvema letoma so razglasili poslovilno turnejo, ki pa jo je Covid 19 grobo prekinil. Letos so jo poskusili izpeljati, kar pa jim tudi ni uspelo.
Tyler je namreč spet padel v narkomansko odvisnost in dva koncerta, kolikor jim je manjkalo za zaključka ameriškega dela, sta propadla.
Še dobro, da so to prej povedali, drugače bi naš kolega s svojo družino letel v Toronto, da bi jih poslušal. Bobnar Joey Kramer pa je zaradi bolečin v hrbtenici tudi zapustil skupino in videti je, da je to konec velike legende.
Besedilo: Martin Medved
