Ko se zvečer zbere druščina na večerji, je to pisana družba: dobri prijatelji ali pa dobromisleči dobrojedci. Osrednji liki so ponavadi bolj glasni, včasih patetični ali pa melanholični. A dogajanje razgibavajo obrobne osebe, in to z zdravim humorjem, s klepetavostjo in pristno radoživostjo. Piko na i takemu druženju pridoda dobra hrana, gurmansko presenečenje, ki te popelje v dolg in prijeten večer. Med jedmi je dovolj časa za vse zamujene klepete in globoka modrovanja. Pa za ugibanja, le kaj nam pripravljajo, kakšno vino bodo postregli zraven? Pričakovanja so vedno velika, oči ravno tako. Zgodi se, da družba nadvlada jedi ali pa obratno, zmagovalka je lahko hrana. Najlepše je, ko se vse zavrti v lep krog, ko eno brez drugega ni nič.
Tokratna večerja je obljubljala nekaj posebnega. Kuharji so skrivnostno pripravljal dobrote in burili našo domišljijo. Prvo, hladno predjed so nam postregli na umetelno okrašenem krožniku, občudovala sem nežne barve prelivov, njihove vzorčke, ob strani je bil cvet z vrta. No, kje pa je tu hrana? Nekako si nisem znala razložiti bistva te jedi, najbrž je bilo samo za ogrevanje, mogoče le pozdrav iz kuhinje; kaj pa, če preizkušajo našo potrpežljivost v napačnem trenutku, ko telo odločno zahteva hrano. Nič ne de, bomo malo poplaknili z vincem, ki ga dobim toliko kot hrane na krožniku. Omizje začuda ugotovi, da je poroka hrane z vinom kar uspela. Kaj je to, da je poroka kar uspela. Mora biti še kaj več. Ali uspe ali pa ne. Srednje poti ni.
Priznam, da je drugi prihod hrane popravil začetni vtis, saj so na ogromnem krožniku kraljevali domači tortelini z bogatim polnilom. Mmm, res je dobro, škoda, da so se tortelini kar malce preveč sramežljivo in osamljeno stiskali in jih je bilo komaj videti. Še požirek vina, da zaokrožim okus. Kaj, ko bi mi, prosim, še malce dolili, saj mi je okus všeč. Vendar ne, nihče ne prebere mojih misli, kozarec mi odnesejo izpred nosa. Zadovoljiti se moram z vrčem mrzle vode, v kateri se grejejo ledene kocke. Kdo le bo zdaj to pil?
Ali se je v kuhinji kaj zapletlo, saj na juho čakamo že dolgo, predolgo. Radovedno pogledujem proti prostoru, kjer ustvarjajo za nas, nemirno se presedam, parkrat zakašljam. Nič. Obnašaj se vendar, saj veš, da smo na svečani večerji, mi prišepne mož. Besede so bile izrečene skozi zobe, z nevarno nizko intonacijo, pod mizo pa sem začutila rahel brc. Naj ti bo, prav imaš, a pogledi drugih pri mizi mi dajo vedeti, da imam prav tudi jaz. Vsi smo vljudni, fini, pogovor steče v čisto nekulinarične vode, in nenadoma – razsvetljenje. Juha, juhica je prišla! Morda me bo potolažila in ogrela. Buče so le za juho dobre, mi pravijo doma, tu pa vidim in okusim, da niso le dobre, ampak naravnost odlične. Kako čist in ne preveč kremast okus so ustvarili. Jaz bi še malo, a se moram brzdati, jed je potrebno okušati počasi, ne preveč naenkrat. Zdaj sem že popolnoma razgreta v nekakšni napol potešeni lakoti in sama ne vem, kako pretolči čas do naslednje hrane. Pred očmi mi začne plesati poštena, dišeča domača pečenka, obdana s hrustljavim krompirjem. Ne bodi no neotesana, se prepričujem, ne podleži svoji prvinski plati, prepusti se višji ravni razvajanja.
Kar kmalu so do nas priplavale ribe, pravzaprav ribji file, po pravici povedano filejček, ki je slastno dišal in je bil v družbi blitve, ki je je bilo za celo goro. Obratno sorazmerje mi tu ni ugajalo. Pire krompir ob robu krožnika se je preobrazil v bunkico, za katero sem bila prepričana, da je lešnik. Mož mi je galantno namignil, naj le poskusim in res sem začutila okus krompirja, ki pa ga že ni bilo več. Velikokrat sem slišala, da mora riba plavati, po tej večerji pa ji zagotovo ne bo uspelo, saj sem zopet prišla le do par kapljic sicer odličnega vinca. Mojih željnih oči in suhih ust spet noče nihče opaziti.
Ko sem pričakovala , da se bo večer zaključil z nečim sladkim, so predme postavili mesni krožnik. Morda imajo slabo vest ali pa je v kuhinji prevzela poveljstvo odločna babica, ki jim je rekla, naj vendar nahranijo ljudi, saj lačni ne morejo domov. In prav je imela, ker smo takoj postali boljše volje, hkrati pa osupli nad konstrukcijo, ki se je bohotila na krožniku. Nisem vedela, kako se je lotiti, bala sem se, da bom z dotikom vilice sesula umetnino. Ko pogledam po drugih krožnikih, vidim, da se nihče ne vznemirja zaradi podrtih sestavljank. Tudi jaz se korajžno lotim dela, ne vedoč, kaj bom okusila. Nisem imela sreče, ugriznila sem v okrasno paličico, zgrešila pa meso. Na pomoč mi je priskočil kozarec rdečega vina, dal mi je čas, da si ogledam uničenje, ki sem ga povzročila, in naredim nov načrt. Potem mi je kar gladko steklo in hitro je bilo konec. Pravzaprav se je končalo, še preden se je začelo. Kako je to mogoče? Resnica je, da je manj več, a te resnice tokrat ne priznam.
In končno, prišla je nebeška sladica. In če rečem nebeška, pomeni nadnebeška, ker sicer nisem ljubiteljica sladkega, a tokrat me je začarala. Sestavljena iz tako rekoč zračnih mehurčkov čokoladnega okusa, rahlo hrustljava in močno topljiva. In zraven madeira, ob kateri dobesedno začutiš Madeiro. Čudno lepo se je vse skupaj ujelo z glasbo, ki je ves večer nevsiljivo prihajala od nekod, tiha, spominjala je na neke oddaljene čase. To je bila zame prava poroka občutij – trpka sladkost z otožno glasbeno noto. V trenutku so se moje misli, vsa hrana in vino in ljudje okoli mene začeli gibati v čisti in enakomerni luči, harmonično, v preprostih krivuljah. Nekaj nesnovnega je nadvladalo vso stvarnost.
Tako se je večerja plaho začela in kraljevsko končala. Usidrala se mi je v spomin zaradi njenega poetičnega zaključka, ko je teža besed in misli izpuhtela in se je vse spremenilo v blaženo lahkotnost…
Besedilo: Tanja Povše, someljejeva žena