To, kar se je zgodilo in kasneje tudi dogajajo v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, je danes v glasbi nekaj nepojmljivega. Glavni razlog za uspeh povsem nekomercialnih projektov je bilo dejstvo, da je bila glasbena industrija kot takšna še v povojih, lastniki gramofonskih založb so bili malo bolj osveščeni hipiji, ki so v ta posel padli iz veselja in so zganjali entuziazem. Nekih medijskih planiranj, PR trikov in podobne šare pač ni bilo. In zato je bila scena nepokvarjena.
Mike OldfIeld in Richard Branson ob podelitvi prve zlate plošče za Taubular Bells.
Je pa uspeh plošče Tubular Bells (Cevasti zvonovi) poleg njenega avtorja in izvajalca na površje katapultiral tudi Richarda Bransona, sedaj enega najbolj podjetnih milijarderjev na svetu. Najprej je treba povedati, da je ta album povsem nekomercialne narave in se je lahko zgodil samo v tistem obdobju. Na njem za dve dvajset minutni inštrumentalni skladbi z naslovi: Side One (prva stran) in Side Two (druga stran). Mike Oldfiled je ob snemanju albuma imel 18 let in je sam odigral vseh dvaindvajset inštrumentov na plošči, kar je bil za občinstvo čisto čudo. Ko je legendarni BBC-jev disc jockey, John Peel, ki je lansiral vrsto znanih izvajalcev, v svoji oddaji prvič vrtel ta album, ga je na pot pospremil z besedami: «Nocoj ne boste poslušali izbor skladb, pač pa boste poslušali eno dolgo. Avtor in izvajalec je Mike Oldfield.« Plaz se je sprožil in se vali še sedaj.
Mike Oldfield je bil glasbeni »čudežni otrok«. Popolnoma nesocialen (predvsem zaradi matere alkoholičarke) je čemel v svoji sobi in igral na vse mogoče inštrumente. Medtem, ko so njegovi vrstniki nabijali žogo, je on muziciral in skladal pesmi. Kljub poznavanju mnogih inštrumentov pa je bila kitara (z vsemi svojimi različicami) njegov glavni inštrument. S trinajstimi leti je po klubih spremljal starejšo sestro – pevko Sally, kjer sta preigravala angleško folk glasbo, pri šestnajstih pa ga je kot nadarjenega glasbenika v svoje vrste rekrutiral pevec Kevin Ayers (ex Soft Machine), kjer je mladi Mike igral bas!
V njegovi glavi pa je med temi nastopi rasla ideja za povsem nekonvencionalno glasbo, ki je privedla do poskusnega posnetka tistega, kar je čez čas dobilo ime Tubular Bells.
Richard Branson je poleg tega, da je redno kadil prvo, preganjal ženske in pil prestižna vina, kot posloven hipi sklenil, da v velike posle stopi obsijan z žarometi. Najel je nekaj kreditov in sredi tipične angleške pokrajine Oxfordshire v starem dvorcu naredil tonski studio z imenom Manor. Njegov cilj takrat je bil, da v studio privabi vse glasbene zvezde tistega časa, začenši z The Rolling Stones. In ker je pametno gledal naprej, je tudi ustanovil svojo gramofonsko založbo Virgin – devica.
Potrebna je bila samo iskrica, ki je združila ti dve zgodbi. Oldfiledu so na raznih založbah neumorno dajali »dvojko« in že rahlo depresiven je s posnetki prikorakal do Bransona, ki pa je poslušal svoj instinkt. Z Oldfieldom je takoj podpisal pogodbo (precej nepošteno do mladega glasbenika, saj je Branson želel dobivati tudi del avtorskih pravic, ki ob prodaji nosilca zvoka prinesejo tudi največ denarja). Ob podpisu pogodbe pa je Mike Oldfiled dobil priložnost vse svoje ideje posneti v pravem studiu – v Manorju. Branson se je sicer razburjal, da je snemanje predrago (Oldfield je opravil 2.300 nasnemavanj!), saj si je zaradi narave projekta moral sposoditi goro različnih inštrumentov, vendar je Mike delo izvrstno opravil.
Ko je album prigrmel na trg, je na angleški lestvici najbolje prodajanih plošč ostal neprekinjenih 279 tednov! Glasbeni svet je bil navdušen, Richard Branson pa še bolj.
Naslednja dva albuma (Hergest Ridge in Ommadawn) sta bila narejena v sitem stilu in sta se odlično prodajala. Oldfield je tekom kariere spremenil precej stilov. Pop obdobje z Maggie Riley (Moonlight Shadow), albumi s plesno glasbo, ambientalna glasba in sedaj, na koncu – še klasika, kar plošča Return to Ommadan (2017) nedvomno je.
Branson na poskusnem poletu v breztežnostnem stanju.
Mike Olfield zdaj.
Branson je na uspehu plošče Tubular Bells zgradil izjemno gramofonsko založbo, saj je imel »nos« za izbiro izvajalcev. Ko so vsi odbijali Sex Pistols, je podpisal z njimi. Podobno je bilo s skupino Human League in še nekaterimi. Ko se je leta 1993 glasbe naveličal, je Virgin prodal Warner Brothersu – za milijardo dolarjev, kar je bila osnova njegovega imperija.
Z Oldfieldom sta si bila zaradi vsiljenih avtorskih pravic v laseh ves čas, ko je imel pogodbo za Virgin – to pa je obsegalo deset let dela za založbo in petnajst (!) albumov – končno pobotala. »Samo zato, ker sem mu pustil, da me je premagal v squashu!« (Branson). Oldfiled je posnel še Tubular Bells II (1992), Tubular Bells III (1998), The Millenium Bell (1999) in nazadnje in dokončno od dvajseti obletnici izida originala še Tubular Bells 2003. »Zato, ker sem zdaj z novimi tehnologijami snemanja končno posnel tisto, kar pred dvajsetimi leti nisem mogel.« (Oldfield).
Originalni Tubular Bells se še vedno dobro prodajajo in trenutno je šlo v promet osemnajst milijonov izvodov, ki je dvema zelo različnima človekoma na široko odprla vrata v svet.
Mike Oldfiled živi v Monacu in na Bahamih (dolgoletno vilo na Majorci je prodal za 3,5 milijona funtov). Ima sedem otrok iz treh različnih zvez.
Richard Branson pa je na podlagi svoje ekstravagantnosti in neustrašnosti poletel višje, izjemno višje. Ker ima nos za biznis, je v svoji karieri ustanovil še eno gramofonsko založbo (V2 – Virgin 2) in jo po desetih letih dela spet mastno prodal. Ustanovil je najbolj stabilne angleške pokojninske sklade, banko, letalsko družno in še in še. V njegovi Virgin group deluje kar 400 različnih podjetij, angleška kraljica pa ga je leta 2000 povzdignila v viteza zaradi njegovih finančnih zaslug za Veliko Britanijo, veliko pa se ukvarja tudi z dobrodelnimi nameni. deluje V prostem času (očitno ga ima zelo veliko) se igra. Ampak – z zelo tveganimi športi. Z statosferskim balonom je brez pristanka preletel ves planet, imea hitrostni rekod za najhitrejše prečkanje Atlantika z jadrnico in mimogrede je v svoje knjige rekordov dodal tudi najhitrejše prečkanje rokavskega preliva z zmajem. Leta 2004 je pričel z organizacijo poletov v vesolje za „smrtnike“. No, ne ravno za navadne smrtnike, pač pa za tiste, ki imajo veliko denarja – kar 300.000 dolarjev stane sedež za polet z vesoljsko ladjo Virgin Galactic. Prvi komercialni polet je najavljen za prihodnje leto. Aja – Branson je dislektik.
Besedilo: Matjaž Medved
