Kaj več od tega, da je Gradec drugo največje avstrijsko mesto in da je prestolnica avstrijske Štajerske, skoraj ne vemo. In seveda – v časih bivše države je to bila nakupovalna meka naših Štajercev.
In tipično avstrijsko – to mesto mirno živi svoje nevznemirljivo življenje kot zgled urejenosti in zmerne uspešnosti. Pa je res tako? Samo navzven, kajti gre za eno najbolj poskočnih in živahnih mest v srednji Evropi, ki kar žari od dogodkov in je lahko za lep zgled prav vsem.
Manuela Pucher – najbolj uspešna blogerka za kulinariko z več kot 10.000 sledilci
»Vsako leto v našem mestu organiziramo več kot petdeset dogodkov, festivalov in kulinaričnih spektaklov,« v polnem energetskem žaru pripoveduje najina gostiteljica, vodnica Sigrid Alber, medtem ko naju v zmernem kasu vodi po starem mestnem jedru. »To je osnova našega turističnega uspeha,« poudarja in nadaljuje: »Gradec je svoje prebujenje doživel leta 2003, ko je bil izbran za evropsko prestolnico kulture.«
To je bila osnova zgodbe o uspehu, ki se je lepo navezala na takrat že zelo aktivno mestno dogajanje.
Frankowitzchevi prigrizki
Waltraud Hutter in avtor
Vedeti moramo, da navkljub močnemu oglaševanju za nakup slovenskih jestvin pri nas tovrstna prodaja ni tako zelo uspešna – čeprav je covidna zapora na površje potegnila številne male proizvajalce zdrave hrane, ki so jo brez marž velikih trgovcev uspešno vozili nekaterim kupcem. Pri nas je – žal – preveč tistih, ki nimajo dovolj denarja in raje kupujejo sestavine brez posebnega porekla v velikih hipermarketih, saj so tisti nakupi cenejši. Logično je, da je ustreznost cene pri tovrstnih kupcih bolj pomembna kot poreklo.
Vendar Avstrija je ena redkih držav, ki ob velikem finančnem šoku leta 2008 skoraj ni utrpela nobene škode. Ko so skoraj vse svetovne države – in s tem tudi evropske – imele manj posla, je v Avstriji posel cvetel in recimo cene obrokov v restavracijah niso padale – so se celo dvignile. Podobno je bilo z avstrijskimi vini! Zaradi modrih vlad in predvsem nekoruptivnih ljudi se jim je uspelo ogniti vsem pastem in delajo dobro!
Kako je »slovenski karantanski panter« bil videti v originalu
Dreizehn Bei Klauster
Podkrepljen z vsemi temi atributi je Gradec oz. tamkajšnje turistično društvo sklenilo, da izkoristijo vse bogastvo ekoloških kmetij. Vedeti moramo, da so Avstrijci zelo veliki patrioti in da poleg vseh elementov iz zgornjih vrstic blagovna znamka Made iz Austria dodatno uspeva. Je pa res, da so Štajerci upravičeno ponosni na svoje pridelke.
Ko sva v eni od restavracij v Gradcu z Alešem naročevala vino, sva si zaželela renski rizling, je natakar zelo vljudno povedal, da ga nama seveda z veseljem prinese, vendar bova morala popiti celo steklenico. Na moje vprašanje, zakaj tako, je povedal, da na kozarec točijo samo štajerska vina – v večini sauvignone – vse drugo pa prodajajo na steklenice. Patriotizem?
Ukrepi zoper covid-19 in balkanske naveze
Avstrijci vse, kar jim predlaga vlada, ubogajo in jemljejo zelo resno. Da bi ljudje množično izražali svoje občutke z državljansko nepokorščino, dvomom o cepljenju in podobnimi vajami, kot se dogaja pri nas – tega skoraj ni. Z Alešem sva oba cepljena – drugače čez mejo v času najinega obiska ne bi smela. Ko sva šla prvi večer nekaj malega pojest, sva čakala na mizo na vrtu in do naju je stopila brhka natakarica z vprašanjem: »Od kod sta?« Povedala sva in ko sva jo glede na njeno netipično nemščino vprašala enako, je povedala, da je Slovakinja. Medtem so nama pripravili mizo in vprašala je: »Ali sta cepljena oz. ali imata potrdilo o negativnem testu?« Povedala sva, da sva cepljena. »Pa pokažita potrdili,« je vrtala naprej! »Hm – jih imava v svojih hotelskih sobah,« sva vase zaverovano odgovorila. »Žal ne moreta v restavracijo!« je sledil odločen odgovor. Nejeverno sva gledala in bleknil sem: »Kako pa mislite, da sva prišla v Avstrijo?« Ona pa stoično: »Morda ste tukaj dlje časa in niste cepljeni. Če vaju dobi kontrola, gresta v zapor, nam pa napišejo ogromno kazen …«
No, pa sva šla potem v lokal, kjer smo bili že popoldne, pa ni bilo težav, ker so naju spoznali.
Naslednji dan je bila podobna zgodba. Pravzaprav dve. Po uro dolgem pohodu po mestu smo prišli do restavracije, ki je za nas imela rezervirano mizo zunaj. In spet – »Kje imate potrdilo o cepljenju?« Tokrat sem bil samo jaz tisti, ki sem bil brez. Besedilo se je ponovilo od prejšnjega večera in jaz nisem smel na vrt. Pa se je znašel Aleš in je natakarja v srbščini lepo pozdravil. Ta mu je takoj odzdravil nazaj, ampak smo si bili že bliže. Povedal je, da je iz Srbije in že dvanajst let dela v Gradcu. Ko sva mu res iskreno povedala, da sem res cepljen, se je omehčal in nas posadil za mizo. Vodnica, Manuela Pucher, najbolj uspešna blogerka o restavracijah v Gradcu z več kot 10 tisoč sledilci, me je opozorila – tukaj je šlo, ampak v naslednji ne boš imel te sreče. Naš srbski natakar je to slišal, se pozanimal, kam gremo in povedal: »Tam dela moj kolega in ga obvestim. Ne bo težav.« In res jih ni bilo. Esad iz Bosne nas je lepo sprejel in vse smo uredili, kot se spodobi.
To sem že večkrat doživel in ne glede na državo dogodka sem bil zaradi bivšega »Jugovića« in poznavanja jezika vedno deležen majhnih ugodnosti, ki jih drugi niso bili. Še enkrat – ljudje v bivši Jugi se nikoli nismo prepirali med seboj!
Gastronomska vodenja po Gradcu
Ko je bil Gradec leta 2003 izbran za kulturno prestolnico Evrope, so občinski svetniki staknili glave in pogruntali, da bi morda bilo dobro še kaj, kar bi ta laskavi naziv še bolj utrdilo. Kot naročena je takrat s svojo idejo, ki jo je grela kar nekaj let, prišla v županovo hišo Waltraud Hutter, izkušena gostinka in ženska, ki kar prekipeva od kreativnosti. Njena zamisel se je počasi, toda zanesljivo začela uresničevati. Prvi del je bil, da je združila 28 mestnih in pozneje tudi primestnih gostiln in restavracij v združbo, ki je del projekta Kulinarični obhodi. Za sobotni mestni obhod plačate 78 evrov in v prijetni družbi približno štiri ure spoznavate mesto, njegove zgodovinske skrivnosti in seveda – okusite jedi v štirih različnih, vsakič drugih gostilnah. V vsaki gostilni dobite po kozarec vina, ki se prilega k jedi. Jasno – imajo več različic – za vegetarijance, pivsko turo in nedeljski obhod. Odlična ideja in kar je najbolj zanimivo – največ obiskovalcev je domačinov!
Genniserei am Markt – razturajo kar na tržnici
Surf & turf v El Pesacordju
Zelo poseben Tafelspitz v gostilni Steinzenbauer
Waltraud je tudi pobudnica največjega kulinaričnega dogodka na svetu – kar 750 ljudi obeduje naenkrat na ulicah starega Gradca in uživajo v meniju, ki so ga pripravile štiri gostilne, kuhajo pa vsi. Ta dogodek poteka konec vsakega avgusta in je vedno razprodan!
Neutrudna Waltraud pa je za roge prijela tudi majhno nahajališče črnih tartufov v bližini Gradca in kmalu zatem je občina tega mesta že imela festival tartufov. Pomembni so gostje, ki pridejo iz Hrvaške, Piemonta, Provanse in Emilije Romanje. Važno je, da se dogaja in da specialitet željnim Avstrijcem in Nemcem ni treba za te jedi tako globoko na jug. Res – ta ženska je od vraga!
Da o Dietru ne govorimo!
Dieter Hardt-Stremeyer pa je tisti, ki že več kot 25 let dela, razmišlja in na zemljevid postavlja nove in nove dogodke, ki so Gradec pomaknili daleč v vrh najbolj uspešnih avstrijskih in evropskih turističnih mest. Možakar si je izkušnje nabiral po vsem svetu, predvsem v ZDA, način mišljenja prenesel na Štajersko in vsako leto z novimi in novimi idejami oplemenitil turistično branžo. Zdaj mesto letno ponuja več kot 50 različnih dogodkov, ki vabijo turiste in tudi domačini niso imuni, saj se prav radi prijavljajo in uživajo v dejstvu, da svet pride k njim!
Od tega, kar so začeli ob koncu prejšnjega tisočletja, ko so pripeljali svetovno znani ruski balet Bolšoj in opero Kirov je zdaj Gradec tako prestolnica heavy metal festivala kot zimskega ledenega kiparjenja! Letos bodo prvič gostili tekmovanje za Ironmana, vse drugo pa je že zlata klasika.
Hardt-Stremeyer pravi, da on ne »izumlja« teh dogodkov, ki se bili že tako ali tako tam, on jih le spravlja v red in organizira z velikanskim uspehom.
Ko je bil leta 1999 veliki sončni mrk, so poskrbeli za tisoče obiskovalcev, medtem ko je pri nas STO trdila, da to ni nič posebnega in nismo storili nič. In seveda – vsakoletni festival pevskih zborov je največji na svetu!
Gradec v preteklosti
Samo ime je slovanskega izvora, saj je bilo originalno ime Gradec (Majhna utrdba), ko pa so območje bivše Karantanije naselili Nemci, in so se Slovani umaknili na jug, in je postalo Graz. Mesto so velikokrat oblegali Turki in jim ga (podobno kot Ljubljano) nikoli ni uspelo osvojiti. Z dobrimi 300 tisoč prebivalci je mesto zdaj drugo največje v Avstriji, ima svojo univerzo in je prestolnica Štajerske. Zdaj je v tem mestu tudi odlična glasbena akademija, ki je posvečena jazzu in tukaj so se obvladovanja svojih inštrumentov učili številni znani slovenski glasbeniki.
Kulinarika
Obiskali smo vse najbolj pomembne gostilne, ki so del kulinaričnih obhodov po mestu. Najboljših nismo, ker niso del tega in je logično, da ne morejo biti zraven, saj je njihov cenovni rang precej višji. Gre za to, da s temi vzvodi turizem mesta dobi več gostov, ki za zmerne denarje po svoje financira mestno gostinstvo in obmestne vinske kleti, zraven pa promovirajo svoje mesto in njegovo zgodovino. Imajo nekaj starih impresivnih hotelov, ki so bili ob najinem obisku nabito polni. Restavracij smo obiskali kar nekaj in tukaj je le nekaj kratkih vtisov. Glavni za restavracije v mestu so člani družinske skupine Aiola, ki jih imajo kar dvanajst.
Katze Katze
Odličen sladoled iz bazilike
- Delikatessen Frankowitsch – v samem središču ponujajo zelo originalne lastne sendviče in seveda – kavo in druge pijače. Sendviči so originalni in v glavnem slonijo na lokalni kulinariki, brez težav pa vam ponudijo slastne mojstrovine recimo – z jastogom.
- Dreizehn bei Klauster – prijeten bistro, ki pa je več kot to. Originalne nadgrajene štajerske jedi, ki jih z veliko strastjo ustvarja Michael Gauster. Zanimivo in slastno!
- Aiola Oben – na vrhu najvišjega hriba nad mestom Schlossberg je velika odprta restavracija za 120 ljudi. Jedilnik je štajerska klasika z določenimi posebnostmi – govejimi lički in podobnimi poslasticami.
- Katze Katze – še ena iz skupine Aiola, ki pa se v središču mesta v glavnem ukvarja s pripravo alkoholnih in brezalkoholnih koktajlov. Glavni tukaj je barman brez šol, vendar z velikim občutkom za okuse, Khalil Ayhan, ki je iz bližnjevzhodnih vojnih viher prebegnil pred mnogimi leti.
- Geniesserei am Markt – čeprav nam zveni čudno, je ena izmed najbolj prijetnih oštarij v Gradcu na tržnici – v prikolici! Tam chef Christopher Leitinger s svojo ekipo vsak dan pripravlja nove jedi, ki nastajajo v njegovi glavi. Skupni imenovalec je – štajersko in sveže!
- Steinzenbauer – ena izmed najstarejših gostiln v mestu, ki deluje že od leta 1577! V sredini ima prelep odprt vrt, ki je tako kot notranjost urejen starinsko. Kuhinja je dobra in iskrena, postrežba pa odlična. Vinska karta sega precej čez štajerske meje!
- El Pescador – je ribič po špansko. Precej ekskluzivna ribja restavracija v središču mesta vas bo skušala presenetiti z brancini Fonda in določenimi hrvaškimi recepturami (brodet). Za Avstrijce je to vsekakor atrakcija, za nas dokaj visoko povprečje.
- Biergarten Schlossberg – na vrhu vrha, kjer je včasih kraljevala trdnjava, je prijetna pivnica z velikim vrtom in seveda lepim razgledom na mesto. Jedi so preproste in imajo odlične preste, ki se lepo podajo k pivu.
- Cafe Promenade – še ena poslastica iz skupine Aiola, v tem unikatno oblikovanem bistroju se v glavnem ukvarjajo s slaščicami, ki so originalne in večplastne. No, tudi za tiste, ki niste ravno sladkorno obsedeni, imajo nekaj prijetnih krožnikov.
Na Štajerskem brez vin ne gre
Čeprav so meje mesta Gradec zelo ob mestu, vinogradov in vinarjev v tem sklopu ni. Če pa se zapeljete malce bolj proti jugu – v smer proti Sloveniji – pa pridete do okrožij Vogau in Gamlitz, kjer pridelujejo najboljše avstrijske sauvignone, bele in sive pinote. Prvi je vsekakor Joannes Gross, ki mu je vinska legenda Alois Gross leta 2011 predal štafetno palico.
Brezalkoholni cocktaili in sladice v Caffee Promenade
Michael Gauster – glavni kuhar v bistroju Dreizehn aus Klauster
Katharina Tinnacher
Lachner – Tinnacher – Grosse Lage vinograd
Vedeti moramo, da je avstrijska Štajerska ena izmed najbolj popularnih in produktivnih vinskih regij naših severnih sosedov, saj vinograde obdeluje kar 3.000 vinogradnikov! Od tega jih je več kot 300 v okrožju Gamlitz, tik ob avstrijsko-slovenski meji! Zanimivo je, da so geološke spremembe v preteklosti tla tam precej premikala, zato so vinogradi sicer lahko skupaj, a je njihova sestava tal zelo različna. Zato so po vzoru Burgundije zadnjih 30 let strokovnjaki z Dunaja in tujine klasificirali kakovost vinogradov v vsej Avstriji. Tako so zdaj povsem jasne lege – ali gre za navadne »village« vinograde in parcele ali pa za prve lege (Erste Lage) in velike lege (Grosse Lage).
Odličen primer vinarstva, ki je to zelo uspešno uporabilo, je Lachner – Tinnacher. Gre za družinsko vinsko klet, ki jo je pred leti prevzela Katharina Tinnacher, ki je enologijo študirala v Franciji. Imajo 27 ha vinogradov in letno napolnijo okrog 100 tisoč steklenic. Ko je Katharina prevzela vodenje posestva, je začela obračati krmilo v ekološki način pridelave in uspehi niso izostali. Uporablja samo lastne kvasovke in minimalno žvepla vina. Kljub temu pa imajo vina zares lepe in čiste vonjave, okusi pa so zelo navdušili tudi Roberta Parkerja mlajšega, ki je številnim sauvignonom iz raznih leg prilepil ocene od 95 točk navzgor! Klet sama pa je čista kot laboratorij in jasno je, da se tam notri ne morejo zarediti nobene neželene kvasovke in bakterije, ki bi utegnile vina pokvariti.
Besedilo: Tomaž Sršen
Fotografije: Aleš Fevžer
