Po pol desetletja pisanja za najboljšo revijo v Sloveniji, ki seveda sliši na ime Dolce Vita, je nastopil čas, da naredim nekakšno inventuro. Da samega sebe vprašam, kako se je v bistvu sploh začelo. Kaj je botrovalo temu, da nosi vino v mojem srcu prav posebno mesto.
Na moji vinski cesti pa igra murenček vinarstva Ščurek prav posebno pesem, ker ko začutiš vinsko melodijo, up, srce ter duša zaživijo. Vabim vas na popotovanje od Laškega do Plešivega.
Kako se je vse skupaj začelo, kako sem se okužil, ne vem natančno napisati. Vse skupaj je še bolj zavito v tančico skrivnosti, če navržem, da prihajam iz Laškega, mesta piva. In potem se zgodi, da Laščan povsem zajadra v svet vina. Mogoče je ravno pivo eden izmed glavnih razlogov, da sem se povsem posvetil vinu. Če celo življenje odraščaš v nekem mestu in med določenimi ljudmi, je neizogibno, da povsem nehote postaneš del tovrstne kulture in načina življenja. Ko smo šli s prijatelji v kakšen lokal ali gostilno, smo si povsem avtomatično naročili pivo, pika. Nato pa sem samega sebe začel spraševati, mar je zgolj pijača iz hmelja edino, kar obstaja na tem našem preljubem svetu. Ta vprašanja so sovpadala s preselitvijo v svoje gospodinjstvo, ko sem si moral sam začeti kupovati hrano in pijačo. In sem si namesto piva iz trgovine začel nositi buteljke vina. Te sem nato doma z zanimanjem odpiral, vsebine opazoval, vonjal, okušal …
Začel se mi je odpirati povsem nov svet. Dobesedno vsaka steklenica, vsaka vsebina, je bila drugačnega vonja, drugačnega okusa od prejšnje. Če sem pri pivu že vnaprej vedel, kako bo vonjalo in kakšnega bo okusa, je bil efekt negotovosti pri vinu nekaj povsem novega. Svet vina me je vase dobesedno pogoltnil. Mnogo bolj, kot sem jaz goltal vino, je vino goltalo mene. Toliko sort, toliko vinorodnih pokrajin, toliko vinarjev, toliko pripomočkov za rokovanje in postrežbo najžlahtnejše kapljice na svetu … Zadelo me je, povsem me je zadelo, lahko bi napisal, da me je nokavtiralo.
Nato sem se še bolj sistematično lotil raziskovanja opojnega vinskega sveta. Začel sem kupovati literaturo, vso, ki je bila na voljo, od slovenskih knjig v knjigarnah in na Bolhi, do angleških enciklopedij na Amazonu. Pijačo po imenu vino sem lupil plast za plastjo kot čebulo. Laščan je začel obiskovati vinske salone, degustacije, sledili so obiski Goriških brd, Vipavske doline … Na svojih izletih sem izbral nekaj vinarjev, pri njih kupil karton ali dva in nato doma z največjim zanesenjaštvom opazoval, vonjal, okušal, pa spet vonjal, pa spet okušal …
S svojo zasvojenostjo sem počasi začel seznanjati tudi svoje prijatelje. Ja, prav tiste, ki so bili do takrat tudi praktično celo življenje pri pivu. Doma sem začel organizirati vinske večere, kjer smo okušali in se čudili čarobnemu napoju po imenu vino. No, danes so praktično vsi ti moji prijatelji prav tako pristali pri vinu in že tudi sami povsem rutinirano pripravljajo tovrstne večere v svojem domu. Gre za kulturno uživanje vina. Ne bom tajil, da so že kdaj ušle zadeve z vajeti in je bil izpraznjen kakšen kozarec preveč. Kljub vsemu pa sem še vedno med najglasnejšimi zagovorniki kulturnega in zmernega uživanja vina. Vino nam nudi preveč lepega, da bi ga malodušno zlorabljali. Skozi leta so naše degustacije postale slepe, kar še začini zanimivost samega večera. Ja, prav lepo se imamo na teh vinskih večerih. Prav neverjetno je, kako vino poveže ljudi, saj sem prepričan, da se še nikoli prej nismo imeli tako fino.
Nekje vmes, pred dobrimi petimi leti, me je Sršenov Tomaž, odgovorni urednik revije, ki jo ravnokar prebirate, povprašal za sodelovanje. Po začetnem omahovanju sem v pobudo privolil in tako že več kot pol desetletja vsak mesec prebirate moje avanture po slovenskih vinskih poteh. Slehernega vinarja, ki sem ga skušal čim bolj natančno opisati, sem obiskal v njegovem okolju, na njegovem domu. Ni mi dovolj, da bi se z vinarjem zgolj slišala po telefonu ali kakšni drugi napredni napravi, nisem tak tip človeka, da bi lahko zgolj na daljavo spisal članek. Vinarja želim začutiti osebno, kot človeka, z njim se želim pogovarjati na štiri oči, kajti prepričan sem, da lahko to njegovo osebnost nato najdem in začutim tudi v vinu. Prepričan sem, da osebnost vinarja sovpada z osebnostjo vina, ki ga je pridelal. V posameznem vinu se ne sme čutiti zgolj sorta, določen letnik in rastišče, temveč tudi osebnost človeka, ki je to žlahtno kapljico dobesedno potegnil iz zemlje.
V tem času sem doživel zares veliko dogodivščin. Tudi kakšno bridko izkušnjo in razočaranje, pa vendar je bilo na drugi strani veliko več lepih, pristnih in iskrenih trenutkov. Je že tako, da so tudi vinarji zgolj ljudje. Je že tako, da se z nekaterimi takoj ujameš, z nekaterimi pa malo manj. Tako sem se z marsikom srečal prvič in verjetno zadnjič, z nekaterimi sem spletel prijateljski odnos, z nekaterimi pa zares pristen in iskren dotik, ki bo trajal do konca naših dni. Kar nekaj vinarjev lahko pokličem kadarkoli, praktično lahko brez najave pridem na njihova vrata, lahko jim zaupam to in ono … In od vsega mi največ pomeni ravno to. Vino mi je neposredno odprlo pot do srčnih ljudi, njihovega dela, njihovega življenja. Ko sem napisal svoj prvi članek za revijo Dolce Vita, si niti v sanjah nisem mislil, kam vse me bo vodila vinska cesta, koliko zanimivih in izjemnih oseb bom srečal na tej cesti, kako se bom k nekaterim vinarjem vedno znova vračal. Zgolj zato, da jih pozdravim, da jih spet vidim, znova doživim, da spijemo skupaj kakšen kozarček rujnega, da kakšno bolj ali manj pametno rečemo … Za takšne trenutke je vredno živeti. Največja hvala vsem vam, ki dobro veste, kdo ste, da smo postali prijatelji.
DEJA VU V KLETI ŠČUREK
Pred natanko dvanajstimi leti sem prvič obiskal Goriška brda in klet Ščurek. V okviru revije Vino, ki je pripravila vinski večer, sem se s prijateljico udeležil tega dogodka. Bilo je prvič, da sem šel po vinski poti tako daleč od doma. Kar sem doživel takrat na tem dogodku, je pustilo v meni neizbrisen pečat. Prvič v slovenskem vinskem svetišču, v Brdih, prvič v zares pravi vinski kleti. Bil sem v sedmih nebesih. Tistega večera je v meni dokončno počilo, tistega večera ni bilo več vrnitve na stara pota piva. Moja življenjska tekočina je dokončno postala vino.
In zdaj, po dvanajstih letih, sem doživel nekakšen deja vu, ko sem bil jaz tisti, ki je organiziral vinski večer v kleti Ščurek, tokrat za svoje prijatelje, s katerimi se doma družimo na vinskih večerih. Če sem bil pred dvanajstimi leti popoln zelenec, ki so ga drugi vodili in mu odkrivali omamen svet vina, sem zdaj sam postal vodja in pobudnik skupine ljudi, ki jih privlači in druži žlahtna kapljica. Če so prvič moji pogledi begajoče tavali po prostorih na Plešivem, sem zdaj ob že nešteto obiskih družine Ščurek rutinirano vodil skupino Laščanov do njihove nove vinske avanture.
Sprejel nas je Tomaž, ki nas je celo popoldne in večer pazil, vodil, božal s svojimi vini. Mogoče marsikdo ne ve, da Tomaž kletari vina Ščurek že od svojega šestnajstega leta. Zadnjih nekaj let so praktično vsa vina, ki pridejo iz njihove kleti, njegovo delo, njegova kreacija. Po krepkem stisku roke in nekaj spoznavnih besedah smo takoj zavili v klet. Da bi ob osnovnih podatkih, ki nam jih je natrosil o njihovi vinogradniški in vinarski družini ter delu, prebili uvodno tremo. Čeprav sem že videl zares veliko kleti, pa ostaja njihova v mojem srcu na prav posebnem mestu. Enostavno v njej čutim prav posebno, pozitivno energijo, ki poskrbi, da v trenutku pozabim na vihrav vsakdan in postanem drug človek. Seveda pa v kleti nismo srkali zgolj pozitivne energije ambienta, odpirali so se sodi in degustacija se je v bistvu s tem tudi začela. V kozarcih so se znašli rebula, chardonnay, sivi pinot, modri pinot in Kontra. Pri vinu po imenu Kontra gre za macerirano rebulo in chardonnay brez dodanega žvepla, tekočino varujejo in držijo pokonci tanini, alkohol in kisline. Tudi sod, v katerem zori Kontra, je prava paša za oči. Sprednja stranica je narejena iz posebnega stekla, da se dobesedno vidi v sod, da lahko občudujemo specljane grozdne jagode, ki se spreminjajo v vino.
Po ogrevanju v kleti smo se nato preselili v galerijo, kjer prirejajo degustacije in druge dogodke. Vmes je mimo švignil še kdo od preostalih štirih Tomaževih bratov, prikazal se je pa tudi tata Stojan in nas seveda takoj opremil s svojimi nepogrešljivimi sončnimi očali. Tokrat so bila očala obarvana v rožnato, saj je naslednji dan skozi Brda potekala znamenita kolesarska dirka Giro d’Italia, na kateri vodilni in poznejši zmagovalec nosi rožnato majico. Flaške so sledile druga drugi v lepem tempu. Začeli smo seveda s penino Brut Zero, ki nas je prav lepo ogrela in pripravila naše brbončice na nadaljnje podvige. Rebula, beli pinot, Jazbine, malvazija, Stara brajda, sivi pinot, cabernet franc, modri pinot, Up … Res nam ni bilo hudega. Tomaž je odpiral steklenice, Stojan pa je v sobo nosil steake in druge dobrote. Ubrano smo godli kot najbolj pohoten murenček, ki krasi etikete na njihovih steklenicah.
V zadnjem delu bom predstavil svežo rebulo in aktualen UP, ki je trenutno v prodaji. Ta trenutek pa enostavno moram na hitro omeniti še naslednja vina. Kontra 2009, ki človeka dobesedno odpihne v nebo. Po dvanajstih letih brez žvepla je vino še vedno izjemno. V bistvu je z leti samo boljši, saj so ga leta ugladila in zgladila. Karamela, bela čokolada, suha marelica, impozantna kislina in sočnost … Napovedujem mu še vsaj dvajset let življenja. Belo Staro brajdo 2013 iz magnumce sem doživljal kot stil burgundskega vina. Izjemno fina in natančna, z neverjetnim fokusom. Slanost, mineralnost, poželjivost so vzbudili v meni prav posebne emocije. In še UP 2005 magnum. Odklop! Rdeča zvrst, ob kateri je omizje obnemelo. Mehkoba, žametnost, harmonija, zaokroženost so nas najprej pustili brez besed. Ko smo za silo prišli k sebi, pa vprašanja, razprave, zahvale za tako veličastno kapljico. Izjemna arhiva. Usnje, temna čokolada, cigare, podrast, katran, suhe slive … ne bom pozabil do konca svojih dni.
Ta dan pri družini Ščurek ni bila samo degustacija. Ta dan je bil dogodek, doživetje v dobesednem pomenu besede. Dogodek, ki ga sedmerec iz Laškega nikoli ne bo pozabil. Pričakoval sem nekaj podobnega, zato sem prijatelje tudi peljal na Plešivo, saj so tam doma srčni in čudoviti ljudje. Na koncu lahko napišem zgolj hvala, Tomaž in Stojan ter celotna družina Ščurek. Karkoli več pisati ne bi imelo smisla.
DVOJEC S PLEŠIVEGA
Med vsemi vini, ki sem jih okusil v zgoraj opisanem dogodku, sem se odločil za dva korenjaka, ki ju bom podrobneje opisal v tem delu. Oba sta aktualnega letnika in v trenutni ponudbi ter prodaji. Začel bom z rumeno rebulo 2020. Zanjo sem se odločil, ker sem se v poplavi tovrstnih svežih rebul na trgu ob njej zares zdrznil. Med nepregledno množico, ki pride na trg z vsakim novim letnikom, me je ta zares zadela. Zadela me je zato, ker je tehnično brezhibno izpeljana in zato, ker je enostavno dobra. Po dvanajstih urah maceracije je zorela v inoks cisterni. Blede rumene barve z vonji bele breskve, jabolka, limone in limete, travniškega cvetja. V bistvu se sorta že v nosu razkrije, v ustih pa samo potrdi naše domneve, da gre za brezhibno izpeljano svežo rebulo. Sočno, slastno, pitno in poželjivo. Da vsak požirek takoj prikliče novega, v tem vinu še kako velja in ni zgolj suhoparna fraza. Ta rebula je tako lepo pridelana, tako lepo slana in mineralna, tako lepega telesa, da jo je zares en sam velik užitek srkati. V njej se dobesedno čuti, da v kleti niso po nepotrebnem komplicirali, ampak so grozdje zgolj prenesli direktno v kozarec. Na srečo ima zgolj 12,5 % alkohola, kajti ob njeni pitnosti en kozarec nikakor ne bo dovolj. To rebulo si bomo natočili, ko se bomo vrnili iz službe in si bomo želeli malo odklopa, srkali jo bomo ob zelenjavnih rižotah ali testeninah, ob ribjih jedeh, pa tudi kakšen piščanec ali puran ne bosta imela nič proti, če sta že morala obiskati nebesa zaradi naših prehranjevalnih navad.
Drugo vino pa je znamenita rdeča zvrst po imenu UP letnika 2016. V tej zvrsti z naskokom dominira merlot, nekaj pa je še cabernet franca in cabernet sauvignona. Po skoraj enomesečni maceraciji je vino zorelo dve leti in pol v hrastovih barik sodčkih. Zelo globoke, skoraj neprosojne barve rubina z vonji suhih sliv in zrelih višenj, tobaka in čokolade ter že malce podrasti, vse zaznave pa lepo poveže nota zorenja v lesu. Kljub polnemu in bogatemu telesu je ta UP izjemno sočen, za kar poskrbi višja in zrela kislina. Čuti se zrelost grozdja, vino je dobesedno polno in slastno. Tanini so že lepo omehčani in sladki, celotna kompozicija pa deluje žametno in uglajeno. V prid vrhunskemu vinu nazadnje pritrdi še pookus, ki kar ne zapusti naših ust in zaznav. Srkali bomo samega, si zraven prižgali cigaro, postregli ga bomo ob najboljših steakih ali divjačini. Za takojšnje užitke ali dopolnitev zbirke, kjer zorijo vina za arhivo. Če bomo dovolj potrpežljivi, bomo s tem UP-om morda dosegli njegovega brata letnika 2005, ki sem ga imel priložnost okusiti z njegovim avtorjem. Čas je vsekakor na njegovi strani, na nas pa je, da ga bomo Uživali Počasi. Pa na zdravje!
Besedilo in fotografije: Gorazd Selič
