Najbolje prodajan album vseh časov je (še vedno in tudi bo) Jacksonov Triller, katerega je od leta izida (1982) pa do sedaj kupilo okrog 100 milijonov ljudi. Tretje mesto so zasedli The Eagles z zbirko svojih največjih uspešnic (Greatest Hits – 1975), ki je šla v dvainštirideset milijonov domov. Sodeč po logični pop usmeritvi omenjenih plošč, bi bilo za pričakovati, da bo drugo mesto pripadlo nekomu iz lahkotnejših glasbenih voda. Ker pa vedno na nas prežijo presenečenja, je seveda drugo mesto iz prav drugačnega poglavja. Našega. S (zaenkrat) prodanimi 49 milijoni plošč to mesto suvereno držijo avstralski težki rokerji AC/DC z albumom Back in Black, kar je svojevrsten fenomen.
Čeprav sem tole besedilo pripravil že pred dobrim mesecem dni, zaradi dogodkov v tej legendarni rockerski skupini žal dodajam tudi…
Malcolm Young (1953 – 2017)
Čeprav so iz tabora AC/DC zadnjih nekaj let kar deževale neprijetne novice, nobena ni bila blizu smrti. Iz tiska smo izvedeli, da Malcolm boleha za vedno težjo demenco in zato ga tudi na zadnji turneji ni bilo zraven. Nadomestil ga je njegov nečak (sin solo kitarisa Angusa Younga) Stevie Young. Težave so se pojavile tekom snemanja predzadnjega albuma Black Ice (2010) in turnejo je komaj speljal do konca.
Čeprav je bil Malcolm vedno v drugem planu, je bil glavni komponist in mojster riffov, na katerih je potem njegov mlajši brat Angus gradil svoje virtuozne točke, da o pevskih ekshibicijah Bona Scotta in kasneje Briana Johnsona na govorimo. Tudi v kontrolni sobi med snemanji je bial njegova beseda zadnja, čeprav se tudi s tem ni hvalisal. Bil je odličen glasbenik, človek iz ozadja, ki je skrbel za trdnost zvočne podobe skupine. Njegov način igranja ritem kitare (na solo se ni nikoli rinil, saj je imel Angus boljšo tehniko) so množično povzemali mladi kitaristi po vsem svetu.
Angus Young v mladih letih
Bon Scott
Malcolm Young
Oznaka AC/DC je bila v začetku osemdesetih v ZDA oznaka za biseksualaca, »dvocevko« po naše, je spolna usmeritev benda izrazito mačistična. Konec koncev je original tega izraza oznaka na električnih strojih, ki jih lahko poganja tako enosmerni kot dvosmerni tok.
Pa tudi »avstralskost« benda je vprašljiva. Tako brata Young, kreativni del skupine, kot prvi pevec Bon Scott, so na peti kontinent kot otroci iz Škotske prišli s svojimi starši v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Avstralija je takrat jemala zalet k nadgradnji povojne obnove saj so pač potrebovali angleško govoreče delovne ljudi. Youngovi so bili številna glasbena družina, od katerih je prvi stopil na pota slave najstarejši brat, George, ki se je tudi prvi naučil igrati kitaro. S skupino Easybeats je ob koncu šestdesetih že zabeležil prvi veliki hit z naslovom Friday on My Mind. Mlajša brata, Angus in Malcolm sta še kot najstnika ustanavljala razne skupine, dokler se nista ustavila pri imenu AC/DC, katerega je predlagala njuna starejša sestra Margaret. Leta 1974 se jim je pridružil izkušeni in dokaj renomirani pevec Ronald Belford »Bon« Scott in prva postava skupine je bila pripravljena na vzlet, Njihovo videnje težkega, dinamičnega kitarskega bluesa se je navdihovalo pri Led Zeppelin in pri pripadnikih angleškega rockersekga popa začetka sedemdesetih kot so bili Sweet in Slade. Vsekakor pa je bila glasbena mešanica vseh treh škotskih članov benda tisti pravi energetski rock, ki ga je svet takrat potreboval. Hitro so dosegli lokalno popularnost in postali tudi koncertna atrakcija. Izkazalo se je namreč, da je najmlajši od bratov Young, Angus, »čudežni otrok« in neprekosljivi kitarski virtuoz. Ker je takrat še hodil v šolo, je na koncerte večkrat prišel kar v šolski uniformi, kar je njegovi majhni postavi lepo pristajalo. Njihov takratni manager Glen Pierson je hitro uvidel dodatni potencial in Angus še dandanes (pri dvainpetdesetih letih) nastopa v teh oblačilih! Mesto bobnarja je prevzel izkušeni Phil Rudd in skupina je odšla v studio.
Rezultat je bil prvi album High Voltage (1975), ki pa je izšel samo v Avstraliji, vendar so dve leti kasne že podpisali globalno pogodbo za globalnega velikana Atlantic records. Naslednji album, Dirty Deeds Done Dirt Cheap (1976) jih je dobro uveljavil predvsem v ZDA, kjer so celo leto zažigali kot predskupina takrat uveljavljenih rock bendov kot so Kiss, Aerosmith, Styx, Blue Oyster Cult in Black Sabbath. Leta 1977 se jim pred snemanjem albuma Powerage pridružil basist Cliff Williams in zvezdna ekipa je bila zbrana. Highway to Hell (Avtocesta do pekla) iz leta 1979 je bila svetovni uspeh prve kategorije. Takrat so AC/DC po taktirko izjemnega producenta Johna »Mutt« Langa najbolj definirali svoj zvok in matrico uspešne rock skladbe. Ubijalski kitarski riff (fraza), nad katerim se vije ritmično odločno in odlično zapeto provokativno besedilo, ki si ga je lahko zapomnil vsak, je skupino dvignil na nivo stadionskih velikanov, saj so skoraj vsi poznali besedila in predvsem udarne, lahko zapomljive refrene. Plošča je med drugim dosegla kultni status tudi v bivši Jugoslaviji, saj so jo med vojno v BiH glasno predvajali v rovih vseh treh vpletenih strani. Konec koncev je bil naslov skladbe več kot primeren….
Njihovi koncerti so postali zares prvovrstna atrakcija. Scott je bil rojen vodja publike, medtem ko je Angus Young virtuozno igral kitaro v vseh mogočih in nemogočih položajih in se pri tem niti enkrat ni zmotil. Vrhunec pa je bil, ko si je ogromni Scott malega Younga naložil na rame in tako sta na veliko veselje publike paradirala po odrih.
Vedeti je treba, da so AC/DC svoja besedila (ženske, pijača in motorji) živeli tudi v resnici. Mamil je bilo malo, alkohola pa ogromno. Konec koncev so bili Avstralci in to je bil samo še dodatek k njihovi javni podobi. Ko so pripravljali material za novi album, so še posebej veliko pijančevali. Seveda niso pili vina, pač pa »krepke«, moške pijače, podložene s pivom. Po neki veselici v začetku leta 1980, kjer je sam spil več kot tri steklenice vodke, je umrl pevec Bon Scott. Ker je bil nezavestno alkoholiziran, se je med spanjem zadušil z lastnimi izbljuvki.
Ostali člani so bili tako prizadeti, da so hoteli prenehati z delom in se posvetiti svojim projektom. Šele družina preminulega kolega jih je prepričala, naj gredo naprej in poiščejo novega pevca. Delo je hitro dobil prekaljeni Anglež Brian Johnson, ki je pred tem prepeval v manj znani skupini Geordie, ki je ob koncu sedemdesetih nastopila tudi v Hali Tivoli. Johnsonov rahlo hripav, toda zelo okreten glas, ki je brez težav dosegal velike višine, je bil zares pravšnji. Z njim sta brata Young, ki v glavnem podpisujeta vse skladbe skupine, dokončala materiale, ki so jih pripravljali s prejšnjim pevcem. Pripravljali so se na največji come – back v zgodovini rock glasbe. Glede na pretekle dogodke pa je bil naslov plošče Back in Black (Povratek v črnem), ki je posvečena Bonu Scottu, popolnoma logičen.
Prvo stran otvarja himnična Hell ‘s Bells (Peklenski zvonovi). Začetek s pritrkavanjem zvonov in počasnim ritmičnim kitarskim fraziranjem naraste v eno njihovih najboljših skladb sploh. Jasno, duh pokojnega pevca je tukaj močno prisoten. Shoot to Thrill in Givin’ the Dog a Bone sta bili rockestki himni v njihovem najboljšem stilu, medtem ko so na drugi strani plošče še tri nesmrtne rockersko – nogometne himne: naslovna Back in Black, You Shock Me All Night Long in Rock and Roll Ain’ t Noise Pollution.
Zadnja postava – Cliff Williams – bas, Phil Rudd – bobni, Angus Young – solo kitara, Brian Jonson-vokal in Stevie Young
Plošča nam kaže skupino v vrhunski ustvarjalni in glasbeni formi. Te elemente in svoje bogate izkušnje pa je (spet) dodal eden najboljših producentov rock glasbe nasploh – John »Mutt« Lange, katerega se je kasneje zaradi sposobnosti, da iz povprečne skladbe naredi rock hit, prijel vzdevek »človek z zlatimi prsti«.
Dve leti neprestanega nastopanja sta pripeljali do tega, da sta se stepla Malcolm Young in basist Cliff Williams, in pričelo se je obdobje večnih menjav in povprečnih albumov, od katerih si zasluži omembo le naslednji, For Those About To Rock (1981). Dejstvo, da za krmilom ni bilo dobrega producenta (brata Young sta prevzela tudi to delo) je rezultiralo s povprečnimi ploščami. Ker pa so AC/DC prvenstveno odličen koncertni bend, so izgubljeno nadomeščali s spektakularnimi nastopi, kamor so celo razni športni trenerji vodili svoje ekipe in jih bodrili z besedami:«Če boste na jutrišnji tekmi dali vsaj toliko do sebe kot tile na odru , boste zmagali«! Od leta 1990 (album The Razor’s Edge; producent je prekaljeni Bruce Fairbarn) pa je prodaja njihovih plošč spet strmo naraščala. Leta 1994 se je v skupino vrnil »izgnani« basist Cliff Williams in pod vodstvom velikega guruja novega heavy zvoka, Ricka Rubina, so posneli album Ballberaker, ki jih je vrnil v prvo ligo. Po osmih letih premora so leta 2008 izdali album Black Ice, ki je verjetno po kakovosti med Highway to Hell in Back in Black. Album je potolkel vse rekorde pri skokih na lestvice, saj se je na prvo mesto najbolj prodajanih v prvem tednu izida izstrelil v kar devetindvajsetih državah! V prvem tednu so po svetu prodali kar 6,5 milijonov nosilcev zvoka, zraven pa prodali še 5,5 milijona starejših albumov. Sledila je gigantska svetovna turneja, kjer so podrli kar nekaj rekordov: turneja je trajala dvajset mesecev, videlo jih je več kot pet milijonov ljudi, obiskali so 28 držav in 108 mest. Vmes so imeli še toliko časa, da so posneli glasbo za film Iron Man 2, in tudi ta plošča se izvrstno prodaja. AC/DC so doslej vsega skupaj prodali več kot 200 milijonov plošč in samo v ZDA vsako leto beležijo prodajo starih albumov v več kot milijon kopijah.
AC/DC so imeli v zadnjih letih množico težav, katere je „kronala“ smrt Malcolma Younga. Leta 2015 so pevca Briana Johnsona hospitalizirali, ker je bil skoraj popolnoma gluh. No, po intenzivnih zdravljenjih so ga kolikor-toliko sestavili, da je šel spet pred mikrofon. Ker so bili ravno takrat na promocijski turneji albuma Rock or Bust (2014), je namesto Johnsona na nastopih pel Axl Rose z zlomljeno nogo! Tega albuma ni snemal več Malcolm Young (namesto njega je vskočil njegov nečak), pa tudi originalni bobnar Phil Ruud ni bil več z njimi, ker je bil zaradi grožnje s strelnim orožjem sosedu v priporu. Nadomestil ga je Chris Slade, ki je z njimi že igral v letih 1990 – 1994. Ne glede na razprodano turnejo (to pri njih ni nič nenavadnega), je po njenem koncu lansko leto svoj odhod objavil tudi basist Cliff Williams: “Štirideset let v bendu je ogromno. Z vsemi temi menjavami ni več strasti, da bi še igral. Hvala vsem za vse!“
Še vedno pa iz njihovega tabora prihajajo novice o novih snemanjih in turnejah. Brian Johnson pravi, da ima Angusov sin Stevie ogromno odlične energije za pisanje novih skladb. Bomo videli.
Besedilo: Matjaž Medved
