Ko smo pred dobrimi tremi leti prvič obiskali stanovanje Maje Miške in Jureta Brložnika ter tam užili enkratno večerjo, smo bili tako oblikovalski duet in bralci več kot presenečeni. Da je nekdo sredi mesta kar v svoji kuhinji skreiral mini neformalno gostilnico, je bil pozitivni šok. Jedi so bile okusno dograjene, postrežba sicer bolj »po domače«, vina kar tako – povprek – ampak je šlo. Občutki in okusi so bili nadzemeljski. Proti koncu prejšnjega leta smo izvedeli, da se je dvojec preselil v eno od mariborskih »predmestij«, v kraj Zgornja Polskava. Tukaj je vrag odnesel šalo, kajti namesto ene mize za štiri v kuhinji so v lični hiški kar štiri takšne sobe, kjer se lahko razvajajo pari ali pa družbe s po štirimi člani. Se pravi – da zdaj lahko Miška in Brložnik (pred dobrim mesecem sta se tudi poročila) – naenkrat postrežeta šestnajst gostov, kar pa ni več mačji kašelj! Ob vnaprejšnji najavi pa gosti lahko tudi izberejo število hodov – od pet dalje, do deset ali še več.
Čeprav sta med našim prvim obiskom sramežljivo priznala, da so jima vina španska vas in da bosta znanje nadoknadila, se v bistvu ni zgodilo nič. Njuna vinska karta zdaj sicer šteje 14 etiket (v prvem primeru jih je bilo kakšnih pet), toda nihče ni delal na projektu spajanja jedi z vinom. In to res nič!
Krožniki – nekateri so bili pogumni in okusni, kar nekaj pa je bilo takih, ki smo jih okusili na začetku 2018! Hej – butični program je po dobrih treh letih bolj malo napredoval, čas pa je šel naprej.
Po prijetnem pozdravu iz kuhinje, ki nas je vrnil v otroštvo (hruškova čežana, kaša in tenke rezine rdečih redkvic z naribano limeto), smo dočakali prvi »resni krožnik«: cvetača in orešček. Cvetača je bila tukaj v glavni vlogi in treh agregatnih stanjih – kus kus cvetače, popražen na rjavem maslu, surovo in rahlo okisana cvetača in omaka iz pražene cvetače. Tukaj igrata kar pomembno vlogo sveži drobnjak in krema indijskega oreščka z medom. Jed je bila izjemno nežna in cvetače skoraj ni bilo moč okusiti. Po besedah Brložnika je bil ta obrat zato, ker nekateri njihovi prijatelji cvetače ne marajo. Veliki svetovni mojstri po trikrat dajejo določeno sestavino (v različnih agregatnih stanjih) v jed, da njen okus naredijo še bolj intenziven, tukaj pa okusa glavne sestavine skoraj ni bilo, saj je prevladovala sladkoba medu. In zakaj potem sploh strežejo to jed? Da bi ljudje, ki ne marajo cvetače, jedli to zelenjavo? In vinska spremljava – sicer izjemni Joannesov renski rizling, je popolnoma kiksnil vse, kar se je zgrešiti dalo.
Pozdrav iz kuhinje je bil pozdrav otroštvu.
Naslednji krožnik je bil spet za vegije – rdeča pesa s sladkim krompirjem. Krema iz sladkega krompirja je bila osnova, notri so bili neke vrste čipsi tega krompirja, sredi pa je kraljeval kar precejšen kos rdeče pese. Tudi tukaj so prevladovali sladkasti okusi (zaradi sladkega krompirja) in čips bi bil še boljši, če se ne bi namočil v omako, saj je bil zaradi tega manj zapeljivo hrustljav in je bil rahlo razmočen. Sama rdeča pesa kot višek krožnika pa je bila prenežna in medla in ni mogla parirati slajšim okusom. Če bi jo Brložnik malce fermentiral, bi še šlo.
Grahova juha z riževim papirjem in drobljenim dehidriranim pršutom.
Na jedilnem listu je pisalo – grah pršut in z velikim pričakovanjem sva pričakovala ta krožnik. A ni bil prav nič drugačen od tistega iz leta 2018. Se pravi – osnova je lepo pasirana grahova juha z dodatkom grškega jogurta, nad krožnikom pa je ocvrti rižev papir in drobci dehidriranega pršuta. Če mene vprašate, bi to lahko bila dva krožnika. Juha kot svoja jed, hrustljavi rižev papir z dehidriranim pršutom pa druga. Brložnik je ob omembi tega predloga pojasnil, da bi bil morda pršut premočan, toda če bi si ga lahko vsakdo dodajal iz kakšne lične skodelice, bi bil okus lahko precej bolj dodelan.
Osso-buco s skutno kroglo v pikantni omaki.
Osso-buco s skuto je bil iz kategorije glavnih jedi. Osso-buco (telečji bočnik) je Jure kuhal dolgo časa in počasi, ga dal v omako s kozicami (v okusu jih sploh ni bilo), kardamomom, čilijevim oljem in janeževo zvezdo. Po vrhu je naribal sveži parmezan, skuto z delčki dimljene slanine pa je položil v okrogli ocvrtek, ki je vizualno sicer krožnik zelo polepšal, vsebinsko pa mu to ni dodalo nič. Nič ni dodal tudi parmezan, za katerega mi ni jasno, zakaj je sploh bil na tem, precej pikantno zastavljenem krožniku. Vinska spremljava je bila tokrat zadetek v polno – Jonannes in njegovo macerirano belo vino z imenom Natura.
Cvetača na tri načine.
Sladica je bila mešanica po imenu Čokolešnik, ki naj bi nas (spet) spomnila na otroštvo. Čokoladni mousse s karameliziranimi lešniki z biskvitom in smetanovim likerjem je bil začinjen s čokolešnikom. Jed je imela dva obraza – prvega, resnega ob čokoladni peni s sicer preveč močnim in rumu podobnim smetanovim likerjem, in drugega, morda nekaterim oboževalcem hrane njihovega otroštva.
Brložnik in Miška se nedvomno trudita, vendar bi jima jaz toplo priporočil vsaj nekaj obiskov pri nas doma, kajti inspiracije niso vedno pri tistih, ki so vaju uvajali v ta posel. Pa še to – prva Miza za štiri je bil simpatičen, domači projekt, ki smo mu z nasmehom oproščali površnosti. Zdaj pa je to resna gostilna s slovesom, ki takšnih nerodnosti ne dopušča več.
Besedilo in fotografije: Tomaž Sršen
