Tisti fotograf, ki je navdušil in šokiral obenem, hkrati pa je premikal modno in erotično fotografijo v do takrat neznane sfere. Mojster, ki je sovražil barvno fotografijo in se v glavnem posvečal črno – beli. Kopirali in občudovali so ga mnogi. Legenda, ki se ji ni približal še nihče.
Ko človek lista katero od njegovih knjig, se iz nje kar ulije množica golih, napol golih, zapeljivih, bizarnih žensk v nenavadnih položajih, od dominantnih do podložnih. V njihovi družbi je vrsta znanih imen zabavljaškega posla zadnjih petdesetih let, prav tako predstavljenih v precej nenavadnih vlogah. Knjige so velikega formata, da fotografije mojstra pridejo do izraza. Ob njihovem občudovanju človeka obletavajo nenavadne asociacije: včasih mu je kar malo nerodno, včasih presenečenje prileti iz strani bizarnih spolnih praks, včasih je kompozicija groteskno smešna. Ampak bistvo je, da so vse fotografije odlične. Enkratne. Popolne v svetlobi in kompoziciji, za katero fotografi pravijo, da je 90% dobre fotografije. So tako dobre, da jih tudi površni gledalec ne ošine le s trenutnim pogledom, saj je na njih vedno nekaj, kar pritegne pozornost. In potem se začne raziskovanje, ki prične pripovedovati nenavadne zgodbe, katere najde vsakdo – le da so različne, saj so naša dojemanja različna. Nekatere pa govorijo točno določeno zgodbo. Zato se k listanju knjig in gledanju teh fotografij vračamo vedno znova.
Kralj perverznosti
Pogosto so ga imenovali „King of kink – Kralj perverznosti“ in s tem je zaslužil bogastvo. Sam pravi: “Če kateri od mojih kolegov fotografov govori, da ni voyer, je lažnivec ali pa je nor. To je bistvo našega poklica!“ Kasneje je to še bolj definiral:“ To je kukanje skozi ključavnico, vohunjenje za alternativo dolgočasne realnosti. „
Tako kot vse na tem svetu, imajo tudi Newtonovi vzorci svoje izvor. Njegovo pravo ime je Helmut
Neustädter (rojen je bil leta 1920) in je po rodu nemški Žid. Odraščal je v bogati družini (oče je bil lastnik tovarne gumbov), v Berlinu pa je obiskoval ameriško gimnazijo. Ko je bil star osem let ga je starejši brat ponoči vodil po rdečih četrtih nemške prestolnice. „Mislil sem, da mi bodo oči padle iz jamic“, se spominja mojster, „še posebej, ko sva gledala Rdečo Erno na delu, ki je bila opremljena z visokimi škornji in bičem. Bila je moj idol, čeprav se me ni dotaknila in me je obravnavala kot radovednega otroka.“
Neustädterji so veliko potovali po Evropi in bivali so v najboljših hotelih, kjer so imeli bazene. Mali Helmut je bil strastni plavalec (kasneje se je celo uvrstil v nemško olimpijsko reprezentanco), ob takšnem načinu življenja pa je spoznaval vso dekadenco takratne evropske visoke družbe. Ko si je pri dvanajstih letih za svoje prihranke kupil fotoaparat, se mu je odprl novi svet. Prve fotografije Berlinskega podzemlja in kanalizacije so sicer neslavno končale (bilo je vseeno pretemno), vendar ga je tema vedno znova vabila v svoj objem, kar je videti na skoraj vseh njegovih delih. Kasneje sta z bratom spet zahajala v rdečo četrt, kjer je fotografiral prostitutke, Helmut pa je med šolskimi počitnicami v gimnaziji odpotoval v Evropo in s fotoaparatom raziskoval. „Ko se je pričelo novo šolsko leto, sem se močno potrudil, da so me vrgli iz šole“, piše v svojih spominih. Naslednji dan je bil že pomočnik svoje sorodnice, modne fotografinje Else Simon. Oče je to komentiral:“ Sin, končal boš v kanalu!“
Leto 1938 je bilo za Žide v Nemčiji začetek konca, zato se je družina odločila, da se hitro izseli. Imeli so srečo in prišli so v Južno Ameriko, Helmut pa je nadaljeval pot v Avstralijo, kjer je nekaj časa delal kot šofer v avstralski vojski, spremenil priimek v Newton in se poskušal preživljati kot fotograf. Takrat je spoznal igralko June Browne (kasneje je spremenila ime v Alice Springs) in se z njo poročil. Postala je njegova najboljša prijateljica, muza, ljubimka (njune spolne prakse so bile precej nenavadne…) in poslovna partnerka. Fotografirala sta vse: poroke, rojstva, obletnice, otroke v šolah…, vmes pa je sta skušala prodreti na modno sceno.
Ko je Helmut Newton leta 1957 naredil serijo modnih fotografij za avstralski Vogue, je sledilo vabilo v Pariz, kajti v centrali so bili nad njegovim delom navdušeni. Leta 1961 je podpisal pogodbo in za Vogue je delal vse do leta 1983! Zrlo hitro je postal zvezdnik, saj so vsi veliki modni kreatorji želeli delati z njim. Pot ga je potem – logično – vodila v ZDA, kjer je pričel z opusom svojih posebnih fotografij, ki so ga naredile za nesmrtnega.
Jaz sem tehnično zelo nezahteven fotograf. Vprašajte moje asistente. Povedali vam bodo, da je z mano zelo lahko delati. Vso opremo lahko spravim v en nahrbtnik.
Sado & Mazo ter nadrealizem
Dekadenca, ki ji je bil priča kot mladostnik v Berlinu, je pustila močne sledove v njegovih delih. Pogosto so njegovi modeli videti utrujeni, z globokimi črnimi podočnjaki. To pojasnjuje z dejstvom, da so starejši takrat mladostnike odvračali od masturbiranja z izmišljenimi zaključki, da bodo potem dobili črne podočnjake. Ko pa to premešamo z umetniškimi vplivi, ki jih je dobil v mladosti (propagandni filmi iz začetkov tretjega rajha in stvaritve legendarnega režiserja Ericha von Stroheima), pridemo do enkratnega umetniškega izraza. Namesto, da bi slikal romantična tihožitja in sledil smernicam modnih fotografov, se je Newton močno posvečal prizorom, kjer so prevladovali kokain, lezbijke, sadomazohizem, vojerizem, prostitucija, pornografija, črni kriminal, umori…
Svetovni fotografiji je suvereno vladal skoraj štiri desetletja. Spoštoval in sledil je legendarni francoski filmski slog „film noir“ in prijateljeval z glavnimi protagonisti. Bil je najljubši fotograf Yves – Saint Laurenta, njegova dela pa so močno vplivala za znane režiserje, ki so se radi poigraval z zlobnimi, mrakobnimi scenami: Stanley Kubrick, Brian de Palma in Roman Polanski. Nikoli mi maral delati s popolnimi modeli popolnih oblik:“Če mi pošljejo kakšno žensko s silikonskimi prsmi, jo zavrnem. To ni realnost. Kako naj potem takšna deluje v mojem svetu?“
Umrl je leta 2004 v avtomobilski nesreči v Kaliforniji. Njegov veliki prijatelj Karl Lagerfeld je kasneje dejal: „ Njegove fotografije so preživele vso modo, ki so jo tekom desetletij predstavljale. Še vedno so aktualne.“
June Browne (alias Alice Springs) je po njegovi smeri odprla fundacijo Helmut Newton s sedežem v Berlinu (združujejo aktivnosti muzejev, časopisov, modnih revij in galerij). Na trgu je več kot 20 knjig z njegovimi fotografijami, June Browne pa je po njegovi smrti objavila še knjigo – film – DVD z naslovom Helmut by June
Besedilo: Janez Jež