V času sedanje krize, ki je najbolj mogočno udarila po gostinstvu, se gostinci in tudi ljubitelji dobre jedače poskušajo organizirati vsak po svoje. Nekateri več kihajo in pečejo doma, delajo od doma in kar na enkrat imajo več časa, drugi pa so žal izgubili svoje osnovne službe in kuhanje doma je pač najbolj poceni.
So pa nekateri, ki so že pred leti ugotovili, da je najboljše kuhati kar doma. Najprej za prijatelje, potem za znance in ker gre »dober glas v deveto vas«, tudi za tiste, ki so za obed v intimnem domačem vzdušju pripravljeni plačati.
Takšne prakse v tujini niso redkost, pri nas pa sta bila prva Mariborčana pod okriljem blagovne znamke Miza za štiri. Zdaj sta podobno zgodbo naredila Vanja in Koni (Connie) Marchesan iz Kopra – Žusterne. Ona je dolgoletna vinska degustatorka, ki je delala v kleteh Vinakoper in Santomas, zdaj pa promovira ene izmed najboljših slovenskih penin Silveri. Jasno – rada kuha. Rad kuha tudi njen mož Vanja in ko človek gleda njune fotografije na medmrežju, se zdi, da ne počneta nič drugega. In nič čudnega, da sta se v teh nenavadnih časih odločila za ta korak. Pa še nekaj je treba poudariti – njuna hiša je na eni izmed najlepših lokacij na slovenski obali – lepi mali balkonček je tik nad zdaj skoraj neprometno staro cesto iz Kopra proti Žusterni, do skoka v morje pa imata kakšnih 20 metrov!
Vanja gre po navadi »na vrt«, kot reče Koprskemu zalivu in od tam privleče odlične morske plodove. Če jih ne najde tam, zapoje koprska ribarnica. Z zelenjavo in začimbami je podobno.
V samem začetku, ob kozarcu penine sta ponudila sirove lizike, ki so se lepo prilegle mehurčkom in ob romantičnem pogledu v smer proti Ankaranu so še bolj slastno hrustljale med zobmi.
Sledil je premik na zgodnjo teraso, kajti ob mali mizici na balkončki je postalo rahlo vetrovno. Prvi krožnik je bil v podobi lupine jakobink (kapesant po domače?!), kjer pa je bila oranžna bučna krema, ki so jo zmešali z ne najbolj nežno papriko. Torej – okusa buč ni bilo, pikantnost paprik pa je prevladovala. Za nekoga, ki ni iskal okusa buče, je to bilo v redu, za puriste okusov pa to ni bilo najboljše. Zraven pa so se odlično prilegli tam spečeni drožasti kruhi in fokače, ki so bili res odlični. Naslednji krožnik je bil kombinacija rahlo dimljenega brancina z jesenskim sadjem – granatnim jabolkom, tenko narezanimi rezinami hruške, limetinim sokom, balzamičnim kisom in aromatiziranim oljčnim oljem. Vse skupaj je ležalo na posteljici iz rukole. Spet so bile kombinacije okusov lepe, a okusa dimljene ribe skorajda ni bilo. Sledil je duet jakobovih pokrovač – kapesant. Obe lepo očiščeni školjki sta šli skozi enako osnovno fazo – chef, ki ima rad pikantne okuse, jih je dodobra popopral, zaradi česar pa okusov školjk ni bilo. Ne glede, da je bila prva odeta v t. i. in dobrojedcem mrzko »tržaško omako«, druga pa je bila v omaki balzamične kreme s tartufi. Ne glede na to je poper prevladoval.
Odlični pa so bili doma narejeni malce večji pljukanci z lisičkami in jurčki. Kopali so se v smetanovi omaki z malenkostnim dodatkom parmezana. Gobe so prišle iz Brkinov, preostalo pa od doma. Okusi so bili slastni, ravno prav začinjeni in vse lepe gobje zgodbe so lepo prišle do izraza. Glavna jed je bila res kraljevska – tudi po obliki, saj sta uporabila velike steklene krožnike. Na polenti z začimbami je bila zelo slastna in elegantna paradižnikova omaka, v kateri so se kopali slastni pokuhani lignji, školjke v rdeči buzari, gamber in škamp. Okusi so bili res dodelani, saj je mala mera kajenskega popra ravno lepo začinila in povzdignila krožnik, poln dobrot.
Koni je vina menjala kot za stavo (seznama vin res nisem videl, vendar je kar precejšen; omejen pa je le na slovensko Istro), dejstvo pa je, da so se kombinacije ujemale z jedmi.
Sladica je bila ravno prav nesladka, čeprav je videz govoril drugače. Se pravi – slasten brownie, prelit z omako fragole (divje vino iz lokalnih vinogradov). Prav ta omaka je sladico umirila in jo naredila hudičevo jestljivo.
Casa Marchesan je zelo prijetno domovanje, ki sta ga oba zakonca odprla tudi za posebne goste, ki hočejo okusiti še kaj več od klasik, ki strašijo po slovenski obali. Seveda imajo za zimske in deževne čase tudi prijetno urejeno dnevno sobo, kjer lahko zabava traja več ur.
Besedilo in fotografije: Tomaž Sršen