Naslov: Grajska cesta 2, Otočec
Splet: www.grad-otocec.com/si/sl/restavracija
Telefon: 08 20 50 310
Odprto: vsak dan od 7. do 22. ure; nikoli zaprto
Tako kot je kolega Jazbec o hotelu Grad Otočec v prejšnji številki napisal, da je to ena od dveh Relais & Chateaux lokacij v Sloveniji, je skušala biti gostinska ponudba vedno temu primerna.
V zadnjih desetih letih so se tam zamenjali trije kuharji, ki so vsak po svoje skušali držati nadstandardno kakovost in so bili v tem kar uspešni. Zadnji, ki je krmilo prevzel pred pol leta, je Nejc Ban, katerega delovanje je veliko presenečenje. Fant je mlad, poln iskrivih idej in predvsem avtor jedi z dodelanimi okusi. Po obveznih in okusno izpeljanih pozdravih iz kuhinje smo se spoznali z jelenovim tatarcem s parmezanovo čipko, marmelado iz rdeče čebule, pirejem iz zelene in vloženo šalotko z rdečo peso in jabolčnim kisom. Vau, veliko babic – kilavo dete, bi rekli nekateri, ampak na srečo ni tako. Krožnik je bil zrel, dodelan, vsi okusi so se čutili in prepletli v neko novo kakovost. Odlično!
Nejc Ban – iskriva in pozitivna energija.
Koromačeva juha s hrustljavim zavitkom v sredini, ki ga je Ban napolnil z dimljeno postrvjo, nad to pa položil postrvje ikre. Ta jed nas je kar malo presunila. Juha sama je bila izjemno precizna, skrbno prepasirana in gladka, ravno prav pikantna in pravega okusa po koromaču, medtem ko je testo ob lepo dimljeni postrvi v sredini ne glede na obkroženost z juho še vedno lepo hrustalo in nežno ribo lepo poročilo z juho. Briljanten precizen krožnik!
Kraljeva kozica s korenčkovim pirejem in ingverjem ter domača majoneza z limono je bila videti precej preprost krožnik, vendar je jed precej kompleksna. Korenčkov pire je bil v primerjavi s polnostjo in sladkobnostjo repka kozice precej inferioren, samega ingverja pa jaz osebno na krožniku nisem zaznal, moji sojedci pa so menda ga. Spodoben krožnik in nič več kot to.
Koromačeva juha z dimljeno postrvjo v hrustajočem testu.
Kraljeva kozica s korenčkovim pirejem in ingverjem.
Goveja zarebernica iz žara s prilogo.
Kot se na polovici degustacijskega menija spodobi, so nam postregli sorbet. In ker je gin tako ekstremno popularna pijača, je sorbet tukaj temeljil kar na dveh ginih – eden je bil tekoč, drugi pa vstavljen v zmrzlino. Zgornji, tekoči del je bil takšen, kot sorbet mora biti – se pravi saden, lahkoten in alkoholen. Težava je bila v zmrzlini, ki je bila zelo težka. Sladoled, ki so ga uporabili, je bil mlečen namesto vodni, kar pa da tej medjedi popolnoma drugačen, težak okus in želodca ne olajša, ampak ga težko nabije.
Goveja zarebrnica iz žara (zeleno jajce) je bila sanjska. Na zunaj hrustljavo zapečena, znotraj pa slastno sočna – to je tisto, kar dobrojedci od takšnih mesnin pričakujejo. Tudi priloge so bile odlične: reducirana porto omaka in krompir na tri načine – pire z jurčki, pečen krompir s skuto in vijoličasti krompir s hruško v ocvrtku. Edino, kar ni šlo zraven, je bil krompirjev ocvrtek s hruško, ki pa je bil zelo korektno narejen, vse ostalo pa je bilo na ravni mojstrovine.
Sladica – vanilijeva šarlota z nadevom iz robid, domačim figovim sladoledom in svežimi figami nas je popolnoma „sezula“. Sploh ne preveč sladka, ampak polna svežine in nežnih okusov je zmagala na celi črti.
Brez sramu lahko povem, da sem v zadnjih desetih letih, kolikor sem obiskoval Grad Otočec, tokrat jedel najboljše in verjamem, da je mladi Nejc Ban šele dobro prebudil kulinariko tega gradu, ki je ena najlepših slovenskih turistično-gostinskih atrakcij. Bravo!
Besedilo in fotografije: Tomaž Sršen
