V svetu je v vinskih kartah v restavracijah svojevrstni red. Določeni znani in razvpiti vinarji imajo svoja vina razvrščena po letnikih in seveda cenah, ki pa niso nujno razporejena po neki logiki – starejše je, dražje je.
Ker starejši letniki niso nujno boljši, je tukaj treba slediti ocenam poznavalcev, ki jih razporejajo drugače – po kakovosti. Seveda prodaja teh vin ni velika, ampak s takšno vinsko karto gostinec svojim strankam pokaže svoj nabor steklenic in spoštovanje do starih letnikov. Pa je pri nas tudi tako?
Darinko Riboica
Odgovor je kratek in jedrnat. Ni. Tisti, ki res veliko dajo na vina, imajo določene vinarje oz. njihova vina tudi zbrana po letnikih in temu primernih cenah. Gostinec je zbral ta vina oz. letnike glede na to, kar je lahko dobil oz. mu je ostalo neprodano iz preteklih let. Da bi kdo zbiral letnike? Ni variante!
Ampak predvsem velike, bivše zadružne kleti imajo precej tovrstne robe in ob obisku kleti vam to tudi ponudijo. Začel bom z zelo negativnim spominom izpred nekaj mesecev, ko smo malce raziskovali neko bivšo zadružno klet in smo hoteli tudi pokusiti nekatere arhive, ki jih imajo (bojda) vse prečepljene – starim steklenicam je treba po pribl. dvajsetih letih zamenjati čepe, ki radi zgnijejo in vina so tudi ocenjena – od 1 do 5. Ker smo hoteli okusiti najboljše, kar imajo, smo izbrali dve steklenici z oceno 5. Ko jih je naš gostitelj previdno odprl in natočil, so se nam nosovi povesili do tal! Obe vini sta smrdeli, bili pokvarjeni in nepitni! In to tista dva vzorca z oceno 5! Kaj bi šele bilo pri tistih z oznako 1 ali 2?! Ko sem gostitelju podal kozarček, se je tudi on nakremžil in se strinjal, da vino ni v redu. Ker pa je del velike kleti, je vina moral zaračunati! 100 evrov smo se znebili in se pridušali, da njihovih vin, takšnih in drugačnih ne bomo več pili!
Najstarejše vino v slovenskih vinskih kleteh je Zlata trta 1917 v Ptujski kleti in je zvrst renskega in laškega rizlinga, šipona in verjetno tudi sivega pinota, ki se je takrat imenoval še rulandec. Steklenic je manj kot sto, v kakšni formi pa so vina v njih, ne ve nihče. Zaradi redkosti tudi niso v prodaji. Še ena odlika slovenskega vinskega posla!
Starine na štartu
Drugod po svetu, predvsem v Franciji, pa zveni drugačna pesem. Zadnjih sto in več let se natančno ve, kateri letniki so bili dobri, redno jih okušajo in temu primeren PR delajo o njih. Seveda so tudi njihove cene temu primerne in bogatuni, za katere ni nujno, da se spoznajo na vina, jih kupujejo. Vsa kultna vina iz Italije, Portugalske (predvsem portovci) in Španije so v boljših vinskih kartah tako predstavljena.
Pri nas tega ni, ker skoraj nihče ne zna ceniti starejših, da ne rečem celo arhivskih vin. Gostinci v ogromni večini kupujejo po karton ali največ dva normalnih, letniških vin in skrbno pazijo, da jim ne bi kakšna steklenica ostala čez leto, ker je to že zaloga, za katero morajo plačati nekaj centov davka na dobiček. To pa ja ne gre!
Je mnogo elementov, čeprav ni nujno, da so sploh prisotni. Tako pri belih kot pri rdečih vinih so pomembni »konzervansi« – visoki alkoholi. Druga pomembna sestavina so višje ali celo visoke kisline, ki pa z leti upadajo. Pri rdečih vinih so tudi tanini tisti, ki zelo vplivajo na dobro staranje. Če so tanini pri mlajših rdečih vinih komaj sprejemljivi, se z leti mehčajo in sladijo. To lahko traja tudi nekaj desetletij in vino je potem superiorno! Sladkor je izredno pomemben pri belih slajših vinih. Ni potrebe za visokimi alkoholi, saj sladkor deluje kot mogočen »konzervans«. Ampak po drugi strani pa slajša vina, tudi najboljša in najbolj slavna – kot sta recimo madžarski tokaj in francoski sauternes (izg.: Sotern), nimajo visokih alkoholov, ampak vsebujejo več žvepla. Pred leti smo za našo revijo pokusili odlično rdečo špansko Riojo, letnik 1922, ki je bila briljantna. Ampak alkoholna stopnja je bila zgolj 12 %. Sam sem pred leti pokusil suhi briški tokaj vinarstva Movia 1990 in bil očaran … Tako, da pravil ni, so le smernice!
Več kot počaščen pa sem bil, ko me je pred nekaj tedni v klet Brda povabil njihov enolog Darinko Ribolica na pokušino njihovih arhiv. So v fazi urejanja arhivske kleti, saj imajo ta vina tudi na prodaj in Darinko se je hotel prepričati, ali so vredni svoje cene. Na ogled je postavil 21 vzorcev in lotili smo se dela. Aja – še to – tukaj opisani so zgolj tisti, ki so dobili nadstandardno oceno in so RES vredni nakupa.
Rebula – Bagueri 2009; 91 točk; 30 EUR
- globoka rumena barva. Bogat vonj zrelih jabolk in kutine z dodatkom zelišč (žajbelj) in raznih začimb. V ustih je vino okroglo, elegantno in ima lepo svežino. Ima dolg pikantno – zrel pookus.
Rebula 1991; 90 točk; 52 EUR
- Globoko rumena barva. Druga polnitev istega letnika. Na prvi nos je rahlo starikava, vendar se kmalu razdiši. Ima prelepo svežino, ki je lepo vkomponirana v zrelo in polno telo. Vino ni bilo starano v hrastovih sodih. Ima zgolj 11,5 % alkohola in se odlično drži!
Chardonnay 1988; 90 točk; 67 EUR
- Globoka zrelo zlato rumena barva z zlatimi odtenki. Na nosu je velika večplastnost s poudarkom na zrelih melonah in jabolkih. Na začetku je rahlo starikava, vendar se pozneje umiri in navduši s prelepo pikantnostjo na pookusu.
Tokaj 1999; 91 točk; 36 EUR
- Še preden se je sorta morala preimenovati, je bila tokaj. Zlato rumena barva. Mogočni vonji po zeliščih, belem popru in ingverju. V ustih je vino fino, elegantno in zelo dolgo s kremastim zatonom.
Merlot 1994; 90 točk; 50 EUR
- Opečnato rdeča s svetlo rjavim robom. Izrazit vonj po začimbah s popri v prvi vrsti. Čez čas se razvijejo vonji podrasti suhih sliv in slivovega kompota. V ustih je gladko in elegantno, taninov ni več. Je dokaj dolgo. Presenetljivo – samo 11,5 % alkohola.
Merlot 1993; 91 točk; 51 EUR
- Tako ali tako odličen letnik. Opečnato rdeča z granatnim robom. Sadnosti na nosu ni več, je pa mnogo terciarnih arom: zelišča, začimbe, podrast, usnje, tobak. Podobno je v ustih, kjer je prisotna lepa svežina.
Merlot Bagueri 2007; 92 točk; 30,50 EUR
- Rubinasto rdeča barva s svetlo rdečim robom. Bogat sadni vonj osvoji nos: suhe slive in množica čistih začimb (žajbelj, origano, timijan), črni poper, usnje … V ustih je mogočno, a že ukročeno, saj so se tanini lepo osladili in vino je fino in elegantno. Svežine je ravno prav, da je tudi slastno, ne glede na visoko alkoholno stopnjo – 14 %!
Besedilo in fotografije: Tomaž Sršen
