Kar nekaj časa sem po tihem spremljal vina blagovne znamke Ferdinand.
Z vsakim popitim kozarcem sem čutil večjo željo in potrebo, da osebno spoznam ljudi, ki pridelujejo ta vina. Zdaj, ko so se preselili na novo lokacijo, v sodobne prostore, ni bilo več izgovorov, da ne bi smuknil v Goriška brda.
Hitra pot med zvezde
Vinska zgodba z imenom Ferdinand ni zgolj ena najmlajših v Brdih, ampak so tudi njeni začetki malce drugačni od večine, ki jih že poznamo.
Matjaž Četrtič je tako prva generacija vinarja, ki je začel zgodbo pod imenom Ferdinand.
Ime blagovne znamke so izbrali po Matjaževem pradedu, ki je bil dedič ene največjih kmetij v Kojskem, od koder izhajajo. Na žalost je pranono padel v drugi svetovni vojni, kmetija pa je nato šla iz družinskih rok. Tako starši zdajšnjega gospodarja niso živeli od kmetijstva, kot večina drugih vinarjev v Goriških brdih in ne nazadnje tudi drugod v Sloveniji.
Se je pa v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja pojavila priložnost za najem največjega vinograda, ki so ga nekoč že posedovali njihovi predniki. Tako je Četrtič s pomočjo svojih staršev začel dobesedno skoraj z ničle pot vinogradnika in vinarja.
Prvi vinograd so zasadili leta 1993, prve steklenice pa so ugledale luč tržišča leta 1997. Od takrat se zgodba nezadržno razvija in raste skozi vsa prehojena leta. Najprej so imeli svojo klet v Kojskem, prvi letnik, ki so ga pridelali v tej kleti, je nosil letnico 1998.
Po 22 letih so se preselili na novo lokacijo, v sosednjo vas Gonjače. Ker je prvotna klet postala premajhna, bila je tudi brez skladišč, hkrati pa je bila logistično preveč zahtevna, je dozorela odločitev za izgradnjo nove kleti in selitev.
Kot idealna lokacija za novo, sodobno klet se je pokazala pri ženinih starših, saj so že imeli vinograd na vrhu hriba. Sicer so do začetka gradnje zaradi spremembe namembnosti čakali kar nekaj let, ko pa so kandidirali na razpisu za del nepovratnih sredstev, umika od projekta ni bilo več.
Prva vina, ki so prišla na trg, so nosila ime Četrtič. Za prodajo v Sloveniji je bilo to ime v redu, ker pa so vedno več izvažali, so si tujci pri izgovarjavi precej lomili jezik. Zato se je Matjaž spomnil na praočeta in nastal je Ferdinand.
Že od samega začetka je bil Matjažev cilj pridelovati stil vina, ki ga sedaj najdemo v liniji Epoca.
Se pravi strukturirana, bogata vina z zorenjem v lesenih sodih in pečatom rastišča, kjer rastejo njihove trte. Praktično vse svoje vinograde imajo na nadmorski višini med 200 in 300 metri. Za Brda so to višinski vinogradi, kjer prevladuje revnejša, lapornata zemlja.
Seveda se to odraža tudi v samih vinih. Tako imajo njihova vina malce nižje alkohole, večjo mineralnost, višje kisline, ki se ohranjajo tudi skozi leta zorenja v sami steklenici.
Svoje vinograde imajo zelo razkropljene.
Posedujejo jih 11 hektarjev na dvanajstih lokacijah, kar seveda za Goriška brda ni nič nenavadnega, saj so za ta del, podobno kot za Burgundijo, značilni majhni vinogradi. Tolikšna razkropljenost pa ima seveda tako dobre kot slabe strani. Slaba stran je prav gotovo z vidika racionalnosti, saj se dosti časa izgubi s premikanjem opreme in ljudi.
Dobra stran pa so večja raznolikost rastišč, razpršijo tudi riziko zaradi vremenskih ujm, ki jih je iz leto v leto več. Kljub kar dvanajstim lokacijam, na katerih imajo svoje vinograde, pa imajo le-te v radiju treh kilometrov. Njihovo grozdje prihaja iz vasi Travnik, Šmartno, Gonjače, Kojsko in Snežatno.
Prav gotovo ne bom napisal nič pretresljivo novega, če omenim, da je njihova glavna sorta rebula. Pridelujejo jo v petih različnih etiketah. Peneči rebuli sta si izborili dve etiketi, mirne pa tri. Čeprav se mogoče sliši pet etiket veliko za eno sorto, pa gre kljub temu pri vsaki izmed njih za povsem svojo zgodbo.
Nobeno izmed teh petih vin ne odžira prostora na tržišču, kateri izmed preostalih štirih etiket.
Leta 2008 se je začela povsem nova zgodba briške kraljice po imenu Sinefinis.
Gre za penečo rebulo, ki jo klet Ferdinand prideluje skupaj s prijateljem in poslovnim partnerjem Robertom Prinčičem iz Jazbin pri Števerjanu.
Oba sta imela podobno vizijo, da bi začela pridelavo peneče rebule v svoji kleti. Prišla sta do odločitve, da združita znanje in moči ter zaženeta po eni strani kompliciran projekt, ki pa je na drugi strani izredno zanimiv in unikaten.
Skratka, vsak izmed njiju pridela svojo rebulo v svoji kleti, pred samim stekleničenjem obe vini združijo in v tistem trenutku se izgubi poreklo. Matjaževo vino ima ZGP Brda, Robertovo, ki živi v Italiji, pa DOC Collio.
Seveda je vsem jasno, da gre za enotno območje, ki je bilo politično razdeljeno šele po drugi svetovni vojni. Zgodovinsko gledano so bila pa Brda pod Beneško republiko, pod Italijo, pod Avstrijo vedno enoten teritorij, enovito območje.
Osnovna ideja projekta Sinefinis je torej, da z vinom povežejo tisto, kar je bilo politično razdruženo.
Od tod tudi samo ime projekta, ki izhaja iz latinščine, Sine pomeni brez, finis pa konec. Gre torej za vino brez konca, v tem primeru rebulo brez meja. S tem projektom sta oba vpletena vrgla tudi rokavico institucijam, da bi kaj naredili v smeri združevanja in povezovanja, da bi vsaj navzven, komunikacijsko delovalo to območje kot enovita celota.
Poleg tega Četrtič sodeluje tudi v projektu Masterclass Brda – Home of Rebula, s katerim želijo ponesti ime rebule v svet.
Vinskemu svetu želijo predstaviti in poudariti, da je briška kraljica doma na tem področju, da je njen dom na hribu in da na tej zemlji daje najboljše rezultate.
Kot se že dogaja in se bo v prihodnje še dogajalo, se ta sorta zdaj masovno sadi na ravnini v sosednji Italiji kot zamenjava ali dopolnitev penečemu vinu Prosecco. Seveda pa ta rebula nima praktično nič skupnega z vrhunskimi rebulami, ki prihajajo s strmih področij Goriških brd.
Posedujejo tri linije svojih vin, Klasična linija, Epoca in Brutus.
Sleherna linija je zgodba zase, saj že z izbiro vinograda določijo, katero grozdje bo šlo za kateri od stilov vina. Pri klasični liniji iščejo sortnost in svežino, zato je vinificirano v inoks cisternah. V tej liniji najdemo rebulo, malvazijo, sivi pinot, merlot in cabernet sauvignon.
V liniji epoca ne pridelujejo več celega grozdja, ampak ga specljajo in macerirajo. Belo vino nato odleži eno leto v lesenih sodih na lastnih kvasovkah, rdeče pa dve leti. V tej liniji želijo izraziti predvsem rastišče, zato so vina slana, mineralna, bogata.
Epoco zastopajo rebula, sivi pinot in Rdeče. Brutus predstavljata rebula in rdeče. Gre za linijo, kjer želijo pokazati briške mišice, polnost, skoncentriranost, zato je rebula po pecljanju grozdja eno leto na spontani fermentaciji in maceraciji v lesenem sodu.
Po enem letu grozdje sprešajo, nakar preostalo vsebino zorijo še eno leto. Rdeče temelji na selekciji 90 odstotkov merlota iz starih vinogradov, ki so stari skoraj pol stoletja in 10 odstotkov cabernet sauvignona. Uporabljajo zgolj nove sode, v katerih vino zorijo tri leta. Brutus se ne pridela vsako leto, temveč zgolj v letnikih, kjer so naravni pogoji dali možnost perfektno dozorelega grozdja.
Poleg briške kraljice, ki jo imajo največ zasajene in jo najdemo kot dve peneči vini in tri mirna, posedujejo še sivi pinot, malvazijo, merlot in cabernet sauvignon. Pred nekaj leti so zasadili tudi trte modrega pinota, katerega vino bo prišlo na trg v prihodnjih letih.
V Sloveniji ostane nekaj manj kot polovica njihovih vin, glavni tuji trgi so Italija, države Beneluksa, ZDA, Kitajska.
V novih prostorih
Kot sem že omenil, imajo Četrtičevi povsem novo, sodobno klet in degustacijske prostore, ki so vredni podrobnejšega opisa. Z delom in izkopom so začeli v letu 2019, že letnik 2020 pa so v celoti skletarili v novi kleti.
Z degustacijami so začeli v letu 2021. Klet je zelo sodobno in tehnološko opremljena, pa vendar po drugi strani enostavna. Nasprotno je v degustacijskih prostorih manj tehnologije in več designa in detajlov, ki potrebujejo čas, da dozorijo.
Kletni prostori so v celoti pod zemljo, razen frontalne stene, ki služi za vhod in dovoz grozdja. V prvem, toplejšem delu se izvaja predelava, zraven je tudi hladilnica, ki služi za hlajenje grozdja v vedno bolj toplih poletjih in vedno bolj zgodnjih trgatvah.
Kmalu bodo hladilnico uporabljali tudi kot sušilnico, saj je naslednji njihov projekt sladko vino iz sušenega grozdja rebule. Sledi največji del kleti kjer kraljujejo inoks cisterne in kjer se vrši praktično vsa vinifikacija in fermentacija klasičnih vin ter maceracija rdečih vin. Zadnja dva prostora sta namenjena lesenim sodom.
Klet me je res zelo navdušila, saj je, kot sem že omenil, po eni strani nekakšen tehnološki in funkcionalni čudež, po drugi strani pa tudi estetsko čudovito izpeljana.
Prav tako je prostoren degustacijski prostor nad kletjo narejen in opremljen sodobno in trendovsko, hkrati pa premišljeno in udobno, da se človek v hipu sprosti in počuti kot doma. Ne nazadnje je to zelo pomembno pri sami degustaciji vin, ki sem jih verjetno tudi zaradi pozitivnih vibracij prostora še toliko bolj občutil in doživljal.
Komplimenti za ta arhitekturni biser. Naj že kar sedaj povabim bralke in bralce, da pokličete in se dogovorite za vodene degustacije v prelepem ambientu. Ker se Matjaž v zadnjih letih osredotoča predvsem na delo v kleti in na nujna opravila v vinogradu, je za tovrstna opravila zadolžena predvsem njegova soproga Jasmina. Marketing, odnosi z javnostjo in večina degustacij so v njenih rokah.
Kot že zapisano, sem kar nekaj vin iz vsake linije tudi okusil. Poleg treh, ki jih bom tako kot po navadi, opisal v zadnjem delu, sta me najbolj prevzeli dve rebuli.
Sicer lahko pri vseh vinih potegnem dva najpomembnejša zaključka, ki ju je treba še posebej omeniti. Prvi je ta, da so prav vsa pridelana tehnično brezhibno, v nobenem nisem odkril absolutno nobene pomanjkljivosti ali celo napake.
Drug atribut so pa višje kisline, ki jih v marsikaterem drugem briškem vinu večkrat pogrešam. Torej, rebula Epoca 2020 me je povsem sezula. Gre za meni ljub, burgundski stil z izjemno mineralnostjo, eleganco, fineso, neverjetnim fokusom.
Čeprav je še ekstremno mlada, saj je šele prišla na trg, je že ta trenutek fantastična in poželjiva. Ena najboljših rebul, kar sem jih kdaj okusil. Veliko vino, komplimenti. Rebula Brutus 2018 nastopa kot jantarno vino, ki je bilo eno leto macerirano v sodu.
Kljub temu ni oksidativna, ampak postreže s svežino, sočnostjo in mineralnostjo. Karakterna, nabildana rebula, ki pa ni groba in zagatna, temveč brezhibno pitna. Še en dokaz več, da so v rokah pravih mojstrov, lahko tudi ekstremni macerati še kako ukročeni, brez neprijetnih not in zaznav. Odlično. Obvezno »gradivo« za vse ljubitelje tovrstnega stila.
Briški tris
Skupaj z Matjažem sva se odločila, da bom tokrat predstavil tri njegova vina.
Najprej je seveda v kozarce pritekla peneča rebula z imenom Sinefinis rebolium.
Podrobno sem projekt čezmejnega sodelovanja že opisal. Čeprav je vino letnika 2016, to zaradi opisanih razlogov izgube porekla ni navedeno na etiketi, oziroma je navedeno skozi rimske številke zaradi birokracije, prav tako so namesto rebule uporabili naziv rebolium, ki je ime iz preteklosti. Zaradi vsega omenjenega tega penečega vina tudi ne moremo imenovati penina. Gre za klasično metodo z več kot štirimi leti zorenja na kvasovkah.
Svetlejše zlatorumene barve s kompaktno ter obstojno peno in drobnimi, finimi mehurčki. V nosna prekata dobimo nežne, urejene zaznave limone, grenivke, briošev, belega cvetja, kruhove skorje, maslene note. Tudi usta govorijo enako zgodbo kot nos. Umirjeno, urejeno, nežno, vse zaznave so fino dozirane in lepo dopolnjujejo in nadgrajujejo druga drugo. Peneče vino, ki kaže dva obraza. Ko je dovolj ohlajeno, je sveže, sočno, primerno kot aperitiv.
Če pa vsebino kozarca pustimo nekaj časa, da se temperatura dvigne, dobimo drug obraz te peneče rebule. In ta obraz me je zelo navdušil. Iz aperitiva se prelevi v rustikalno peneče vino, ki nam nudi neskončne možnosti odkrivanja novih in novih zaznav.
V trenutku se vsebina spremeni v zagonetno, mistično damo, ki ne šarmira več s spogledljivostjo, temveč z uglajenostjo in eleganco. Čeprav intenzivna, s prav posebnim seksapilnim nabojem, pa vendar tako omikana, gosposka. Čudovito doživetje. Tudi rasne šampanjce se zaradi njihove kompleksnosti srka pri višjih temperaturah. Mislim, da sem s tem dovolj jasno napisal, kako zelo urejeno in čudovito je pridelano to prav posebne peneče vino brez meja.
Nadaljujemo z briško kraljico.
Tokrat v mirni izvedbi iz sveže, klasične linije letine 2021, ki je pridelana podobno kot v peneči obliki. Grozdje v kleti ohladijo, ga ne pecljajo, ampak prešajo celega. Celotna fermentacija se izvrši v inoksu, z namenom, da se ohrani čim več primarne aromatike in sortnosti.
Ker sorta ni ekstremno aromatična in alkoholna, jo je treba pravilno kletariti. Zato je za ta stil vina in za peneče odločilnega pomena pridelava celega grozdja, da se ohrani eleganca in svežina. Nežne, svetlejše zlatorumene barve z leskom. V nosu doživimo dominanco citrusov v obliki limone, limete in grenivke, iz ozadja se prikrade še jabolko, zelišča in nežna maslena nota. S prvim požirkom te rebule občutimo, da je zadela svoje bistvo.
Sočno, pitno, dobesedno sveže, za kar poskrbijo prelepe, višje kisline. Človek ima občutek, kot bi z razgretega betona skočil v morje, takšno svežino nam nudi. Tudi tokrat ne morem mimo pohval glede same pridelave. Gre za tehnično brezhibno urejeno vino, ki bo nagovorilo tako občasne pivce kot izkušenejše.
V ustih nam pričara lep otip, srednje intenzivne zaznave, ki so sortno dokaj nevtralne in nevsiljive. Tudi tu prevladujejo diskretni citrusi, malce maslenosti in ravno pravšnja slanost in grenčica. Privoščili si jo bomo po napornem delovniku, saj nas bo osvežila in dvignila v trenutku, kot aperitiv, s svojimi kislinami in razigranostjo pa bo odličen partner tudi školjkam, škampom in drugemu morskemu življu.
Povsem za konec pa še Epoca Rdeče 2018.
Gre za zvrst, ki jo sestavljata sorti merlot s 70 odstotki deležem in cabernet sauvignon, ki zavzema 30-odstotni delež. Grozdje macerirajo tri tedne, vino nato zori dve leti v barikih francoskega hrasta, od katerih je ena tretjina novih in dve tretjini rabljenih. Srednje intenzivne barve rubina z vonji gozdnega jagodičevja, slive, likviricije in fine dimne note zorenja v lesu.
Nekje med srednjim in bogatim telesom, neverjetno sočno in pitno, za kar poskrbijo čudovite kisline. Tanini so še vedno lepo zaznavni, še vedno dobro držijo ustno votlino, kljub temu pa ni zaznati nobene grobosti in okorelosti, zgolj to, da ima ta korenjak še obilo potenciala, da postane še bolj mehak in prefinjen.
Popolnoma pripravljen za užitke že sedaj, saj ponuja obilo prepletajočih se komponent med telesom, eleganco in pitnostjo. Ekstremno malo je slovenskih rdečin, ki bi bile pridelane s tolikšno mero občutka in finese. Slastno, urejeno, poželjivo. Svetilnik celotni slovenski vinarski sceni, kako se pridela vrhunsko rdeče vino. Kapo dol in še en kozarec, prosim.
Vina Ferdinand lahko kupite na posestvu, Gonjače 1s, Kojsko ali v njihovi spletni trgovini www.ferdinand.si/trgovina in v Vinoteki Koželj.
Besedilo in fotografije: Gorazd Selič