Velika večina naših rojakov v toplih mesecih in še prej beži na Hrvaško, in to v glavnem v zahodno Istro.
Na drugi strani istrskega polotoka, ki spada na vzhodno stran, pa leži Kvarner, ki ima v svoji malhi še več briljantnih kosov dobrot in zanimivosti, za katere v večini sploh še niste vedeli.
Dobrodošli!
Kvarner
Jasno, nekatere kraje vzhodne Istre vsi poznate in ste bili tam, toda obiskujete jih manj.
Morda je kriva »daljša« razdalja (čeprav ni) ali pa zares huda ovinkasta cesta od Postojne do Opatije.
Zmoti vas lahko zelo strma obala, kjer je kar umetnost dobiti svoj prostor pod soncem.
Morda je pomanjkanje odličnih restavracij, ki jih pa na vzhodni Istri kar mrgoli, v Kvarnerju pa naj bi jih bilo manj. No, pa tudi nič od tega ne drži.
Je pa res, da na tem delu Jadrana od tujcev prevladujejo Avstrijci, saj je bila Reka z Opatijo tesno povezana z Dunajem dobrih sto petdeset let.
Če se ozremo samo na Opatijo, vidimo, da je mesto prepolno prekrasnih vil in hotelov, ki z nekdanjo jugoslovansko realnostjo nimajo nič skupnega.
To je bila počitniška prestolnica kronanih glav in bogatašev, ki so tja redno hodili na počitnice, »na zdravilni zrak«, kot so se izražali zdravniki, ki so svojim bogatim klientom radi predpisovali tovrstna zdravljenja.
Bolni ali ne, z Dunaja je bilo »šik« hoditi v Opatijo. Ob tem so zrasli veličastni hoteli, vile, sprehajalne steze, parki, kavarne in še kaj bi našli.
Kvarner
Ampak – pozor – prvi hoteli so začeli goste v Opatijo privabljati šele pred 150 leti! Kaj je bilo pa prej?
Če že ravno kopljemo po zgodovini, je bilo prvo rimsko mesto Lovran, sledila je Reka. Šele potem je nastala Moščeniška Draga in čisto na koncu, v 16. stoletju, Opatija.
Pa še to samo v obliki majhne opatije, cerkvice iz tistih časov, ki je bila sicer neke vrste majhen samostan, ki je ostal še nadaljnjih 350 let. Ta opatija je bila tako svet kraj, da je mesto, ki se je sredi 19. stoletja začelo razvijati naokrog, dobilo ime Opatija.
Glavne stvari so se dogajale na bližnji Reki, ki je bila od sredine 19. stoletja z vlakom povezana z Dunajem, saj je bila do takrat Opatija stranski, toda prestižen kraj.
Opatija
Na območje Kvarnerja poleg obale spadajo tudi najbolj severni jadranski otoki, od katerih nekateri štejejo tudi kot drugi dom za Slovence.
Krk, Cres in Lošinj, ki od vseh velja za najbolj prestižnega.
»Zdravljenje z zrakom« je na Dunaju kot prestolnici cesarstva postalo takšna uspešnica, da so vsi zdravi in bolni (predvsem pa premožni) hiteli v Kvarnerski zaliv.
Kronane glave in njihovi bogataški prijatelji iz vseh delov K und K (Königlich und Kaiserlich (kraljevo in cesarsko), kar je bila ena od kratic za avstro-ogrsko monarhijo) so trumoma hodili na lepo urejene obale.
Toda kopali so se bolj malo, saj je vsake toliko let morski pes požrl kakšnega kopalca, saj so v obdobju vladanja reškega pristanišča za velikimi prekooceanskimi ladjami plavale te lačne morske zverine in se hranile z ostanki jedi, ki so jih zmetali s palube.
Na srečo pa teh novic niso veliko objavljali …
Tukaj je bila cesarica Sisi, njen mož Franc Jožef II. je tukaj podpisoval mirovne pogodbe in trgovske sporazume, glavni pa so bili številni umetniki in umetnice.
Avstrijski slikar Gustav Klimt je tukaj naredil toliko slik, da imajo na Reki stalni muzej z njegovimi umetninami.
Še bolj pa je znana vrsta pisateljev, ki so tu napisali enkratne knjige ali simfonije. James Joyce, Henrik Sienkiewicz, Aleksander Čehov, Ivan Cankar (?!), Giacomo Puccini in nenazadnje tudi legendarna plesalka Isadora Duncan.
Potem so prišle vojne, ki so precej uničile sceno, zadnjih trideset let pa so mesto temeljito obnovili in ga še obnavljajo.
Osrednja in najbolj impresivna stavba na obali je veliki hotel Ambasador, ki stoji že od leta 1966, v svojih nedrih pa skriva pravi zaprti bazen z morsko vodo.
Hotel Ambasador-Opatija
Sicer pa je bil prvi hotel v Opatiji tisti, ki so ga poimenovali Kvarner in so ga zgradili leta 1884, oblikovno pa je za seboj potegnil skoraj vse, ki so jih gradili v tistem času.
Veliko od njih še danes obiskovalce gosti v originalnih prostorih, ki dajejo gostom prvotno patino in veličino.
Množica starih kavarn še danes opravlja svoje naloge in dodajajo vzdušju v mestu poseben zgodovinski element.
Pešpot ob obali, imenovana Lungomare
Zatorej sprehodi po parkih niso nič nenavadnega in so celo zaželeni, saj so dokončali tudi t. i. »Lungomare« (Pot ob morju), ki se za zdaj vije ob celi Opatiji do predmestja Volosko.
Deni Srdić – restavracija Nebo v Hiltonu
Hiše dobrega okusa
Vedeti moramo, da je bila v času nekdanje Jugoslavije v Opatiji visoka šola za turizem in gostinstvo, v kateri so se šolali vsi najboljši, ki so v Jugoslaviji delovali v teh poklicih.
Šola je bila tako legendarna, da je že samo njena diploma zagotavljala ključne pozicije v gostinstvu.
V osemdesetih letih so morali to šolo zaradi »buržujstva« zapreti, a je nastala nova.
Iz nje je izšlo dovolj kadrov, ki so bili predvsem iz Kvarnerja, da so lahko nadaljevali visoko profesionalno delo v hotelih in restavracijah.
Pred dvema letoma so sicer na ozemlju reške občine postavili nov hotel Hilton, ki ima v gornjem nadstropju restavracijo z Michelinovo zvezdico. Prvi človek kuhinje je prekaljeni Deni Srdoć, ki velja za svojevrstno legendo kulinarike naših sosedov.
Povsem nepričakovano je dobil prvo zvezdico že leta 2019, ko je še kuhal v restavraciji Draga di Lovrana.
Sama restavracija je v istoimenski vasici s svetovnim razgledom na cel Kvarnerski zaliv in otoke. Hiša, kjer je gostilna, pa je nekdanja avstrijska obcestna pošta, od koder so pošiljke razvažali prejemnikom ob obali.
Srdoć se je tam razvil in za svoje delo dobil množico nagrad in pred dobrim letom dni so ga kupili v Hiltonu.
Tam je ustvaril vrsto novih jedi in si izjemno hitro priboril novo zvezdico. Glede na to, da mi je kakovostna raven restavracij z zvezdico blizu, ob tokratnem obisku nisem bil kaj preveč pozitivno navdušen, saj človek pri takšni ravni in s ceno, ki jo za to plača, ne more biti najbolj navdušen.
Od vsega je najbolj impresiven pogled na Kvarnerski zaliv in otoke.
Je pa res, da v času našega obiska Denija ni bilo, ker je zbolel.
Približno dva kilometra proti zahodu je ob obali mali butični hotel Navis, ki je nekaj popolnoma drugega.
Navis je nastal na ostankih nekdanje diskoteke, ki je bila stična točka mladih z Reke in Opatije ter vseh krajev vmes.
Lastnik Kruno Kapetanović je bil eden od študentov legendarne fakultete in je sledil svoji ideji več kot srčno.
Najprej je s svojimi starši v zgornjih delih Opatije postavil hotel Kapetanović, potem pa je ugotovil, da Opatija rabi še novejše hotele in ne le tistih v starem stilu.
Ko je bil Navis odprt, je takoj dobil evropsko nagrado v kategoriji malih design & boutique hotelov, kar je pripeljalo do tega, da so skoraj vedno polni.
Ker je Kruno svetovljan in zelo dobro pozna svoj posel, je za prvega človeka v kuhinji postavil Tina Sinodžića, ki ustvarja odlično.
Brez Michelinovih zvezdic, vendar z dušo – to je ideja mladega mojstra, ki ga je vzgojil Kapetanović in odlično sodelujeta.
Zato je obedovalnica skoraj vedno polna izvrstnih jedi!
Ker je hotel tik ob morju, so zgradili še pomol, kjer lahko gostijo nekaj ladij.
Design notranjosti je urejen unikatno in duhovito, tako da kar kliče goste na popoldansko/večerni kozarček, ki pa se lahko razvije v marsikaj.
Danijela Kramarić (Plavi podrum) in direktorica kvarnerske turistične organizacije, Irena Peršić – Živadinov
Gostilne z odličnimi krožniki
Le nekaj minut hoda v smeri Opatije pridemo v staro ribiško vasico Volosko, kjer domuje ena najbolj proslavljenih restavracij na tem delu Jadrana – Plavi podrum.
Restavracija ni velika, je pa vedno polna. Glavni del je neke vrste zimski vrt z lepim pogledom na čolne, privezane v pristanišču, od katerih je velik del tistih, ki za lastnico in sommelierko Danijelo Kramarić nabirajo škampe in lovijo ribe.
Danijela je izkušena poznavalka, bila pa je tudi nekajkrat hrvaška sommelierska prvakinja.
Njena ljubezen do vina je pripeljala do tega, da ima Plavi podrum eno izmed najbolje založenih vinskih kleti na Hrvaškem. Jedi so v veliki večini preproste, glavna ideja pa so res zelo sveže sestavine, ki jih tam na manjka.
Odlična sladica v Plavom podrumu – namesto lupine nežen in krhek ovoj, notri pa jabolčna krema.
O restavraciji smo v reviji Dolce Vita pisali že večkrat, zato ne bomo preveč peli slavospevov, dejstvo pa je, da je Danijela prva v Kvarnerju, kar se tiče načinov priprave škampov.
Surovi, pol surovi, pečeni na žaru, polpečeni, pečeni, v raznih omakah …
Ni redko, ko človek dobi šest hodni meni iz škampov, ki pa so lahko tako drugačnih okusov, da potem jedi kombinira z izvrstnimi vini svoje kleti.
Od svežih malvazij, do barikiranih in tistih iz akacijevih sodov, do maceratov in slastnih burgundskih grand cru jev. Obedovanje v tej restavraciji naredi, da slina nekontrolirano teče v usta jedca!
Južneje, na Cesti Maršala Tita (da, še vedno ga imajo in se nihče ne razburja zaradi tega) je restavracija Lumber, ki nudi poleg ribje klasike še precej mesnih poslastic, tako da privablja veliko turistov.
Imajo številne jedi, ampak pri tej izbiri svežina pada in morda vam ne bo uspelo dobiti ravno najbolj svežih sestavin. Je pa okusno!
Verjetno ste/boste v rubriki Radosti za dobrojedce našli dve zelo dobri ribji restavraciji – Zijavico v Moščeniški Dragi in Ganeum v Lovranu.
Gre za izvrstni, visoko pozicionirani restavraciji, ki plenita s svojo originalnostjo in perfekcijo.
Vinca rujna
»Žlahtina, kraljica Kvarnera« je slogan opatijske turistične organizacije, saj so se odločili, da žlahtini, avtohtonem belem vinu popravijo »obraz«.
Sama sorta je tu od nekdaj, vendar je razen kot lahkotnih aperitivnih vin niso uporabljali. Počasi pa se je tudi kakovost žlahtine dvigovala in zdaj je to resno vino na začetku bele vinske daljice.
Pogled na Vrbnik iz pristanišča.
Gre za avtohtono belo sorto prav tega dela Hrvaške, po kateri je najbolj znano mesto Vrbnik na Krku.
Tam, zlasti v višjih legah, kjer se ponoči grozdje bolj ohladi, nastanejo tudi najbolj zanimiva vina, kajti trta raste v zanimivi mešanici sredozemskega in celo celinskega alpskega podnebja.
Žlahtina je ponavadi nenavadno svetla, kristalna, in s svojo umirjeno svežino in mineralnostjo, predvsem pa ne previsoko stopnjo alkohola (običajno se giblje nekje okrog 11 %), pitna na način, ki zlasti prav pride poleti.
Ohlajena na okrog 12 stopinj je čudovita spremljava tako nežni beli ribi kot jagnjetini, s katero znajo na tem koncu Hrvaške dobro ravnati v kuhinji.
Ne gre za vino, od katerega bi pričakovali, da bo dolgo zorelo, vse dobre lastnosti razvije v prvih dveh letih.
Za marsikoga pa so pravo presenečenje peneča vina, ki jih tudi delajo iz te sorte. Zares!
Ljubitelj vina, ki dopustuje na območju Kvarnerja, se lahko mirno posveti raziskovanju, kaj ta močna sorta zmore.
Na ocenjevanju, ki smo se ga udeležili, so predstavili tako mirne kot peneče žlahtine, pa tudi barikirane in macerirane. Še ena trditev, da mora vinar dobro spoznati sorto in potem z njo lahko dela, kar hoče.
Eden izmed najbolj vidnih proizvajalcev iz Novega Vinodolskega je Miroslav Palinkaš – Pavlomir, ki je prvi začel intenzivno pridelovati peneče žlahtine, pa tudi njegova mirna vina so zelo dobra.
Zanimivo je, da je možakar s svojo družino pribežal v Novi Vinodolski v času osamosvojitvene vojne, in edino, kar je znal, je bilo obdelovanje vinskih trt. Zato mu je hrvaška vlada dala v obdelavo te vinograde, s katerimi je zelo uspel.
Počasi nas je pot odpeljala na Krk – v mesto Vrbnik, ki je tudi rojstno mesto te sorte.
Na Krku je precej vinskih kleti, najbolj znane pa so tri s priimkom Katunar. Niso v sorodu s Cattunarjem iz Istre, vsi pa med drugim pridelujejo žlahtino.
Najbolj se splača obiskati tisto z imenom Katunar estate winery, d. o. o., kjer so vinsko pridelavo najbolj dodelali.
Ne samo, da so žlahtine izvrstne, pridelujejo tudi plavac mali, ki je kralj rdečih dalmatinskih vin.
Vse lepo in prav, toda pravi plavci uspevajo precej južneje – tam nekje okrog Splita, mi pa smo tukaj, na severu?
Ravno zato, ker ne dozori tako kot na jugu (glej številko iz meseca marca 2023, kjer smo se z južno Dalmacijo bolj intenzivno ukvarjali), je vino več kot odlično.
Lepa sadnost vijuga med svežino in nežnimi tanini in vino je kot ustvarjeno za pitje. Pravi zmagovalec! Samo ta in noben drug!
Pot s Krka nas je vodila preko mostu v Kastav, majhen kraj v hribih nad Opatijo.
Tam domuje ena izmed najbolj razvpitih gostiln z imenom Kukuriku, saj se imenuje po lastniku in kuharju Nenadu Kukurinu.
Jedi iz te gostilne so bolj celinsko nastrojene, čeprav tudi morskega življa na vse načine ne manjka.
Kukuriku – poslastica
Prav vsak krožnik je samosvoje dodelan, okusi pa so magični.
Nenad je tudi zelo posloven, saj je zgradil tudi hotel z vsemi pritiklinami luksuznosti. Na večerji pa smo spoznali še dva zelo posebna vinarja, katerih vina zaradi malih serij skorajda ni moč nikjer dobiti.
V Kastavu, ki ga vsaj po imenu poznajo vsi, ki so se kdaj na dopust prebijali skozi Reko, deluje klet Plovanić vina družine Rubeša.
Eno najredkejših vin na svetu – Belica iz sort okrog Kastava v izvedbi vinarije Plovanić.
Belica je zvrst iz enega vinograda, v kateri so pozabljene sorte verdić, brajkovac, mejsko bijelo, divjaka in jarbola.
Od tega zadnje tri znanstveno potrjeno rastejo samo na območju Kastava, je povedal Rubeša, ki si z družino prizadeva, da bi ohranili zvrst belica, ki je izginila skupaj s temi trsničarskimi posebnostmi in je pravzaprav avtohtona značilnost samo tega mesteca.
Dejan Rubeš – Plovanić
In tudi belica je izvrstno lepo in sveže vino, ki nekako spada v isto kategorijo kot žlahtina.
Prva restavracija, ki je v Kvarnerju dobila Michelinovo zvezdico, je bila Draga di Lovrana, ko je bil za krmilom kuhinje Deni Srdoč.
Zdaj je odšel v Nebo in vsakomur, ki bi „obul njegove čevlje“ bi bilo težko.
Luka Goles
Lahko pa rečem, da zdaj, ko v kuhinji dirigira Luka Goles, se stvari niti niso bistveno spremenile.
Kulinarika te restavracije z verjetno najlepšim razgledom v Kvarnerju je skoraj brez napak, ampak za zvezdico bi jim priporočil malce več drznosti.
Besedilo in fotografije: Tomaž Sršen
