Tisti stripovski junak, ki je v nekdanji Jugoslaviji do konca proslavil italijansko šolo stripa in za večne čase z novimi in novimi izdajami ostal na prodajnih policah. Superiorni junak, ki je bil evropski odgovor na ameriške superjunake, se je (tako kot vsi njegovi superkolegi) seveda bojeval za pravico in poštenje, vendar je to počel na način, ki ga še danes ohranja živega.
Priznati moram, da se na Zagorja, kot del nekakšnega kulta, ki so mu posvečene te strani v naši reviji, še kar nekaj časa ne bi spomnil, če me ne bi zadnjič na mestni obvoznici prehitel kombi z napisom Darkwood. Iz ležerne vožnje me je najprej zbudilo ime. „Od kod ga poznam?“, sem se vprašal. Odgovor je prišel tako hitro, kot vprašanje – seveda je to ime gozda – oziroma območja, kjer prebiva eden od stripovskih junakov našega najstništva – duh s sekiro ali Zagor – Te – Nay! Najprej sem se zamislil: „Ta duh s sekiro se je moral nekomu zelo močno usesti v srce, da je svoje podjetje poimenoval po njem, po podrobnem premisleku pa sem ugotovil, da so stripi o Zagorju še vedno naprodaj, saj jih redno videvam v raznih trafikah!“
Kot vem, pa ima v državah nekdanje Jugoslavije približno takšen status kot Alan Ford, o katerem sem pisal pred kakega pol leta. Seštevek vseh dejstev mi je dal idejo, da o tem posebnem stripovskem junaku napišem kaj več.
Italijanski Karl May …
… se imenuje Gian Luigi Bonelli. Medtem, ko je hiperproduktivni Nemec Karl May v glavnem v dolžniškem zaporu napisal svojih več kot petdeset knjig dolg opus, katerega je začel z Winnetoujem in Old Shatterhandom, je bil mladi Gian Luigi že kot otrok obseden z ameriškimi kavbojkami in stripi, ki jih je predfašistična Italija množično požirala. Ko je oblast v sredini tridesetih let prejšnjega stoletja prevzel Mussolini, je vse te „kvarne ameriške vplive“ prepovedal, mulci pa so bili vse prej kot zadovoljni. Po koncu 2. svetovne vojne pa je ta ameriški – kavbojski tok postal še močnejši in nič čudnega ni, da je Bonelli leta 1948 v sodelovanju z risarjem Aurelijem Gallepinom objavil prvo stripovsko epizodo z glavnim junakom, ki se imenuje Tex Willer. Zanimivo je, da tako Bonelli tudi kot Karl May v ZDA (oziroma v krajih, ki ponazarjajo Divji zahod) takrat še ni bil, toda očitno je tako kot Nemec dobro preštudiral geografijo in indijanska plemena, da so bile zgodbe precej geografsko-zgodovinsko kredibilne. No, tja je šel pozneje, v sredini šestdesetih let, ko je bil stripovski imperij njegovega sina Sergia – Sergio Bonelli Editore – že velika profitabilna zgodba.
Tex Willer je ranger in ponazarja klasičnega »vestern« heroja, ki je vizualno podoben Garyju Cooperju. Na pot pustolovščin ga je pognala sla po maščevanju – zaradi uboja očeta in dobrega prijatelja – in vedno se bori za pravice šibkejših in zatiranih – v tem primeru v glavnem Indijancev. Čeprav je večina stripovskih akterjev po navadi črno-belih, so Willerjevi prijatelji – Indijanci – večkrat zelo realni, z vsemi slabostmi in vrlinami vred. Z vsemi ima prijateljski odnos, glavni krivci za spore, nasilje in nepravičnost pa so praviloma belci; razni trgovci, bankirji, vojaki in politiki. Se pravi – precej drugače, kot so to ponazarjali ameriški vesterni po kinodvoranah. Sicer pa se je Tex v zadnji epizodi, ki je izšla leta 1998 (petdeset let po izidu prve!), poročil z Indijanko in na koncu postal poglavar Indijancev plemena Navajo!
Strip je bil izjemno uspešen – Bonelli je skupaj s sinom Sergiem (ta je začel pisati scenarije leta 1983) napisal štiristo petdeset zgodb, ki jih je od leta 1948 dalje risalo osemnajst različnih risarjev. Zgodbe so bile hit v domači Italiji, Skandinaviji in srednji Evropi, vključno z Jugoslavijo.
Lik Texa Willerja je v šestdesetih letih vplival tudi na množico italijanskih filmskih režiserjev, s Sergiem Leonejem na čelu, ki so v tek pognali priljubljen in zanimiv filmski žanr, ki se imenuje špageti vestern, ta pa je, recimo, med zvezde lansiral tudi Clinta Eastwooda.
Ko sin prehiti očeta
Gian Luigi Bonneli je svojo ljubezen do zgodb z Divjega zahoda prenesel na svojega sina Sergia (rojen je bil leta 1932). Ko je njegov oče lansiral Texa Willerja, je imel Sergio šestnajst let in njegova fantazija je bila – še bolj kot očetova – polna vseh pustolovskih zgodb z Divjega zahoda, pa tudi iz zgodovine in večnosti futurizma, o kakršnem je pisal Jules Verne. Filmski tok iz Amerike je bil po 2. svetovni vojni spet vzpostavljen in mladenič iz Milana je zgodaj ugotovil, kaj bo počel v življenju – pisal bo scenarije in izdajal stripe!
Zanimivo je, da je bil prvi projekt njegovega mladega podjetja zares profesionalen pristop nad izdajanjem in distribucijo očetovega junaka Texa Willerja, ki je to takrat izdajal pod pokroviteljstvom družinskega podjetja, ki ga je vodila njegova mama.
Mladi Bonelli je ves čas premišljeval o novem junaku, ki bi bil moderen in se v zgodbah ne bi ukvarjal samo s klasičnimi temami Divjega zahoda. Vedeti je treba, da so v zahodno Evropo takrat pljusknili novi stripovski superjunaki iz ZDA, ki jih je množično producirala založniška hiša Marvel Comics (Superman, Batman, Spiderman, Ironman, The X Men in podobni). Mladi Bonelli, ki mu je fantazija kar »špricala« iz ušes, je sestavil lik, ki se bo v svojih dogodivščinah srečeval z raznimi izzivi. Ob sodelovanju z risarjem Gallienom Ferrijem je leta 1961 izšla prva epizoda Zagorja, Sergio Bonelli pa si je ob tej priložnosti nadel tudi „umetniško ime“ Guido Nolitta, pod katerim je od leta 1983 dalje pisal scenarije tudi za Texa Willerja.
Zagorjev vzpon je bil meteorski – strip se je prodajal štirikrat boljše od Texa, ki je tako ali tako veljal za pojem evropske stripovske uspešnice.
Kdo je sploh Zagor?
Njegovo pravo ime je Patrick Wilding in kot otrok je priča uboja svojih staršev s strani Indijancev plemena Abenaki, ki jih takrat na roparske pohode vodi belec – Salomon Kinsky. Jokajočega in izgubljenega v gozdu ga najde starejši traper, imenovan Wandering Fitzy, ki ga nekako posvoji in nauči vseh veščin, med drugim tudi izdelovanja kamnite sekire, ki postane njegovo ultimativno in nezgrešljivo orožje. Za drugi del njegove „izobrazbe“ pa poskrbi potujoča irska cirkuška družina The Sullivans, s katero mladi Wilding prepotuje celotne takratne ZDA, obenem pa pridobi akrobatske spretnosti, ki mu bodo pozneje prišle še kako prav. Mladi Patrick pa ves ta čas misli samo na eno – na maščevanje za uboj svojih staršev. Kinskyja v eni od začetnih epizod tudi najde in ubije, vendar mu le-ta, tik preden izdihne, pove, da tudi njegov oče ni bil najboljši človek. Tako kot Tex tudi Zagor – Te – Nay (Duh s sekiro, kot mu pravijo Indijanci Abenaki) sklene, da se bo bojeval za pravico in proti zatiranju revežev. Svoj dom najde na otočku sredi jezera v pragozdu Darkwood, vendar je le redkokdaj „doma“, saj je krivic preveč in dela je veliko. Ker pa je Darkwood pragozd in je v njem mnogo lijan, s pridom uporablja akrobatsko tehniko, naučeno pri Sullivanovih, ki so mu tudi sešili obleko s simbolom orla z razprtimi krili. Tako se poleg skakanja po lijanah v zgodbah pojavi tudi „tarzanski element“, saj ima tudi Zagor tako kot Tarzan svoj klic, ob katerem sovražniki okamnijo od strahu.
Če je Tex Willer z nepridipravi obračunaval sam, ima Zagor prijatelja, ki sliši na ime Čiko (Chico oziroma v originalu “Don” Chico Felipe Cayetano Lopez Martinez y Gonzales). Mali, okrogli, požrešni in nerodni Mehičan je Zagorjev antipod, ki pa glavnega junaka – bolj po nesreči kot z namenom – dostikrat reši. Tukaj je Bonelli dobro razvil dramaturški lok, ki te stripe dela privlačne. Medtem, ko je Tex vedno resen in popolnoma predan stvari, imajo stripi o Zagorju po straneh napetosti nekaj strani prijetne komične zabave, da si bralec malce odpočije in se pripravi na nove obračune dobrega nad slabim.
Predvsem tukaj pa je Zagor povsem prekosil Texa, saj njegovi sovražniki niso samo tisti belci, ki ščuvajo Indijance k slabim dejanjem, pač pa po Divjem zahodu rovarijo razni nori znanstveniki, vampirji, prasupermani, živi mrtveci in pač vse, kar je na papir spravil z vsemi liki okužen Bonellijev um. Balistični izstrelki sredi 19. stoletja v Darkwoodu? Nič posebnega. Biološko in kemično orožje – vprašajte Zagorja, on ve, kako to preprečiti. Lahko bi rekel celo takole – če se 90 odstotkov vsega dogajanja v ameriških filmih zgodi v New Yorku ali v Kaliforniji, se človek ne sme preveč sekirati, če leteči krožnik z dobrimi ali slabimi zunajzemeljskimi bitji pristane v Darkwoodu, kjer naletijo na Zagorja ali Čika. Tudi kloniranje smo spoznali že pred štiridesetimi leti, ko je zlobni profesor Robert Gray (Alkimist) naredil »anti-Zagorja«, ki sicer v končnem obračunu s pravim umre. Legija ameriških znanstveno-fantastičnih filmov iz petdesetih in šestdesetih je tudi vplivala na Bonellijeve scenarije, saj se je v epizodi Zakleta koča iz močvirskih globin pojavilo bitje, na las podobno pošasti iz klasike ameriške znanstvenofantastične kriminalke Pošast iz črne lagune (Creature from the Black Lagoon, 1954).
Zagor in ženske
Zagor je samski, domuje v kolibi (če se ne pretepa naokrog), nima spolnih odnosov z ženskami in ima vedno eno in isto obleko. Le katera bi ga hotela, čeprav je postaven in pameten? Zanimivo je, da punce stripov o Zagorju nikoli niso marale, kot, recimo, zgodb o komandantu Marku (prav tako Sergio Bonelli Editore), kjer hrabri borec za ameriško neodvisnost venomer ljubimka s svojo Betty. Zagor je pač moško – fantovsko branje. Mnogo let je prijateljeval samo s Čikom, tako da so se trume njegovih odraščajočih oboževalcev začele spraševati, če nista morda geja?! Seveda so potem novi scenaristi (Bonelli je pisal zgodbe o Zagorju do 183. epizode) skušali popraviti z epizodnimi junakinjami, vendar je bilo to očitno prepozno. V eni od epizod se celo stran ljubi s svojo veliko ljubeznijo, avstrijsko grofico Frido Lang, duhovno pa je povezan s prekrasno Indijanko Sheyer, ki pa se zaradi zaobljube velikemu duhu z Zagorjem samo poljublja. Več tudi „duh s sekiro“ ne more dobiti. Žal. Če ne drugega – govorice in sumničavost, da je Zagor gej, so bile uspešno odstranjene.
Zagorja neprekinjeno izdajajo že več kot 50 let (doslej so razni risarji in scenaristi naredili neverjetnih 563 epizod). Najbolj priljubljen je v Italiji, v državah nekdanje Jugoslavije (tu ima tako kot Alan Ford kultni status), v Turčiji, na Madžarskem in v Skandinaviji. Poleg stripov Tex Willer, Martin Misterija in Dylan Dog je Zagor najbolj uspešen lik založniške hiše Sergio Bonelli Editore. Sergio Bonelli je umrl leta 2011, podjetje pa vodi njegov sin.
O Zagorjevih dogodivščinah so posneli tudi nekaj bolj ali manj uspešnih filmov, med katerimi so v Bosni posneli tudi eno odlično nekajminutno parodijo z naslovom Zagor i crna napast. Sicer pa ni prav nič videti, da bi ga prenehali risati, saj ob njem rastejo nove in nove generacije fantov, ki imajo radi fantazijo, akcijo in humor. Zagorja trenutno krmari dvojec Boselli–Buratti, v Jugoslaviji pa smo se z njegovimi dogodivščinami spoznavali v okviru zbirke Lunov Magnus Strip.
Besedilo: Janez Jež
