Naslov: Dunajska 115, Ljubljana
Splet: www.rozaslon.si
Telefon: 031 439 444
Odprto: vsak dan od 11. do 20. ure; sobota od 12. do 20. ure, nedelje in prazniki zaprto
Kakor smo Slovenci do neke mere zaguljeni in konservativni, pa jedi iz raznih azijskih kuhinj kar lepo sprejemamo. Kaj jih ne bi, saj so vsi, z izjemo Japoncev cenovno zelo, zelo ugodni in človek se v teh restavracijah zares dobro naje. To pa je element, ki nam zelo prija.
Kitajci so v zadnjih tridesetih letih nekako postali že del narodnega izročila, ljudje živijo tukaj in otroci so obiskovali slovenske šole. In kar je najbolj pomembno – v gostilnah govorijo slovensko in ne nerodne angleščine, kot je to bilo na začetku. Preostala Azija pa še čaka pred vrati. Nekatere tajsko-vietnamske jedi sramežljivo na mize kukajo v podobi raznih azijskih restavracij, ena od najbolj proslavljenih, tajska kuhinja, pa velike in prave restavracije pri nas še nima. Zato pa sta v Ljubljani dva lokala z imenom Roza slon. Prvi je v fast food v neposredni bližini železniške postaje, drugi pa za Bežigradom, nasproti Ekonomske fakultete in FDV-ja. No, mi smo na hitro obiskali slednjega, ki je že od zunaj dokazal, da so študenti njihove glavne stranke. Gre namreč za neke vrste azijski fast food, ki pa je sproti pripravljen in ga stranka hitro dobi v roke. V času kosila imajo res veliko gnečo, zanima pa me, kako je popoldne.
Pogled od zunaj.
Juha z zelenim karijem.
Pat – Kee mao.
Pad Thai z omako, jajcem in arašidi.
Jedi so poenostavljena tajska kuhinja, ki pa vseeno vsebuje določene bistvene esence te daljnovzhodne kulinarike. Se pravi – zelo pikantno, kombinirano s slajšimi sestavinami in veliko posebnosti je v jušnih oblikah. Tako smo tudi začeli: kari tukaj ni neka mesna jed s kari omako, kot bi to dobili v indijski restavraciji, pač pa gosta juha z obilico zelenjave, poljubnim mesom in rižem, ki ga gost dodaja v goščo. Čeprav smo naročili najmanj pikantno verzijo, smo vseeno kar precej pihali, kajti jed je bila peklensko ostra. Še naš Bruno Gaberšek, kralj pekočin, bi verjetno vsaj enkrat zajel sapo! Kljub ostrini pa se je v tem konglomeratu okusov občutilo vse. Ravno pravšnja mera kokosovega mleka je ostrino rahlo omilila in vrsta zelenjave je poskrbela še za druge okuse in hrustljavost.
Tom Yum – juha iz gananga (zelo razširjene azijske aromatične rastline, od katere uporabijo tako liste kot korenino), limonske trave, kafirja, limonovih listov, čilija, limonovega soka in ribje omake, je bila precej manj eksplozivna in zelo okusna. Te okuse je treba sprejeti in se jih navaditi. Sama predstavitev te jedi je zelo podobna prej omenjenemu kariju – se pravi v kartonastem lončku z rižem – ki pa se zlepa ne ohladi in vam priporočam, da pred to jedjo pojeste vse drugo! Večplastnost okusov je tukaj navzlic zmerni pekočini prezentna ter jasna in v teh zimskih temperaturah vas bo kozarec te jedi pogrel precej bolj kot deset „kuhančkov“!
Še ena pekočina nas je doletela (no, želeli smo jo tudi): Pad Kee Mao, ki temelji na riževih rezancih, ki so pomešani med tradicionalne tajske začimbe, svinjino in zelenjavo. Tukaj je bila pikantnost že nižja, okusi pa še bolj jasni. Odlična je bila zelenjava na dnu „krožnika“, ki je bila tako slastna in zaradi omakice sočna, da popolnoma razumem, da to jed strežejo tudi veganom in vegetarijancem.
Na koncu, čeprav smo že malce dihali na škrge – porcije niso videti velike, a vseeno so precej izdatne, pa smo si privoščili eno od osnovnih jedi – Pad Thai. Tudi tukaj so osnova tajski rezanci, ki jih prelijejo z omako tamarind. Gre za ekstrakt rastline, ki jo pogosto uporabljajo v afriški in azijski kuhinji, omaka sama pa je sladkasta in se lepo poveže s pikantnimi sestavinami. Zraven so postregli nežno pečeno zelenjavo, arašide in vmešana jajca. Jed je bila bogata, polna in zelo izdatna.
Ker nisem ekspert za tajske jedi, lahko povem, da je Roza slon čisto simpatičen barček, kjer strežejo v kartonastih krožnikih s plastičnim priborom (vilice in žlice), voljo pa so seveda tudi lesene palčke. Jedi strežejo tudi „za domov“. Veliko zaposlenih nimajo in tudi natakarjev v pravem pomenu besede ni, saj ob naročilu poveste svoje ime in vas k šanku pokličejo, za seboj pa tudi sami pospravite. Kar se tiče ostrine – prijazna natakarica nas je opozorila, da lahko izbiramo med oznakami od ena do treh feferončkov in da nam treh ne priporoča. Zato smo si naročili tiste s po dvema. Korajžno smo se sicer držali in ugotovili, da bi z enim (najnižjo ostrino) verjetno tudi lepo prišli skozi.
Besedilo in fotografije: Tomaž Sršen
