Malezijska prestolnica Kuala Lumpur predstavlja hiter in udoben pobeg v tropske kraje za vse, ki ne marajo zime.
Razmeroma ugodne cene letalskih vozovnic so me že večkrat prepričale, da sem zimska potepanja po jugovzhodni Aziji začenjal prav tukaj.
Letališče z milijonskim mestom povezuje ekspresna železnica, ki potrebuje dobre pol ure vožnje do središča prestolnice.
Staro in novo – Kuala Lumpur
Postajo ob vznožju nebotičnikov predstavljajo postajališča različnih sistemov mestne železnice.
Najraje izberem monorail – vlakec, ki vozi po posebnem tiru dvignjenim nad kaotičnimi cestami.
Ker so vagoni majhni, me spominjajo na vlakec smrti v zabaviščnem parku.
Prijetna podoba kitajske četrti – Melaka.
K sreči je vožnja veliko bolj umirjena, a vseeno popestrena z razgledi na mesto iz ptičje perspektive.
Razvajanje za sladokusce
Rezervirana soba me je čakala v preizkušenem hotelu Prescott KL – Medan Tuanku, ki se ponaša z odličnim razmerjem med ceno in udobjem.
Svoje dodajo tudi prijazni uslužbenci in ugodna lokacija nedaleč stran od nakupovalnih središč ter restavracij. Slednje niti niso nujno potrebne, saj znajo goste razvajati tudi v hotelski restavraciji Tazza cafe.
Vsako jutro z odlično kavo, čez dan pa z različnimi eksotičnimi jedmi.
Prav tu sem se navdušil nad pikantnim piščančjim karijem s kokosovim mlekom. Zajtrke pa sem si zapomnil po tradicionalnem sladkem namazu kaya, ki ga uporabljajo podobno kot marmelado – najraje s toastom in maslom.
Namaz mora biti gost in lepljiv. Narejen je iz kokosovega mleka, jajc in sladkorja, za začimbo pa dodajajo pandanove liste.
Če uporabijo palmin sladkor, je zlato rjave barve. Podoben učinek dobijo tudi z dodajanjem karameliziranega sladkorja. Tradicionalna priprava zahteva veliko časa, saj je treba maso med segrevanjem nad soparo mešati več ur! V trgovini je sicer mogoče kupiti industrijsko pripravljeno kayo, a se po okusu ne more meriti z domačo.
Najceneje se je mogoče dobro najesti v restavracijah tipa Food court.
Pisana ponudba tržnice
V mestu ne moreš ostati lačen.
Vsepovsod vabijo različne restavracije, od malajskih, indijskih, kitajskih pa do evropskih.
Kadar sem želel okusiti kar največ jedi, pa je bila prva izbira food court – kar bi lahko prevedli kot vrt s hrano.
Tovrstni gurmanski kotički so sestavljeni iz večjega jedilnega prostora s preprostimi mizami in stoli, ki si jih delijo gostje različnih restavracij – bolje rečeno majhnih kuhinj, ki obkrožajo mize.
Prav vsaka ponuja nekaj drugega in tako lahko izbirate med raznovrstnimi jedmi.
Hrana je običajno okusna, cene pa nizke, saj se je mogoče dobro najesti za drobiž. Food court lahko najdete tako v parku kot v velikih trgovskih središčih.
Poskrbljeno je za vse okuse.
Durian preprosto morate pokusiti!
Izbira je velika tudi v uličnih restavracijah.
Čisto drugačna gastronomska izkušnja se je ponujala na veliki tržnici Bazaar Baru.
Tam sem lahko občudoval in okušal skoraj vse, kar zraste pod tropskim soncem: od papaje, manga, kokosa pa do limonske trave in svežih rib.
Najbolj pa me je navdušil prodajalec duriana. Med Azijci izredno cenjen sadež je lahko velik kot lubenica, pokriva pa ga trda bodičasta lupina. V notranjosti skriva velika semena obdana z mehkim rumenim ali oranžnim mesom.
Okus je nekaj posebnega in vsaj mene spominja na pikantno vaniljevo kremo, spet druge na smrdljiv sir ali še kaj hujšega.
Spremlja ga namreč močan vonj, ki marsikomu ni všeč. Zaradi slednjega je sadež prepovedano nositi na javna prevozna sredstva in v hotelske sobe. Zato ga je najbolje pojesti kar na tržnici.
Prav vsak dan sem izkoristil priložnost.
A moral sem pohiteti, saj je vedno nasmejani temnolasi možakar običajno do desete ure prodal prav vse sadeže! »Le toliko jih dozori na mojem vrtu,« se je skoraj opravičeval. »A ne skrbi, prav vsako jutro jih naberem nekaj ducatov!«
Na osnovi vonja mi je vsakokrat poznavalsko izbral najbolj dozorelega. Spretno ga je odprl z mačeto in s posebnim nožem izbrskal z mesom obdane peške.
Privoščil sem si jih tako kot domačini: kar z rokami in obilico mlaskanja ter oblizovanja prstov. Božansko!
Pogled v višave
Sodobni del mestnega središča imenovan Zlati trikotnik sem spoznaval kar peš.
Še posebej, ker za orientacijo služi najvišja zgradba v Maleziji: Twin towers (dvojček), nebotičnik v podobi dveh 452 metrov visokih identičnih stolpnic.
Ob odprtju leta 1998 je bila to najvišja zgradba na svetu, danes pa je še vedno med desetimi najmogočnejšimi. Nebotičnik je najlepše občudovati iz bližnjega parka, v katerem se razprostira jezero z vodometi, okolico pa prepletajo senčne poti s klopcami.
Na njih je najlepše posedeti zvečer. Ne le zaradi prijetnejših temperatur, temveč zaradi vsakodnevnega glasbeno svetlobnega spektakla, ki spremlja vodomete.
Obenem osvetlijo vse okoliške nebotičnike, vključno z najvišjim. Predstava je odličen uvod v obisk slovite zgradbe. Spodnje prostore zaseda veliko nakupovalno središče z galerijo in bližnjim akvarijem.
Sodobne podobe malezijske prestolnice.
Vstop za obiskovalce pa vodi skozi kletne prostore, kjer je pred hitrimi dvigali vedno gneča. Tu prodajajo vstopnice, a vsak dan le omejeno število, nekaj manj kot tisoč. Zato je vstopnice najpametneje kupiti preko spleta. S hitrim dvigalom vsakih petnajst minut odpeljejo novo skupino obiskovalcev do 41. nadstropja.
Tam se je mogoče sprehoditi preko zastekljenega mostu, ki povezuje obe stolpnici. Že od tu se ponujajo atraktivni razgledi. Ogled je žal časovno omejen in vodniki že po nekaj minutah priganjajo k naslednjemu dvigalu.
Z njim obiskovalce zapeljejo do razgledišča v 86. nadstropju, ki se nahaja na višini 370 metrov. Tu je mogoče občutiti vso veličastnost zgradbe: stekleno metalno pročelje se sveti v soju luči, daleč spodaj pa se pod gozdom nebotičnikov odvija vsakodnevni vrvež. Z malo sreče ob jasnem nebu pogled sega vse do predmestij velikega mesta.
Azija v malem
Tradicionalno mestno središče predstavlja ducat kolonialnih zgradb raztresenih okoli velikega travnatega trga Merdeka, na katerem so leta 1957 slavnostno razglasili samostojnost države.
Območje zaznamujejo mestna hiša, katedrala, sultanova palača, mošeja in nekoliko stran še stara železniška postaja.
V bližini se razprostira živahna kitajska četrt, v kateri že več kot stoletje k nakupom vabi pokrita tržnica Central market.
Žal ali pa k sreči, je tržnica popolnoma prilagojena turistom.
Tako je zgledno urejena, manjše trgovine in stojnice pa so polne tradicionalnih izdelkov najbolj številnih etničnih skupnosti Malezije – malajske, kitajske in indijske.
Ulice kitajske četrti so polne stojnic in provizoričnih restavracij. V mestu je mogoče najti tudi indijsko četrt, kjer je na prodaj vse od oblačil do sodobnih tehničnih naprav po res ugodnih cenah.
Če pa želite nakupovati v privlačnejšem okolju in prisegate na znane blagovne znamke po skoraj evropskih cenah, je seveda vsepovsod na voljo veliko privlačnih nakupovalnih središč.
Twin towers vzbuja občudovanje od vsepovsod.
S sporazumevanjem nikjer ni težav, saj večina domačinov govori angleško.
Od vsakdanjega vrveža je mogoče pobegniti v katerega izmed večjih parkov. Najbolj me je navdušil botanični vrt, ki se razprostira na gričevnatem področju obdanem z nebotičniki.
V njem je več ribnikov, nasadov sadnih dreves, vrstijo se mogočni drevoredi in cvetlični nasadi. Za popestritev služi celo nekaj manjših slapov. Na robu botaničnega vrta k ogledu vabi hiša metuljev, nedaleč stran pa še eden največjih ptičjih parkov na svetu. Tu se pod velikanskimi razprostrtimi mrežami spreletava na stotine ptic.
Nakupovalni čari indijske četrti
Kolonialna zapuščina
S primestnimi vlaki je mogoče obiskati še nekaj privlačnih krajev. Predvsem jame Batu, v katerih je postavljeno veliko hindujsko svetišče.
Bolj kot jame, me je navdušilo dobri dve uri vožnje oddaljeno mesto Melaka, za katerega pravijo, da predstavlja dušo Malezije.
mi pred obiskom svetuje vodja domnevno prijetnega hotela Heeren house.
»Cena je tudi za polovico nižja kot pri taksistih na ulici, storitev pa zanesljiva in kakovostna!«
Nasvet se je izkazal za odličnega, saj sem brez nervoze in za vnaprej dogovorjeno ceno iz nekaj kilometrov oddaljene avtobusne postaje hitro prispel do hotela v zgodovinskem mestnem središču.
Sredi Kuala Lumpurja vabi velik botanični vrt.
Hotel v stari trgovski kitajski hiši me je takoj očaral.
Belo pročelje zaznamujejo stari napisi, vhod pa vodi skozi značilno preddverje s teraso. Hiša je poimenovana z nekdanjim imenom ulice Heeren. V času nizozemske vladavine so tu živeli služabniki in nižji uslužbenci, pozneje pa so se zaradi atraktivne lege sem naseljevali bogati in vplivni meščani.
Hotel Heeren house je skrbno urejen v stari kitajski hiši.
Hiša Heeren je bila nekoč trgovsko skladišče, pozneje kitajska kavarna in nato starinarnica.
Na slednjo še danes spominjajo vsi prostori, saj so opremljeni s starim rustikalnim pohištvom. Za povrh se prav vse sobe ponašajo z razgledi na bližnjo reko in okoliške kolonialne zgradbe. Med njimi izstopajo v rdečo barvo odete zgodovinske zgradbe – zapuščina Nizozemcev.
Na najvišjo zgradbo Malezije se je vredno povzpeti zaradi razgledov.
Melaka je zgodovinsko eno najpomembnejših mest Malezije.
Bila je pomembno trgovsko središče že davno, preden so začeli ta konec sveta odkrivati Portugalci in Nizozemci.
Od tod se je trgovalo s Kitajsko, Indonezijo, Siamom in Indijo. Na začetku 19. stoletja so Nizozemce zamenjali Britanci, ki so ostali tu vse do razglasitve malezijske neodvisnosti.
Posledice je čutiti še danes, saj se je v Maleziji med drugim ohranila vožnja po levi. Pod Britanci je bila Melaka nekaj časa spet cvetoče trgovsko mesto, ki pa je z naraščanjem pomembnosti Singapurja počasi tonilo v pozabo.
Zgodovina na krožniku
V Melaki se prepletajo različne rase, kulture in vere.
Tako je mogoče med kratkim sprehodom občudovati tako kitajske in hindujske templje kot katoliške cerkve.
Potomcem kitajskih priseljencev na Malajskem polotoku pravijo Baba-Nonya in prav v Melaki se najlepše občuti njihovo prisotnost.
V stari četrti vabijo pisane trgovine, gostinski lokali in kitajski templji. Tod je videti, kot bi se čas ustavil. V skrbno obnovljenih hišah posamezniki še ohranjajo tradicionalne obrti. Med njimi so čevljarji in krojači, lekarnarji, peki.
Slednji so me navduševali z vsako jutro svežimi okroglimi mesečevimi kolački. Še posebej okusni so polnjeni z ananasom.
Melaka je bila v preteklosti močno utrjena.
V kitajski četrti je posebej atraktivna ulica Jonker.
V njej je najbolj živahno ob koncu tedna, ko jo zaprejo za motorni promet in ulica se spremeni atraktivno kombinacijo odprte kuhinje in nočne tržnice. Na čase največjega razcveta četrti spominjajo številne lepo ohranjene hiše, katerih nastanek sega vse v 17. stoletje.
Marsikatera je spremenjena v pravcati muzej, z lepo obnovljenimi prostori in številnimi predmeti, ki so jih za seboj pustili nekdanji lastniki.
Muzejsko postavitev hkrati kombinirajo s prodajalno, čajnico ali restavracijo in tudi na tak način privabljajo goste.
Melako poživljajo številni templji.
Melaka je med drugim znana po odličnih jedeh.
S tradicionalnimi specialitetami so me od prvega dne razvajali kar v hotelu. Vsak obrok je bil zgodba zase. Zvrstile so se zelenjavne jedi iz okre, vodne špinače in zelenih fižolu podobnih semen petai, postrežene v rdečkasti omaki iz škampov (belacan).
Monorail predstavlja privlačno možnost potovanja po središču prestolnice.
Assam pedas imenujejo ribe ali rake v omaki iz sladkobnega tamarinda, kurkume in čilija.
Otak-otak pa je omleti podoben narastek pripravljen iz tapiokine moke, mlete ribe ali rakcev. Postrežejo ga zavitega v bananin list. Zaradi dodatka kurkume in čilija je običajno rdečkasto oranžne barve.
K različnim jedem ali rižu pogosto postrežejo še sambal – pikantno omako iz rakov, čebule, česna, ingverja, čilija in dodatkom posušenih slanih rib podobnih giricam.
Nizozemska dediščina v obliki rdečih zgradb
Sodobniki rikš
Dnevi v Melaki minevajo lenobno, a presenetljivo hitro, tudi kadar mesta ne poživljajo kakšne prireditve.
Med slednjimi je ena posvečena spominu na portugalske kolonizatorje in na njej izbirajo lepotno kraljico, obiskovalce pa razvajajo s portugalskimi jedmi.
V kitajski četrti je zanimiv prav vsak sprehod. Za popestritev sem si privoščil razgledno vožnjo po reki, z najlepšimi razgledi pa sem bil nagrajen izpred ostankov portugalske cerkve sv. Pavla. Ohranjeni so le še visoki zidovi, ki se nemo dvigujejo vrh griča.
Fantazijske podobe melaških rikš
Ob vznožju vsakdanji vrvež starega mestnega središča zaznamujejo vozniki triciklov – rikš.
Njihova vozila komaj spominjajo na tricikle, kakršnih sem vajen iz revnejših azijskih držav. Melaške so namreč prava paša za oči.
V boju za turiste so lokalni vozniki tricikle spremenili v občudovanja vredna vozila.
Polna luči, kromiranih delov in okrašena z velikimi lutkami priljubljenih animiranih junakov (Miki Miška, Minoni, Pokemoni, Hello Kity …).
Za povrhu so rikše opremljene še z zmogljivimi predvajalniki glasbe, ki se napajajo z zadaj pritrjenim akumulatorjem.
Ta zagotavlja tudi energijo za napeljavo pisanih svetlečih diod, ki rikše ponoči spremenijo v fantazijska vozila.
Od daleč so videti, kot bi po mestnih ulicah neslišno hitela vesoljska vozila. Rikšarji imajo presenetljivo veliko dela.
Če že ne s prevozi, pa z neprestanim fotografiranjem, saj so ves čas tarča navdušenih turistov …
Besedilo in fotografije: Igor Fabjan
