Življenje je res zanimivo in nepredvidljivo. Še posebej nam, ki nam vino nekaj pomeni, nikoli ni dolgčas. Tako odkrito priznam, da še pred nekaj meseci vinarstva Jelenič nisem poznal, nikoli še nisem okusil nobenega od njihovih vin. Čez noč pa se je vse obrnilo na glavo. Za ta zasuk je »krivec« njihov chardonnay Premium 2015. Vabljeni na potep na Dolenjsko.
Prebujena Dolenjska
Omenjeni chardonnay je na lanskem novembrskem, 22. Slovenskem festivalu vin v Ljubljani, pometel z vso konkurenco. Slavil je v kategoriji belih mirnih vin ter dosegel najvišje število točk med vsemi ocenjenimi vini na festivalu. Naj še enkrat spomnim, da so grozdje za to vino potrgali 20. oktobra. Imelo je 116 Oe sladkorja, po drugi strani pa je vino povrelo do suhega, saj ima zgolj 4 g/l sladkorja. Na drožeh je zorelo 32 mesecev v treh barik sodčkih lokalnega sodarja Krajnca. Gre za koncentrirano, ekstraktno bombo, ki navduši v vseh svojih fazah. Kljub polnemu, že kar ekstremnemu karakterju, pa je vino vseeno zelo harmonično in uravnoteženo. Kot bi se igral in z eno roko vozil Bugattija s 1000 konji. Vino za meditacijo in najbolj intimne trenutke našega življenja.
Tudi ta chardonnay je potrditev, da se je dolenjska vinska scena dokončno prebudila iz zelo globokega, večdesetletnega spanca. Na Dolenjskem se v zadnjih časih na tem področju dogajajo zares tektonski premiki. Regija se dobesedno trese od vinarjev in njihovih vin, ki prihajajo na trg. Vsekakor se zadnjih nekaj mesecev največ na slovenski vinski sceni dogaja prav na Dolenjskem. Skupaj z gostinci so vinarji pognali vlak, ki je do sedaj zgolj sopihal in lovil sapo za preostalo vinsko sceno. Tisti izmed dolenjskih vinarjev in gostincev, ki bo ta čedalje hitreje premikajoči se vlak zamudil, bo zelo težko vstopil nanj v prihodnjem desetletju ali še dlje.
Mladi vinogradi
Na tem hitro premikajočem se vlaku pa zelo trdno sedi Marjan Jelenič. Sestala sva se na njegovem posestvu, ki je zgolj dva kilometra oddaljeno od središča Kostanjevice na Krki. Dolenjske Benetke, kot tudi pravijo temu biseru, so najstarejše mesto na Dolenjskem in četrto najstarejše mesto v Sloveniji. Kostanjevica je otok, ki jo z vseh strani obdaja reka Krka. Tako sem tudi sam dvakrat prečkal Krko, da sem se lahko povzpel na 320 metrov višine, kjer se nahaja Vinarstvo Jelenič. Vinarstvo je locirano na zares prelepem kotičku naše dežele. Mir in spokojnost naredita na obiskovalca globok vtis. Narava in zasajene trte pričarajo občutek topline in pomiritve.
Na tem področju je vpliv treh različnih klim. Čutiti je vpliv sredozemskega, alpskega in panonskega podnebja. Predvsem vpliv sredozemskega in panonskega podnebja povzroča, da se ta del vinorodne dežele Posavje razlikuje od drugih. Tako so temperature podnevi za stopinjo ali dve višje. S tem dosegajo višjo sladkorno stopnjo ter posledično višje alkohole in karakternejša, bolj bogata vina. Tudi sama tla so idealna za vinogradništvo. V tleh je veliko kamnin, predvsem laporja in peščenjaka, kar prida v vinu tako zaželeno mineralno komponento. Smo na samem jugovzhodnem delu Dolenjske, ki s svojimi mikrolokacijami poskrbi za zares drugačna vina od preostale Dolenjske. Gre za terroir oz. rastišče v dobesednem pomenu besede, ki se še kako izraža tudi v Jeleničevih vinih. Ob okušanju njihovih vin v kleti in degustacijski sobi sem se o tem lahko zelo nazorno prepričal tudi sam. Vina so zares povsem netipična za moje dozdajšnje dojemanje dolenjskih vin. Kar nisem se mogel načuditi strukturi, polnemu telesu, mineralnosti, ki so mi jih ponudila vina. Na slepi degustaciji jih niti slučajno ne bi znal pravilno locirati. Verjetno bi bila Dolenjska zadnje območje, kamor bi jih umestil. Ja, svet vina je res tako zelo zanimiv.
Izrazno kletarjenje
Zdajšnji gospodar, Marjan Jelenič, je prvi, ki se je povsem posvetil delu na zemlji, v vinogradu in v kleti. Nobeden izmed njegovih prednikov ni bil odvisen od vinarstva, ampak je bilo vinarstvo zgolj ena izmed več panog, ki so jih gojili. Tudi oče Ivo, od katerega je prevzel kmetijo, ni bil 100-odstotno vpet v pridelavo vina, saj je imel redno zaposlitev na drugem področju. V začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja se je tako začela pisati povsem nova stran v zgodovini Vinarstva Jelenič. Po uspešno izpeljanem projektu dolenjskega cvička so vzniknile sanje o drugačnih vinih. Tako je zdajšnja, osma generacija, poleg cvička, na katerega še vedno gledajo zelo spoštljivo, začela pridelovati drugačna, karakterna, avtorska vina.
Trenutno obdelujejo malo manj kot 14 hektarjev vinogradov, na katerih je zasajenih 63 tisoč trt. Kakor je trenutno vsesplošni trend, tudi sami opuščajo določene sorte. Z letom 2015 so začeli obnovo svojih vinogradov, v katerih posvečajo zelo veliko pozornosti posameznim legam in mikrolokacijam, ki so primerne za posamezne sorte. Z večletnimi izkušnjami in spoznanji danes zelo dobro vedo, na katerih legah se posamezna sorta najbolje počuti in izrazi. Tako so npr. na področju, kjer je bilo nekoč zasajenih osem različnih sort, zdaj zasadili zgolj sorto rumeni plavec, saj daje najboljše rezultate. Še vedno pridelujejo dolenjskega posebneža, cviček, v katerem so sorte kraljevina, laški rizling, žametna črnina in modra frankinja. Zasajeno imajo še sauvignon, chardonnay, rumeni plavec in rumeni muškat. V nekem obdobju so imeli celo 15 različnih sort v svojih vinogradih. Kot že zapisano, so začeli opuščati določene sorte, saj se želijo v prihodnosti zares temeljito posvetiti vsaki določeni sorti in iz nje pridelati najboljše možno vino. Njihov dolgoročni cilj je imeti dve beli vini, tj. eno svežo zvrst in eno zorjeno, krepkejše vino. Enako velja za njihovo modro frankinjo, ki se predstavi v lažji, bolj sveži različici, in zorjeni, barikirani izvedbi. Tako želijo doseči, da bi osnovo, največji del portfelja njihovih vin, predstavljale zgolj štiri etikete.
Kljub vsemu pa bo še vedno nekaj prostora za izrazno kletarjenje. Marjan ima pač preveč navdiha in ustvarjalne žilice v sebi, da bi čez noč v njem ta strast zamrla. Je pa res, da tovrstna vina, kot je ne nazadnje tudi šampion chardonnay Premium 2015, na trg ne bodo prihajala vsako leto. Tako tudi nočejo pridelovati vin, ki jih zahteva trg, ampak želijo pridelovati vina, kot jih sami želijo in da jih trg kot takšna tudi sprejema. V vinu želijo izraziti sebe, svoj trenutni navdih in letnik, ki se tako zelo razlikuje drug od drugega. Jelenič ima opravljeno drugo stopnjo tečaja sommelier in tudi tečaj WSET. Tudi sam sem se prepričal, da je njegovo znanje zares široko. Na vinogradništvo in kletarstvo gleda iz zelo širokega zornega kota, njegove zamisli in dejanja so zares napredna. Njegova izobraževanja, iskanja, ustvarjalna žilica na koncu rezultirajo seveda tudi v samih vinih. V razmiku nekaj mesecev sem dvakrat obiskal njihovo klet in dvakrat okusil zares neverjetno široko paleto vin. Še enkrat naj poudarim, da so njihova vina za to območje zares drugačna. Praktično vsa vina imajo osebnost, telo in strukturo, v sebi nosijo določeno energijo, so namenjena za kratkoročno ali daljše zorenje. Če kdo misli, da bo ob obisku njihove kleti deležen degustacije plehkih, kislih vin, po katerih smo dolgo časa enačili Dolenjsko, se krepko moti. Priznam, da sem ob vseh vzorcih iz vseh možnih sodov in cistern, ki sem jih okusil, bil kar malce zbegan. Tako polna vina sem bil do sedaj vajen okušati predvsem na našem zahodu, v vinorodni deželi Primorska. Po tej avanturi pa sem moral svoje dojemanje in zaznave dolenjskih vin najprej povsem resetirati in nato na novo umeriti. Trdno sem prepričan, da se bo pred enako nalogo znašel vsakdo, ki bo prvič obiskal njihovo klet.
Zelo veliko pozornosti so začeli namenjati tudi slovenski avtohtoni sorti bizeljsko-sremiškega vinorodnega območja, rumenemu plavcu. Ker premore ta sorta visoke kisline, postaja v zadnjem času zelo zanimiva kot ena od sestavin pri osnovnem vinu za penine. Da pa zmore ta sorta še mnogo, mnogo več, sem se na lastne brbončice prepričal tudi v njihovi kleti. Rumeni plavec tako uporabljajo v belih zvrsteh, kot sortno sveže vino, kot bogato zorjeno vino, okusil sem ga celo v izvedbi oranžnega stila vina. Vsekakor gre za zelo hvaležno sorto, ki je ob pravilni negi in skrbi vinarja pripravljena postreči z zares širokim naborom vinskih stilov. Ta sorta postaja zanimiva tudi zaradi spreminjanja klime in segrevanja ozračja. Tako danes sorta omogoča že precej visoke sladkorne stopnje, na drugi strani pa ima že omenjene zanimive kisline, ki so v današnjem času zelo zaželene. Neodvisno od letine daje praktično vedno zelo lepe rezultate. Ker se Jeleničevi nagibajo k čim bolj ekološkemu pridelovanju vin, je tudi s tega stališča rumeni plavec zelo hvaležna sorta. Tako je ta sorta zelo odporna proti peronospori ter oidiju in ne zahteva pretiranega škropljenja.
Avtohtona korenjaka
Pa si kot prvo izmed obeh vin v kozarec najprej natočimo prav rumeni plavec. Vino nosi oznako Excellent 2017 in sodi v zorjeno linijo Jeleničevih vin. Ob trgatvi je imelo grozdje 105 Oe sladkorja. Vino je zorelo v novih, klasičnih lesenih barik 225-litrskih sodih in ima 3 g/l ostanka sladkorja. Že sama barva, globoka zlatorumena starega zlata, nam daje vedeti, da s tem vinom ne bo heca, da je vrag odnesel šalo. Vonj to samo še potrdi. Če pri klasičnem, sočnem rumenem plavcu, vonjamo predvsem citruse v obliki limone, grenivke in zeleno jabolko, pa so se pri tem vinu primarne note povsem umaknile terciarnim zaznavam. Med, vosek, suhe marelice, pomarančni olupek, biskvit, celo malce botritisa zares navdušijo. Vse zaznave so precizne in fine. V ustih najprej udari oljnata tekstura in hip nato prava mera pikantnosti. Vino je polno, bogato, ekstraktno. Kot bi srkali kakšen do konca povret predikat. Kljub vsem mišicam in naboju, ki ga razdaja vino, pa na drugi strani 7 g/l kislin poskrbi, da je vino izjemno sočno, pitno in poželjivo. Gre za zares čudovito interpretacijo tega, kaj nam je rumeni plavec zmožen ponuditi. Ob umni in strokovni negi je to res sorta, ki navduši z neverjetno široko pahljačo različnih stilov vina. Ta trenutek sem spet naredil nov požirek in spet se čudim, kaj imam v kozarcu. Harmonija in eleganca sta popolni. Za moj okus je to vino mojstrovina narave in vinarja. Še zadnji dvom se razblini, ko vino nikakor noče in noče zapustiti naših ust. Ta rumeni plavec v ustni votlini vztraja in vztraja in vztraja … Prav nikamor se mu ne mudi, njegova sled pa ima poleg dolžine tudi filigransko preciznost. Tako sam karakter vina, kot to, da vino vidim predvsem za srkanje ob najbolj intimnih trenutkih brez hrane, me spet spomni na trofejni chardonnay Premium. Čudovito vino brez predsodkov. Bravo, Marjan Jelenič! Če še vedno obstaja kakšen nejeverni Tomaž, ki trdi, da je rumeni plavec zgolj za peneča vina in za mešanje v zvrsti, naj okusi to vino. Nikoli več ne bo trdil, da nam ta sorta nudi zgolj neharmonična enoletna vina. S tem vinom se je moje srce ogrelo za rumeni plavec. S tem vinom Dolenjske nikoli več ne bom dojemal tako, kot sem jo dojemal do tega trenutka. S tem vinom sem začel vinorodno deželo Posavje tretirati enakopravno drugima dvema vinorodnima deželama. Kapo dol. Pa še to. To vino je tako zelo koncentrirano, da sleherna kapljica v ustih povzroči eksplozijo, zato sem ga uvrstil v svojo kategorijo erotičnih vin. Nekaj vsebine steklenice polijete po golem telesu nasprotnega spola, nato pa … Nato pa se naj znajde vsak sam, jaz sem vam dal zgolj dobrohoten namig.
Povsem za konec pa še njegova modra frankinja letnika 2015 iz zorjene linije. Kot sem v naši reviji že večkrat poudaril, gre tudi pri tej sorti za slovensko avtohtono sorto. Leta 2016 je skupina nemških znanstvenikov prišla do zaključka, da je njeno poreklo z območja Slovenije. Kljub temu da je rojstni kraj modre frankinje v okolici Slovenskih Konjic, so jo Dolenjci vzeli za svojo. Z njo ima tudi današnji predstavljeni vinar lepe izkušnje in se ji bo v prihodnosti še bolj posvetil. V preteklih letih je na Dolenjskem postal že štirikrat prvak te sorte, na festivalu modrih frankinj v Sevnici pa je trikrat osvojil drugo najvišjo oceno. Zorjena linija njihove modre frankinje je vsaj tri leta v lesenih sodih, preden pride na trg. Enostavno so prepričani, da je treba dati tej sorti dovolj časa, da v polnosti dozori in tako razvije in razkaže vse svoje čare. Nič drugače se ni godilo z letnikom 2015. Vino je najprej dve leti zorelo v 225-litrskih sodih barik. Ena tretjina vina je zorela v novih sodih, druga tretjina v enkrat rabljenih sodih in zadnja tretjina v trikrat rabljenih sodih. Za zorenje svojih modrih frankinj uporabljajo tudi različen les, ameriški, slovenski in hrvaški. Nato vse tri barik sode združijo v velikem, 3000-litrskem lesenem sodu, kjer vino zori še naslednje leto dni. Preden pride vino na trg, opravi še zaključno šestmesečno zorenje v steklenicah. Vino je srednje globoke barve rubina. V nosu je vino zelo zrelo, terciarno. Vonjamo dimne note, čokolado, tobak, zelišča, podrast … Zaradi tako zelo zrelih not v nosu sem se ustrašil, da bo vino v ustih zaprto, introvertirano. Že prvi požirek pa mi je pričaral povsem drugačno sliko. Vino je čudovito sočno in pitno, za kar poskrbi zrela kislina. Srednje telo in uglajeni tanini v navezi z žametno teksturo naredijo vino uglajeno in prefinjeno. Ni kaj, zares umno pridelana modra frankinja z veliko mere občutka in znanja. Gre za tip modre frankinje, ki mi je najbližje. Na eni strani si nisem blizu s plehkimi, brezosebnimi frankinjami. Po drugi strani pa me odvračajo tudi »prenabildane« in marmeladaste frankinje. V tej pa je vse tako, kot za moj okus mora biti. Ob tej frankinji bodo uživali tako občasni pivci kot tisti, ki imajo v svojih brbončicah že določeno kilometrino. Zares zelo hvaležno vino. To modro frankinjo lahko srkamo samo, ali pa jo ponudimo ob širokem naboru rdečega mesa. Prijala bo ob narezkih iz suhih mesnin, zraven golaža, bograča, vampov, govejega ali telečjega zrezka, na piknikih … Na slepi degustaciji bi marsikdo pomislil, da ima v kozarcu zelo uspel primerek modrega pinota. Še en kozarec, prosim.
Besedilo in fotografije: Gorazd Selič
