Furlanija – Julijska krajina – Friuli Venezia Giulia po italijansko, je nam najbližja italijanska vinska regija, ki je sestavljena iz več okolišev. In – ne glede na naše »poznavanje« določenih vin in vinarjev – je skoraj ne poznamo. V svetu velja Furlanija poleg Burgundije za eno izmed najbolj cenjenih regij za bela vina. Več o teh vinih in vinarjih sicer vedo obmejni vinarji – predvsem Brici, vendar o njih ne govorijo. Vsaj ne preveč. Vsi so jih obiskovali in se od njih učili, v glavnem pa so njihova usta (bila) in so še vedno zaprta.
Ampak, zakaj? No, mogoče smo tudi mi iz osrednje Slovenije, ki smo pred dobrima dvema desetletjema začeli spoznavati vina na oni strani meje, pristopili drugače, morda celo narobe? Takrat se je pri nas začela vladavina primorskih, predvsem briških vin in vsi zaljubljeni smo jih skoraj malikovali. Vladali so Movia, Ščurek, Marjan in kasneje Edi Simčič. V naših kozarcih in dušah. Tudi, če je bilo še kaj dobrega in zanimivega, tega sploh nismo hoteli sprejeti, ker smo imeli svoje kralje. Tisti, ki so se skozi leta proslavili in jih celo prehiteli (Jakončič, Erzetič, Kristančič in še številni), so bili s svojim delovanjem na poti na vrh, a tam, kjer so bili prej omenjeni, je bil prostor omejen. Mi pa smo bili radovedni in smo iskali dalje.
In kar naenkrat so nam v roke pljusknila precej drugačna vina. Bela macerirana. Z minimalno vsebnostjo žvepla. Naravna. Oranžna. Jantarna. Biodinamična.
Gravner, Radikon, Dario Princic, La Castelada (brata Bensa) iz Collia (italijanskega dela Brd) in Zidarich, Vodopivec in Kante z italijanskega Krasa. To je bilo spet nekaj, kar je premikalo gore. In – zelo pomembno – prav vsi so bili Slovenci oziroma zamejski Slovenci. Patriotski moment je bil ogromen. Pri nas je tovrstna vina prideloval takrat edinole Valter Mlečnik in povpraševanje po njegovih skromnih serijah je bilo velikansko. Kot je pred četrt stoletja v gostilnah pomenilo, da so najboljše posedovale vina Movia, je pet let kasneje ta element odličnosti pomenil, da je bil na vinski karti Mlečnik. Počasi se je prebujal tudi Batič in naši so začeli hoditi vštric z zamejci.
Legendarna fotografija iz knjige Joška Sirka, Gravner sedi na stolu, mladi Valter Mlečnik pa na sodu
Nikoli pa ne bom pozabil mojega prvega obiska pri Jošku Sirku v njegovi La Subidi; v bistvu v michelinasti restavraciji Il Cacciatore, ko mi je na koncu obeda podaril knjižico s portreti in opisi vseh tistih, ki so bili ključni za odličnost njegove kuhinje – nekaj takega je zdaj objavil Janez Bratovž – in pogled se mi je ustavil na črno-beli fotografiji vinarjev: Joško Gravner, Stanko Radikon, Nicolo Bensa, Alessandro Sgaravatti (Castello di Lispida) in – Valter Mlečnik. Ob pogledu na sliko je z velikim spoštovanjem rekel – »To so sami norci!« In v tistem času so res bili – enkratni umetniki, rokodelci (artigani), ki so svet vina dojemali povsem drugače. Pisalo se je leto 1997…
Ampak kralj je bil in je še vedno kralj. Joško Gravner je bil prvi, ki se je spopadel z alternativnim vinarstvom in prvi je še sedaj. In tako so se začela naša romanja k zamejskim vinarjem, na druge pa smo pozabljali – oziroma ni bilo nikogar, ki bi nas na to opozoril. No, morda razen Joška Sirka iz njegove La Subide, ki je k svojim degustacijskim menijem vedno ponujal še zelo pitne in všečne pridelovalce z italijanskimi priimki, mi pa smo kot konji s plašnicami čakali finale, kjer smo se lahko oblizovali ob Gravnerjevih ali Podveršičevih vinih. Čeprav so bile vinske spremljave s tovrstnimi vini dražje, smo se fanatično odločali za njih. Ko zdaj gledam nazaj, lahko rečem, da smo bili kar malo obsedeni.
Silvio Jermann in avtor
Naše žrtve pri Jermannu
Kar nam je uspelo izvedeti od naših vinarjev o drugih – ne maceriranih – vinarjih iz Furlanije, je bila spredaj vedno beseda »industrija«. Njihove perfekcije in poznavanja pridelovanja vin pa niti nismo hoteli spoznati. In seveda smo jih prezirali in jih niti nismo hoteli pokusiti. Čez čas pa so – vsaj mene – tovrstna »naravna« vina začela vedno manj navduševati. Ko je Stanko Radikon naredil prve rebule in merlote popolnoma brez žvepla, je bilo aromatike in okusov, ki so me včasih privlačili – enostavno preveč. Ni bilo več užitka, še pri definicijah vonjev sem prevečkrat našel primerjave s fermentirano zelenjavo … Ko sem šel skozi določene vinske treninge, sem ugotovil, da je raznih oksidacij, hlapnih kislin, merkaptanov, gnilobe in bekserjev preveč, da bi tovrstna vina še kupoval in ob njih užival. Slovenski vinski kupci smo se malce razdelili – nekateri še vedno prisegamo na Gravnerja, Podveršiča, Kanteta, Zidariča in Vodopivca, nekateri italijanski Brici pa so za nas postali preveč ekstremni. Nekateri pa jantarne bogove furajo dalje in jih malikujejo. Vse je stvar okusa in osebne denarnice, kaj bomo kupovali.
Ampak, da bi pozorno pogledali preko meje, je trajalo dobrih petnajst let. Tam smo našli množico svetovnih mojstrov vina s superiornimi znanji in vini, ki odpirajo strehe. Pravzaprav je tale članek nastajal kar štiri leta. Toliko sem namreč porabil, da sem vsaj oplazil tiste vinarje, ki so pri naših zahodnih sosedih v prvi ligi; tako pri njih doma in po svetu. V teh letih sem jih obiskal dvajset, pa še nekaj bi jih lahko in ta članek raztegnil na obsežnost Iliade in Odiseje skupaj. Predvsem pa sem ugotovil, da se jih velika večina prav nič diskretno spogleduje z Burgundijo, ki je svetovna prestolnica najboljših belih vin in modrega pinota. Pa je to res?
Jermann – Villanova di Radici (jermann.it)
Tukaj je na prvem mestu (poleg trt in vin) karizmatična oseba z imenom Silvio Jermann. Čeprav nekateri trdijo, da je po rodu Slovenec, ki samo »noče« govoriti slovensko, to ni res. Družina Jermann se je leta 1881 preselila iz avstrijske (prav tako vinske) regije Burgenland v Furlanijo; bolj natančno v Collio (Brda). Takrat smo bili prav vsi skupaj pod habsburško krono, uradni jezik pa je bil nemščina. Angelo Jermann, Silvijev oče, danes šteje spoštljivih 97 let, je nadaljeval v vinskem stilu in sina Silvija poslal študirat enologijo. Kot se po navadi zgodi, je prišlo do navzkrižja interesov. Oče je hotel delati bogata, težka vina, sin pa je zagovarjal sveža in aromatična. Prepir je šel tako daleč, da je Silvio odšel v Kanado in nekaj let delal pri tamkajšnjih vinarjih, dodatni denar pa si je služil z delom na kanadski pošti. V uradnih biografijah tega podatka ne boste našli, prišepnili vam ga bodo drugi …
Kakorkoli – oče je poklical sina (ki se je medtem odlično naučil angleško; slovensko ne zna) nazaj in preporod kleti Jermann se je začel v devetdesetih letih prejšnjega stoletja.
Gre za veliko posestvo – 200 ha; od tega je 165 ha vinogradov, kjer je Silvio začel delati na legah, ki so tudi imena nekaterih njihovih vinskih posebnosti. Njegov glavni trg so ZDA, kjer je preko poznanstev, ki si jih je pridobil v Kanadi, eno od svojih zvrsti (Vintage Tunina – mešanica malvazije, belega pinota, rebule, pikolita in chardonnayja) je nekako spravil do Madonne, ki je izjavila: »To je moje najljubše vino!«
Kakorkoli že – ta izjava je njegova vina izstrelila v orbito, kjer je še zdaj. Da rad posluša rock priča ime enega od njegovih najbolj znanih vin: Where Dreams Have No Ends (po pesmi skupine U2 Where Streets Have No Name), ki je rasni chardonnay in je leta 2006 postal Where Dreams Can Happen. Red Angel se imenuje odlični modri pinot, Silvio pa je v zadnjih letih posadil nekaj modre frankinje (se spominja besed svojega deda, ki je to prideloval v Burgenlandu) in nakupil vinograde na slovenski strani. Pred leti je tudi postavil novo, še lepšo vinsko klet, kjer zorijo vina v sodih. V okrogli in obokani center kleti (center centra) pa je obiskovalcem dovoljen vstop le v njegovem spremstvu. Jermannova vina so nekak idealen kompromis med svežino lokalnega teritorija, lokalnih avtohtonih sort in velikega znanja šolanja vin v lesu, kar jim da lepo okroglost, harmonijo in dolgo življenje. In da ne pozabimo – vsi vinogradi so ekološki in vina so ekološko tretirana tudi v kleti.
Njegova vina v Sloveniji lahko kupite pri podjetju: www.kozelj.si
Russiz Superiore (https://www.dallaterra.com/producer/russiz-superiore) in Villa Russiz (villarussiz.it) – Capriva del Friuli
Pravzaprav sta to sosednji vinarni, ki ju ločijo le ograde med vinogradi. Ker sta vinarni v okrožju kraja Russiz di Sotto, se vinogradi imenujejo po tem kraju, vinske kleti pa tudi. Zaradi odličnih leg vinogradov v obeh kleteh pridelujejo zunajserijska vina, ki so ena izmed najboljših belih v Italiji. Russiz Superiore je v lasti legendarnega vinarja Marca Felluge, ki ima svojo prvo klet v kraju Gradisca di Issonzo, leta 1967 pa je kupil vinograde tudi v Caprivi. Pravzaprav svežih vin, ki bi zorela samo v sodih iz nerjavnega jekla niti nimajo, saj je vsako vino vsaj 15 % odležano tudi v hrastovih sodih. Zato so okusi vseh vin zelo sortni in všečni, imajo pa prijetno svežino in okrogel, dolg pookus. Njihov friulano (bivši tokaj) je izvrsten. Degustacije znajo biti kar dolge, saj vam bodo poleg okušanja vin kleti Russiz Superiore ponudili tudi linijo vin Marco Felluga, kar je odlična primerjava med obema. Lahko rečem, da gre za vina brez napak.
Pogled iz kleti Russiz Superiore
Kar se čistosti vin in popolnosti v steklenicah tiče, so tudi njihovi sosedi, Villa Russiz na tem nivoju. Leta 1891, ko je bilo območje še pod Avstro-ogrsko monarhijo, je zelo bogata grofica francosko-madžarskega rodu Elvine Ritter de Zahony ustanovila evangeličansko šolo za revna dekleta tega okoliša, saj so bili v tistih časih šolanja deležni samo fantje. Med prvo svetovno vojno je bil grad deloma porušen in grofičino delo je nadaljevala vojvodinja Adele Cerruti, ki je med vojno v njem delovala kot medicinska sestra. Leta 1928 je graščina postala uradna italijanska sirotišnica z izobraževalnim delom, še vedno financiranim iz strašnih bogastev Elvine Ritter de Zahony. Theodor de la Tour, Elvinin mož, pa se je vsa ta leta posvečal pridelavi vin, ki jih je, kot pravi Francoz, po burgundsko razdelil po crujih – legah. Vsa ta leta pa so ljudje na njihovih vinorodnih površinah pridno delali v vinogradih in prodajali vina, katerih izkupiček je šel po odbitku plač za delavce in zaposlene v dobrodelne namene. Tako je še sedaj in Villa Russiz je neprofitna organizacija.
Villa Russiz
Imajo 45 ha vinogradov in večina vin so preprosta sortna vina iz sodov iz nerjavnega jekla, ki jim občasno dodajo mogočne baze, ki so jih starali v sodih iz francoskega hrasta. Vrh njihovih vin pa so cruji, ki jih je dodelal že Theodor de la Tour in sodijo med najboljša italijanska bela vina. Zelo pazljivo jih starajo v novih, eno leto staranih in še starejših sodih iz francoskega hrasta.
Tiare (tiaredoc.com) – Dolegna del Collio
Verjetno tukaj pridelujejo najbolj smrtonosne sauvignone v Italiji. Sama vinarna je tik ob vznožju hribčka, na katerem je mejni prehod Plešivo (v neposredni bližini vinske kleti Blažič in malo dlje – Ščurek). Lastnik je Roberto Žnidaršič (Snidarzig), ki sicer lomi po slovensko, a je boljše, če se z njim in njegovo ženo Sandro človek pogovori kar po italijansko. Roberto pravi, da je vinarno osnoval njegov nono (kot v večini primerov na obeh straneh meje), a šele oče je začel pravo, profesionalno delo. In kot po navadi – je prepad generacij povzročil, da je Roberto odšel z očetove kmetije, nekako kupil 10 ha izbranih leg in začel delovati sam. V večini prideluje bela vina in nekaj rdečih (merlot, cabernet sauvignon, modri pinot), medtem ko male pridelke črne rebule (sciopettino) in pignola meša v zvrsti.
Njegova vina temeljijo v glavnem na trtah, ki jih je pripeljal iz Francije, zato recimo sauvignoni nimajo tako intenzivnih vonjev po »mačji poroki – pipi di gatto«, kot boste ta element našli v večini briško-furlanskih sauvignonov (klon R3). Ima dve vrsti tega vina – prvo, normalno linijo novejših vinogradov, ki zori v sodih iz nerjavnega jekla in drugo »riserva«, ki jo je donegoval v sodih iz francoskega hrasta. Ta sauvignon se odpira počasi, a potem večplastne vonjave zasujejo nos: zmečkani paradižnikovi listi, sveže pokošena trava, zelene paprike, smodnik in celo črni poper. V ustih je vse to tudi prisotno z dodatkom prelepe svežine in dooolgim pookusom. Res, izjemno vino, ki pa je bilo leta 2016 izbrano za najboljši italijanski sauvignon na splošno. Vina so dražja od drugih, predvsem pa so cene rdečih hudo zabeljene; saj jih po količinah ni veliko, so pa tudi zelo odlična; še posebej cabernet sauvignon.
Kristian in Edi Keber (http://www.edikeber.it/) – Ceglo/Zegla
Ceglo oz. Zeglo je vasica v Brdih oziroma po italijansko Colliu, katere polovica je na slovenski strani in tam domujejo številni znani vinarji (Movia, Marjan Simčič, Dolfo), druga polovica pa je na italijanski strani. Tam kraljuje družina Keber, tako Renato in njegova soseda sorodnika Edi in Kristian Keber. Edi je dobitnik številnih priznaj gibanja Slow Food in pred petimi leti je bilo njegovo vino izbrano za najboljše belo v Italiji. Ko je začenjal, je slovel po odličnih sauvignonih in tokajih, ko pa je EU leta 2007 odločila v prid Madžarom, da samo oni smejo uporabljati ime tokaj za svoja odlična sladka vina, je italijanska verzija tega vina postala friulano, pri nas pa je v uporabi več sinonimov: sauvignonasse, sauvignon vert, jakot in še kaj bi našli. »Prvič sem to priznanje dobil za furlanski tokaj letnika 1995. Že takrat sem imel tudi belo zvrst, ko pa je prišla leta 2007 prepoved navajanja imena (furlanski) tokaj, sem se odločil, da bom prideloval samo še zvrst, poimenovano po okolišu. Konzorcij za zaščito vin Collio je ves čas predvideval belo zvrst z imenom teritorija, toda ko sem začel, smo bili zgolj štirje, danes pa ponuja Collio že stotnija kleti. Sem pa verjetno edini, ki nima drugega vina, razen občasno nekaj steklenic rdečega,« pojasnjuje svoje vinske odločitve Edi Keber. Takrat se je odločil, da bo na svojih 10 ha vinogradov posadil zgolj avtohtone sorte, kot so rebula, malvazija in friulano ter bo nadaljnje prideloval zgolj eno samo vino, ki ga je poimenoval po okolišu, kjer živi in dela – Collio (Brda po domače). To vino je eno izmed najbolj razvpitih in cenjenih v Colliu, saj združuje unikatne vonje in okuse, eleganco in dolgoživost.
Pri Kristjanu Kebru
Edi in Kristjan Keber
Kristian Keber, njegov sin, mu je vseskozi stal ob strani, pred leti pa je na slovenski strani dobil vinograd. »Ko mi je nono iz Medane zaupal 1,7 hektarja vinograda, mi je bilo takoj jasno, kaj hočem. Trte so stare 30 do 60 let, polovica je rebule, 40 odstotkov sauvignonassa, desetina malvazije. Grozdje maceriram dvanajst dni, vrenje poteka s kvasovkami, ki so na grozdju, v cementnih sodih, po stiskanju pa vino pretočim v velike lesene sode, v katerih zori dve leti, nato še eno leto v steklenici. Zdaj je na voljo letnik 2017,« pripoveduje mladenič, ki ga veseli pridelovanje vina brez enoloških sredstev, zato pa pretoke opravlja ob ravno pravem času s spremljanjem luninih men in velikim vložkom znanja. To vino, ki se imenuje Brda, je nekaj popolnoma drugega od Collia njegovega očeta, je bolj kompleksno, ostro in bogato na vonju in okusu. Kljub temu ne boleha od klasičnih bolezni belih maceriranih vin, kot so pretirane oksidacije, hlapne kisline in merkaptani – če mu dovolite kakšno uro mirovanja po odpiranju na sobni temperaturi, vas bo očaral s svojo divjo eleganco.
Vina očeta in sina Keber pri nas prodaja www.evino.si
Venica & Venica – Dolegna del Collio (www.venica.it)
Posestvo bratov Giannija in Giorgia Venice je pravzaprav samo 8 minut vožnje oddaljeno od posestva Tiare, saj je v isti občini, od Jermanna pa prav toliko. Začetnik vinarne je bil leta 1930 Daniele Venica, ki je kasneje tako posestvo kot klet predal obema svojima sinovoma. Prav pohvalno je, da ne samo Gianni in Giorgio živita in delujeta v velikem sožitju – takšno sobivanje imajo tudi drugi družinski člani, ki jih ni malo. Gianni dela v vinogradih in je direktor podjetja, saj je doštudiral agronomijo, medtem ko se enolog Giorgio z vini ukvarja v kleti. Navsezadnje so v kleti zaposleni skoraj vsi – ženi in otroci obeh bratov – in lahko rečemo, da gre za eno najbolj vzornih družinskih podjetij daleč naokrog. Zdaj vinarno v svoje roke počasi prevzema Giampaolo Venica, Giannijev sin, ki je doštudiral enologijo.
Družina Verica
Končni okus vin je posledica interakcije med obema bratoma. Imajo 22 ha vinogradov in letno napolnijo okrog 170 tisoč steklenic vina, med katerim prevladuje sivi pinot, ki je sicer prvo vino Furlanije, a je eno od najboljših. Večina njihovih vin je belih in imajo tudi izvrsten suhi traminec, kar v tem okolišu ni pogosto. Večina vin dozori v sodih iz nerjavnega jekla, posebne letnike pa dodelajo s staranjem v velikih hrastovih sodih. Njihov največji in prvi trg so ZDA, sicer pa je njihove steklenice moč kupiti tudi pri nas. V njih se je »zaljubil« primorski Gorenjec Gorazd Šinik in vina lahko naročite kar pri njem: gorazd.sinik@gmail.com
Borgo del Tiglio – Brazzano (www.borgodeltiglio.it)
Je verjetno najmanjši, a je vseeno eden izmed največjih – če ne celo največji. Nicola Manferrari je med svojimi kolegi vinarji hudo spoštovan možak. Njegova vina mi je prvič pred mnogimi leti predstavil Joško Sirk in ostal sem odprtih ust – maksimalno dodelana eleganca, edinstveno sobivanje vonja in okusa, ravno prav svežine in seveda dolgi pookus – se pravi stvari, ki so pri vinu najbolj pomembne – so me popolnoma prevzele. In klet Borgo del Tiglio sem si zapečatil kot enega od mojih prihodnjih obiskov v Furlaniji.
Mattia Manferrari
Klet Borgo del Tiglio
Njegova zgodba je ena izmed najbolj posebnih, saj je doštudiral farmacijo (da bi zadovoljil svojo mamo, ki je imela lekarno v stari Gorici), oče pa je bolj za šalo kot zares obdeloval tri hektare vinogradov ob stari hiši v Brazzanu. Toda srce mladega farmacevta je bilo predano naravi in vinogradom, zato je vedno več časa prebijal v hribčkih nad staro družinsko hišo. Ko je oče umrl, je zapustil sicer dobro plačano delovno mesto in se posvetil vinarstvu. Jasno – vmes je prebral nekaj sto knjig o vinih – od rimskega poznavalca Vergila naprej in kmalu je ugotovil, da so bela vina iz Collia (oz. Furlanije) ena izmed najboljših na svetu. Posestvo Borgo del Tiglio ima tri vrhunske lege – Brazzano – kjer pridelujejo rdeča vina (merlot in cabernet sauvignon) in se vzdiguje nad domačijo, ter Ca’ delle Vallade, kjer pridelujejo izključno chardonnay. V vinogradu Ruttars (5 ha) pa pridelujejo renski rizling (!), friulano in sauvignon. Zakaj tako podrobno razlagam o vinogradih in sortah? Zato, ker je Nicolo vrhunski mojster mešanja in s svojo farmacevtsko perfekcijo do mililitra pravilno zmeša svoja vina v vrhunske zvrsti!
Tja smo s prijatelji prišli pred dobrim letom dni in sprejel nas je Nicolov sin, Mattia in nam priredil ognjemet okusov. Prav vse vzorce sem ocenil z 90+, podobno navdušeni pa so bili tudi moji prijatelji, ki hudičevo dobro poznajo vina. Vedeti moramo, da Manferrarijevi prve fermentacije naredijo »po burgundsko« – se pravi takoj v velikih hrastovih sodih. Uporabe sodov iz nerjavnega jekla na tem posestvu ni. Drugi dejavniki perfekcije njihovih vin so seveda odlične lege vinogradov, staranje v steklenicah in res dodelano mešanje okusov.
Walter Filiputi
Renski rizling na teh tleh ni pogost gost, toda, ko njegovo mineralnost občutimo v vinu Collio studio di bianco v kombinaciji z zeliščnim sauvignonom in krepkim friulanom, lahko mojstru samo zaploskamo. In ta aplavz se je razlegal prav pri vseh vzorcih, morda še najbolj pri Collio chardonnayju, ki nas je pometal po tleh. Skoraj dobesedno! Res prvovrstni obisk pri odličnih vinih.
Vie de Romans (viediromans.it) – Manzano di Friuli
Če je Nicolo Manferrari mojster, je tisto, kar na svojem posestvu Vie di Romans dela Gianfranco Gallo, neke vrste svetinja oz. obvezno čtivo za vse vinoljubce tega planeta. Je karizmatična oseba, ki govori preudarno in zbrano z veliko mero strokovnosti ob vrhunskem poznavanju mikrobiologije. Ob enem samem vprašanju glede kvasovk in zorenja v sodih smo v kleti med sodi obisk podaljšali za dobro uro. Ni samo velik profesionalec – na stvari v kleti gleda znanstveno in njegova vina so ravno takšna – hudičevo precizna, dodelana do konca (in naprej) ter predvsem – z velikim spoštovanjem do teritorija, narave in vinogradov, kjer so rasle trte. Po drugi strani pa je prijazen in dober poslušalec. Naš obisk je trajal nekaj ur – čeprav se je mudilo tako njemu kot nam. Po dolgem in počez smo prečesali vse vzorce – od svežih sivih pinotov, sauvignonov, chardonnayjev in friulanov do v lesu staranih chardonnayjev in rdečih zvezdnikov. Okusi in vonji so izbrušeni do popolnosti, saj je bil gospod Gallo nekajkrat izbran za najboljšega italijanskega vinarja – in to ne brez razloga. Vsa vina imajo izrazito sortnost, ki pa se od vzorca do vzorca razlikuje. Predvsem bi to lahko trdil za sauvignone in chardonnayje, ki rastejo na različnih parcelah in jih zdaj, v zadnjih letih, Gallo tudi tako stekleniči – se pravi, grozdje z vsake parcele je osnova samosvoje linije steklenic, ki so si hudo različne. In to je tudi tukaj element Burgundije, ki blesti. Pri chardonnayjih je šel še korak dlje – ob nakupu lesene škatle šesterice steklenic pod imenom Climat (še en burgundski izraz) kupec v njej dobi šest različnih chardonnayjev s šestih različnih rastišč, ki so si hudo različna! Nekatera vina so karamelasto okrogla, druga pikantno mineralna, tretja pa vaniljasto smodniška nekje vmes. V bistvu pa je bila takšna degustacija kot vlakec smrti – ko pa imaš na drugi strani mize še Gianfranca Galla, pa je to res pravi vrhunec! Ko mi je na koncu podaril nekaj steklenic, sem moral obljubiti, da jih bom po letu dni pokusil in mu po mailu poslal svoje mnenje. To bom seveda naredil z velikim veseljem, in samo upam lahko, da bodo steklenice preživele to leto.
Gianfranco Gallo lastnik in enolog kleti Vie di Romans
V kleti Vie di Romans
V kraljestvu redkih rdečih sort in zelo posebnih vinarjev
Več kot pribito drži, da je Furlanija nesporno kraljestvo belih vin, toda tudi rdeča niso od muh. Pravzaprav so nekatera odlična in nekatera celo izjemna! Vinarji na tem prostoru največ pridelujejo bordojske sorte – merlot, cabernet sauvignon in cabernet franc. Tiste, četrte, ki bordojskim vinom daje finaliziran okus (petit verdot) tukaj ni. Konec koncev – tudi cabernet franca niti ni veliko. V sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja so tako italijanski kot naši vinarji množično kupovali in sadili cabernet franc. Prav vsi pa so sadike kupovali v eni izmed največjih trsnic v tem delu Evrope, v Rauscedu blizu Vidma (Udine). Ker pa je sadik ob povečanem povpraševanju zmanjkalo, so prebrisani Italijani namesto te bordojske sorte veselo prodajali drugo – carmenere. Da ne bo pomote – tudi carmenere izvira iz Bordeauxa, od koder je še kar nekaj znanih sort, vendar ga ne uporabljajo za znamenite bordojske mešanice. Je pa svojo domovino nehote v 16. stoletju dobil v Čilu, kjer je prva sorta in daje genialno dobre rezultate. Podobno kot malbec, ki je tudi iz Bordeauxa – in je zdaj prva sorta v Argentini, saj so obe tja zanesli španski misionarji.
Knjiga, ki je kulinarično in vinsko Furlanijo razodela svetu
Razen tistih, ki so sadike kupovali med prvimi, lahko brez izjeme trdim, da je tisto, kar na italijanski strani in pri nas imenujejo cabernet franc, v resnici carmenere! Pri nas je tak primerek Ivan Batič in morda še dva, trije Brici, v Italiji pa jih je zelo malo. Kljub vsemu pa ta trta, ne glede na poimenovanje v teh prostorih daje odlične rezultate! Vina so predvsem zelo zeliščna in nežno tanična – pač odvisno, kako se prideluje in kletari.
Ampak furlanske rdečine imajo še dve avtohtoni orožji. Prvo je schioppettino oz. po naše pokalca (takšno ime je zaradi pokanja grozdnih jagod) ali črna rebula. Pri nas, razen vinarne Erzetič, iz Višnjevika te sorte ne prideluje (še) nihče, v Italiji pa je kar pogosta. DNK sicer ne pokaže nobenih sorodnosti z belo oz. rumeno rebulo, vendar se je to staro ime obdržalo. Vina so močna in potrebujejo kar nekaj let zorenja v steklenicah, da se omehčajo in potem pivec lahko zadovoljno prede ob pitju.
Druga posebnost pa je pignolo, ki ga je v stilu Jurskega parka iz pozabe izvlekel znani furlanski vinar, zgodovinar, gastronom in pisatelj Walter Filiputti.
Že v 17. stoletju, ko so ga opisovali duhovniki v samostanu Rosazzo, so rekli, da je sorta težka za obdelovanje, saj se grozdje hitro usipa s trt, a daje izvrstna vina, ki so zaradi močnih kislin in taninov zelo dolgoživa. Naključje je hotelo, da je zadnja dva trsa te sorte leta 1978 ob vznožju samostana odkril Filiputti, ju odnesel v trsnico v že prej omenjeni in inkriminirani Rauscedo in do leta 1996 so razmnožili že toliko mladic, da so jih vinarji tudi začeli saditi. Mimogrede – Walter Filiputti je lastnik svoje turistične kmetije Azienda Agricola Walter Filiputti, kjer med drugim prideluje in prodaja izvrsten pignolo, med drugim pa je že pred dvajsetimi leti napisal danes že legendarno gastronomsko knjigo Friuli Veneza Giulia Via dei Sapori (Furlanija Benečija – Pot okusov), ki so jo prevedli tudi v slovenščino. Projekt preko istoimenskega konzorcija deluje še naprej, vrstijo se gostovanja furlanskih gostincev po vsem svetu in zdaj je knjiga tudi v elektronski obliki. Leta 2004 so se predstavili tudi v Ljubljani, v Vidmu/Udinah in drugih italijanskih mestih pa je vse zbrane gostince in vinarje moč srečati vsako leto.
Dorigo (dorigowines.com) – Premariacco
To impresivno klet na obronkih Udin je leta 1966 zgradil Girolamo Dorigo, vizionarski vinar, ki je sprevidel, da so rastišča v Furlaniji lahko izjemna. Ko je trsnica v Rauscedu dala na trg pignolo, je bil eden izmed največjih entuziastov za gojenje te sorte, ker mu je iz starih samostanskih zapisov uspelo razbrati, kakšna tla bi ta starodavna trta potrebovala. Uspelo mu je in še sedaj so njegovi pignoli eni od najboljših na splošno! Po očetovi smeti je klet prevzel njegov rockerski sin Alessio in nadaljuje vinsko zgodbo z nezmanjšano hitrostjo. Posestvo ima 20 ha vinogradov na različnih legah in oba, tako oče kot sin sta mojstrsko dodelala, katero sorto saditi kje. Alessio je prej podoben rock glasbeniku kot vinarju (sicer pa po navadi vizualno ni velike razlike), ki ima svoje kitare in ojačevalce v sobi za okuševalnico. Ko je izvedel, da sem svoje čase počel podobne reči, mu je bilo žal, da tam ni imel bas kitare: »Škoda, mat’r, bi žgala. Kakšno Metallico ali AC/DC, za bobne pa imam ritem mašino!«
Alessio Dorigo
Ima dve liniji vin. Prvo imenuje Color line in tu so zbrana preprosta vina, ki so zorela v sodih iz nerjavnega jekla. Alessio tej liniji pravi »pop linija«. In res – vina so konzumna in množično všečna. »Če bi delal samo pignolo in podobe stvari, bi komaj preživel, tako pa recimo sivi pinot v ZDA izvažam kot po tekočem traku. V tej liniji so tudi rebula, friulano, sauvignon, scopettino, refošk, merlot, cabernet franc, medtem ko je pet vin iz linije Prestige nekaj popolnoma drugega. Izbrane lege, po katerih se vina tudi imenujejo, prva fermentacija v hrastovih sodih in omejena količina so logični pokazatelj vrhunske kakovosti. Ronc de Juri je zunajkategorični sauvignon, medtem ko je Montsclapade odličen bordojec, ravno prav začinjen z vsemi tremi bordojskimi rdečimi sortami. Eleganten, saden in pikantno zeliščen, z že svilenimi tanini.
Ampak – pignolo?! To je pa vino z drugega planeta! Za hip spominja na amarone, saj je tudi del narejen iz sušenih jagod, kar vinu da odločno moč in ga genialno poveže z višjimi sortnimi kislinami in tanini, ki pa se že mehčajo. Ampak – pili smo letnik 2004, kar dokazuje njegovo dolgoživost. Še vsaj deset let bo v formi!
Vigna Petrussa (www.vignapetrussa.it) – Albana
V kraju Prepotto, v bližini katerega leži vasica Albana, so kar trije vinarji z imenom Petrussa. Prva je zadružna klet, kjer so se proslavili z dobrimi črnimi rebulami (schiopettino), potem sta brata Gianni in Paolo Petrussa, ki sta skoraj soseda prve zvezdnice tega okrožja, Hilde Petrussa iz kleti Vigna Petrussa. No, mi smo se po raznih priporočilih odpeljali do dame, ki nas je prisrčno sprejela. Po pravici – ko smo izstopali iz avta, je gospa prišla do nas in lepo pozdravila – nismo verjeli, da je ona tista prava. Pospremila nas je v klet, mi pa smo pričakovali še nekoga, ki bi nas »prevzel«. Po nekaj minutah je bilo jasno, da je ona »one man bend« ter da skoraj vse počne sama. Posestvo ima 7 ha in letno napolnijo 40 tisoč steklenic, ki jih večino prodajo v ZDA, v New York. Gospa v zrelih šestdesetih modro pripoveduje svojo zgodovino in kako je zdaj, v zrelih letih, skoraj brez pomočnikov iz okvira družine. »Moža vinarstvo nikoli ni zanimalo, otroci pa so pobegnili, brž ko so lahko. Ampak najstarejši hčerin sin, ki je dopolnil 14 let, je čisto navdušen in ko je le mogoče, je tukaj. Skupaj spoznavava svet vina in videti je, da bo on tisti, ki bo vinsko pot vodil naprej.«
V kleti Vigna Petrussa
Hilde Petrussa in avtor
Hilde je polna energije in vinarstvu se posveča z vsem srcem. V kleti veliko uporablja metode gravitacije (da se izogne delu s črpalkami) in pri fermentacijah uporablja svoje kvasovke. Večina njenih vin je rdečih (v nasprotju z drugimi) in predvsem avtohtonih. Pokusili smo devet vzorcev in vse sem ocenil z ocenami med 88 in 94 točk. Vedeti moramo, da je za schiopettino (pokalco oz. črno rebulo) Prepotto neke vrste rojstni kraj in da najboljša vina te sorte prihajajo ravno od tu. Tudi schiopettino se stara počasi, ima višje kisline in tanine, a vseeno dosti prej kot pignolo. Najbolj impresiven je bil Schiopettino di Prepotto, ki sem mu dal 94 točk in me je popolnoma očaral – zeliščna čista sadnost na nosu z dodatki črnega popra in karamele je navdušil, pookus je bil dolg in je pustil več kot zapomnljiv vtis. Tanini so še živahno pikali, vendar so bili lepo svileno umirjeni. Res, lepo vino. Gospa prideluje tudi refošk – a ne takšnega, kot ga poznamo pri nas – v Italiji je bolj poznan refosco dal peduncullo rosso (refošk z rdečim pecljem), pri nas pa tisti z zelenim. Hildin refošk je bil pravo razodetje, saj je plenil z jasnim in čistim vonjem marmelade iz gozdnih sadežev z dodatkom suhih sliv. Ker je kisline v vinu ravno prav, je tudi zelo piten. Cene vseh vin so zelo zmerne in vam jih toplo priporočam.
Bela macerirana vina
O večini teh mojstrov smo v naši reviji že pisali, »novinec« pa je klet Ronco Severo, ki tudi domuje v Prepottu (www.roncosevero.it). Lastnik posestva in avtor vin je Stefano Novello, ki je ena od vzhajajočih zvezd tovrstnih vin. Da je vse stvar ravnotežja, pričajo tudi njegove etikete na steklenicah – otrokova silhueta na naslonjalu starega stola, kjer lovi ravnotežje. V realnem svetu bi sicer padel in se hudo poškodoval, v Novellovem svetu pa je trden kot skala. To so njegova vina, od rebule, friulana in sivega pinota preko sciopettina do merlota. Tukaj je beseda »naravno« do konca izkoriščena, a vina so skladna in elegantna. O.K., v začetku razni neljubi vonji napadejo nosnice, vendar se hitro umirijo in potem vino pivca navduši s svojimi vragolijami. Novello je vinsko zgodbo začel precej pozno, leta 1998, vendar je do zdaj že prišel v prvo ligo velikih mojstrov. Njegova filozofija je preprosta: absolutno zdravo grozdje, največ štiri dni maceracije in staranje v velikih sodih iz slavonskega hrasta.
Nico Bensa
Legende
In zdaj smo spet na začetku. Tam, kjer smo najprej začeli spoznavati vina onkraj meje. Bela macerirana. Jantarna …
Dario Princic – www.princicdario.com – o njem ste lahko nekaj strani prebrali v prejšnji številki naše revije, ko se je o njem razpisal Gorazd Selič
Dario Princic
Stefano Novello
Stanko Radikon
Radikon – www.radikon.it – pokojni Stanko in njegovi sin Saša sta med največjimi. Stanko je začel, tudi malo zašel, a Saša je že vzporedno z očetom prideloval drugačna, manj ekstremna vina. Pri nas ga dobite v www.kozelj.si
La Castellada – www.lacastellada.it – brata Nicolo in Giorgio Bensa s posestva La Castellada sta drugačna. Tam ekstremnih maceracij ni, je pa ogromno čistih naravnih vonjav in okusov. Eno od najbolj popolno narejenih vin onkraj meje.
Damjan Podveršič
Podveršič – www.damijanpodversic.com – Damijan Podveršič je zelo poseben človek, njegova vina pa so še bolj posebna. Dolgoletni učenec Joška Gravnerja trdno stopa po svoji poti in osvaja – tako srca kot okuse pivcev posebnih vin. Tudi za njegove mojstrovine velja, da so odlične po kakšni uri, ko odpremo steklenice. Strukturna, polna in dolga vina so to.
Benjamin Zidrich
Ronco Severo
Zidarich – www.zidarich.it – tudi o njem smo že pisali in še bomo. Kraševec iz kraja Prepotto (ampak to je drugi Prepotto, skoraj na obali Jadranskega morja). Benjamin Zidarich je svoj voz jantarnih vin potegnil še dlje in zadnje polnitve izbora sorte vitovska stara v kraškem kamnu. Vino se seveda imenuje Kamen. Odlična klet z edinstvenim razgledom na severni del Jadranskega morja proti jugu. Pri nas ga lahko kupite v: www.evino.si
Kante – www.kante.it – veliki posebnež in izjemen vinar. Vsi, ki pridejo iz njegove kleti, so očarani in začarani. V kamniti kleti, izdolbeni v kraški kamen, se dogaja marsikaj, vendar maceracij skoraj ni. Je naravno vinarstvo brez kakršnihkoli posegov, celo hrastovi sodi od znotraj niso ožgani. So pa zato vina čista, slastna in dolgoživa. Pri nas ga zastopa: Monterosso, d. o. o., Poljska pot 4, 1000 Ljubljana
Edi Kante
Vodopivec – www.vodopivec.it – v hribovski kraški vasici Sgonico (Zgonik) ta mojster domuje v stari, napol opusteli kmetiji, daleč preveliki za njegova vin in njihovo količino. Ima šest hektarov vinogradov, ki pa so posvečeni zgolj eni sorti – vitovski! Čeprav ima možakar v prodaji tri različna vina, je njegovo kmetovanje izrazita monokultura, saj vina prideluje glede na pridelek – če je odličen, končajo v gruzinskih amforah, drugače pa v velikih in malih sodih. Paolo Vodopivec je zelo dosleden do vin, kupcev in predvsem do sebe. Recimo – noče se fotografirati …
Vodopivec
Gravner – www.gravner.it – največji je na koncu. Tako tudi mora biti. O njem smo napisali že veliko člankov in objavili vsaj dva velika intervjuja. In jih še bomo. Prvi, ki je iz zibelke vina – Gruzije – prinesel kvevre – amfore, v katerih zori vina. Prvi, ki je iz kleti pometal mehanizacijo. Prvi, ki se je rešil sodov iz nerjavnega jekla in sodov iz francoskega hrasta. Prvi, ki prisega zgolj in samo na naravo. Njegova vina so neskončna, kot so lahko neskončni tudi pogovori z njim, kamor zelo rad pridem na obisk. Vina so poosebljena perfekcija in eleganca z vso zakladnico aromatik in okusov. Še enkrat – hvala, Joško! Pri nas lahko njegova vina kupite pri: www.evino.si.
Joško Gravner
Radikon
Besedilo in fotografije: Tomaž Sršen
