Dizzy

  • Stil
    • Dolcevita Lifestyle
    • Golf
    • Novice
  • Kulinarika
    • Kulinarika
    • Ocene gostiln
    • Vinski svetovalec
  • Tema meseca
    • Uvodniki
  • Dogodnik
  • Portal & Revija
    • Avtorji
    • O portalu in reviji
    • Oglaševanje
    • Kontakt
Home » Ducal ali ko Tolminci na Štajerskem delajo zelo samosvoja vina

Ducal ali ko Tolminci na Štajerskem delajo zelo samosvoja vina. Intervju.

Čas branja: 5 min

Enkrat pred osmimi leti mi je tekom večerje v Hiši Franko, ko je čas tekel normalno in Ana še ni bila super zvezda, Valter Kramar v kozarec nalil renski rizling letnika 2008 z besedami: “Poskusi tole – za mene je to eden najboljših rencev pri nas.“ Povoham zlato-rumeni nektar in uživam – vonj po petroleju, grafitu, kresilnem kamnu z lepim dodatkom sadnosti in pikico ostanka sladkorja. V ustih pa razodetje – prav vse, kar je bilo na vonju, je bilo na brbončicah, presenetljiva pa je bila mineralna svežina, ki je slino pognala v usta. To je natančno tisto, čemur angleško govoreči vinski pisci pravijo „mouthwatering“.  Jaz to slovenim z izrazom sočno. Ko je Valter videl mojo ekstazo, je po njegovo razložil:“To je en tip iz Tolmina, ki se gre vinarja na Štajerskem, vina pa mu dela Uroš Valcl.“

 

 

ducal

Zmagovalni trio – Tim, Joži in Mitja.

 

To je bilo dovolj, da sem mu odkupil zadnji dve steklenic iz kleti in ju doma ljubosumno čuval do prihoda vinskih prijateljev, s katerimi smo skupaj „uhalai“ in „ohali“ in ob vinu res uživali. Na te rizlinge sem naletel še nekajkrat in ker jih res ni bilo veliko v prodaji, so mi nekako ušla iz horizonta. Ampak govorice gredo tako kot kvasovke svojo nekontrolirano pot same za sebe. „A nisi vedel, da je lastnik tega vina isti človek, ki v Vipavi prodaja pohištvo Duca?“ ali „To je en alpinist, ki se je ubil med prostim plezanjem“ in še nekaj takšnih cvetk bi človek našel.  

No, čez čas sem spoznal enologa Uroša Valcla, ki je takrat iz družinske kmetije za kratek čas prišel delat v Dveri Pax, zdaj pa kraljuje v prekmurskem Marofu. Ko sem ga vprašal po Ducalu, je radostno odvrnil, da je bila to ena njegovih najlepših vinskih izkušenj, vendar si je želel delati drugače. „Veš, Mitja (Lo Duca, šef Ducala) pravi, da bo vse delal kar sam.“ 

Ko človek koplje, se ponavadi do nečesa dokoplje. Prav zanimivo, da zares nikoli nisem vztrajno iskal Ducala, ampak vedno mi ga je usoda nekako pripeljala pred nos. Potem sem izvedel, da ima družina, ki se ukvarja s to vinsko blagovno znamko, v Trenti Kekčevo domačijo, znano in razprodano turistično kmetijo. Tudi to mi ni šlo skupaj – kako to – glavni biznis v Trenti je turizem, zraven pa delajo vina na drugi strani Slovenije, v Svečini ob Mariboru. Ampak njegova vina so mi vedno bolj pogosto prihaja pred nos in usta. Iz klasičnih rizlingov, ki sem jih sprva okušal v Hiši Franko se je razvilo nekaj drugega. Ja, macerirali so jih in to zelo dobro. S stilom. Brez tipičnih oksidacij in smradov, ki žal velikokrat pokvarijo tovrstna vina. Ampak renec je bil vedno zmagovalec. 

 

ducal

Tim in Mitja ob kvevru (gruzinski amfori).

 

 

 

V začetku leta sta z Alešem (Fevžer, fotograf) pripravljala glavno temo februarske številke pod skupnim naslovom Maribor, kamor seveda spadajo tudi vina. In ob izboru obiskov sem dodal tudi klet Ducal, saj so mi nekateri znanci govorili, da je to treba nujno obiskat. Pa sva šla. 

Prikazala sva se celo točno (to ni ravno najina pozitivna točka) in ustavila sva se pred impozantno stavbo sredi prekrasnih Svečinskih goric. Sonce je počasi zahajalo v simfonični zaton in rjavo listje na trtah se je iskrilo ob rjavkasti kovinski zgradbi modernega arhitekturnega videza. Takoj, ko sva stopila iz avta, je pristopil Mitja Lo Duca, za njim njegova Joži in sin Tim. Po desetih letih sem ga prvič osebno spoznal. Je zelo energičen govorec in takšna so tudi njihova vina. Bogata, polna, a eksplozivna. 

 

„Imamo pozne trgatve zato, da vina pridobijo telo in alkohol. Kajti naš cilj je, da so to vina za staranje in ne za takojšnje pitje,“ razloži Mitja. „Zdaj so na prodaj letniki 2011, 2012 in 2013.“

 

Za alpinizmom sem se ukvarjal vse življenje in to sem prenesel v ta posel. Garanje do konca in naprej. To je moj način življenja. Mitja Lo Duca

Jaz brez dela ne morem. Če sem tukaj, sem ves dan v trtah, če sem v Trenti, sem ves dan v Kekcu. Vmes pa tri ure vožnje. No, Tim, moj sin pa je lahko ves dan tukaj, vmes pa igra fuzbal v Avstriji. 

 

 

ducal

 

 

Kako pa je zrasla ideja za vina? Mislim – tak preskok. Najprej alpinizem, pa turistična kmetija v Trenti, potem pa – hop v vina?

To se ni nič naredilo namerno. Joži ima o vinih več znanja kot jaz. Ko je šla z jadrnico okrog sveta, so venomer pili neka nova vina iz vseh kontinentov, jaz pa coca-colo. Za mene kot plezalca je to bilo vrhunec. Ok, včasih pivo in kakšen joint,  in to je bilo to. Zdaj pa…

Enkrat sva na račun Kekčeve domačije dobila nagrado in prireditev je bila v hotelu Habakuk. Bilo je leta 2006. Vsi domačini pa so govorili, da si morava ogledati Svečino. Kupila sva si penino, Srebrno Radgonsko in šla taborit v tisto luknjo spodaj po našo kletjo.  Iz Valdhuberjeve domačije se je lepo videla podrtija, ki je bila na tem hribu in prišla sva na idejo, da bi to kupila. Bilo je sedem dedičev, ampak midva sva uspela z nakupom. Tukaj je zanimivo, da vse kmetije in vinograde pokupijo Avstrijci; midva sva po dolgih letih bila edina Slovenca. 

Koliko pa je bilo v začetku vinogradov ob podrtiji?

Dva hektarja, in zdaj jih imamo 11. Prva ideja je bila, da bi se tukaj šli turizem, tako kot v Kekcu. Potem smo se odločili za klet.  Timu sem rekel: “Zgradili bomo takšno klet, da bodo še Avstrijci debelo gledali, kaj imamo tukaj.“ In to se zdaj dogaja. K nam hodijo tudi ljubitelji vin iz Dunaja. Morali smo jim pokazati, da znamo tudi Slovenci nekaj narediti! 

Kako si se pa odločil za vinograde in lege? To je zelo pomembno in tega človek ne more početi kar tako, na slepo.

Za pomoč sem prosil Aleša Kristančiča – Movio in ga vprašal o tem. Hodili smo gor in dol po vinogradu in Aleš je rekel: “Kekec, to je za kupit! Vino bomo prodajali kot krompir! To je bilo vse in potem smo šli malce gledat k sosedom. Prvo leto je svetoval Valdhuber, potem sem pa študiral po knjigah. Pojma nisem imel; obenem pa sem klical vinarje, ki sem jih tekom let spoznal, da so me usmerjali. Ampak popolne informacije nisem dobil, ker nihče vsega ni hotel povedat. In smo kar začeli na svoje.  In zdaj, ko pridejo na obisk Primorci rečejo: “Pa ti si Joško Gravner številka 2!“

 

 

 

 

Se pravi – veliko naključij?

Lahko temu tudi tako rečeš. Recimo – v Tolminu, kjer sem stanoval, smo v istem bloku živeli Ana Roš, Jan Cvitkovič (režiser) in jaz. Nihče od nas se  začetku in ukvarjal s tem, kar počnemo zdaj. Hočem reči – predvsem kot nasvet za mlade, ki hodijo za nami – treba je samo delat, delat in delat in stvari se bodo prikazale in razkrile. Ni druge poti. Zato zdaj, kot Štajerci, prodamo ogromno vin v AS-u, ki je izrazito primorsko usmerjena gostilna. Ali v Hiši Franko.  Ali pa pridejo trije Ljubljančani k nam in kupijo 70 kartonov vina – vse so mi pobrali! 

Koliko steklenic letno napolnite?

Malo – na trti imamo za 3 decilitre vina. Zdaj se navdušujemo nad modrim pinotom, kajti to je sorta, ki me je očarala. Zdaj dajemo vina starati v gruzinske amfore (kvevre) in v betonska jajca. 

Koliko so stari vinogradi?

Štirideset let. Država in EU nam niso dali nič. Vse, kar smo zaslužili na Kekcu, smo zagonili tukaj. V začetku sva s Timom spala v kontejnerju in nekako nadzirala delavce, ki so naju nategovali. S Timom delava zelo instinktivno.

 

Joži nam nalije laški rizling, ki je zorel v betonskem jajcu. Idejo za to nam je dal Primož Lavrenčič. Po dobri minuti vrtenja v kozarcu je popolnoma spremenilo karakter in zasijalo v polnem bogatem sijaju. Res je, da čiste tipike sorte zaradi maceracije ni bilo moč zaznati, ampak vse ostalo je bilo čisto in brez napak. Preprosto – to vino je slastno.  

 

Do Lucovi poslušajo naravo in sebe. Zraven so se naučili pametne vinoreje. So delovni in trmasti in dostikrat gredo z glavo s skalo, ki poči in jim uspe. So eni in edini svojega stila, ki včasih deluje nepremišljeno, a v bistvu je vse pod kontrolo matere narave. 

 

Besedilo: Tomaž Sršen

Fotografije: Aleš Fevžer

 

 

 

 

 

 

   

Jan 31, 2022Tomaž Sršen
1 year ago Raznoslovenija, štajerska, vina
Tomaž Sršen

Tomaž Sršen, odgovorni urednik – rocker, dolgoletni član in ustanovitelj bendov Martin Krpan in Rdeči baron, glasbeni urednik na RGL (Radio Glas Ljubljane), začetnik pisanja recenzij o slovenskih gostilnah za Nedelo leta 1988, še prej pa tri leta dela s pokojno Šerbi na Kanalu A pri predstavitvah gostiln v sklopu projekta Epikurejske zgodbe (z revijo Jana in Radiem glas Ljubljane). Doslej je po svetu in doma opisal in obiskal okrog 2.000 gostiln. Sommelier in učitelj sommelierstva, WSET 3, diploma za degustatorja vina na ljubljanski Biotehnični fakulteti. Obiskal in osebno izkusil mnoge najbolj znane svetovne kleti (Slovenija, Hrvaška, Italija, Francija, Španija, Portugalska, Nemčija, Avstrija, Južna Afrika, Kalifornija...) in skrbno okusil vsa vina, ki jih je popisal za revijo Dolce Vita.

SantomasHotel Tauernherz – Obertaueren (****)
 iščite po portalu 
 Naključne objave 
Guy Fawkes in njegovi nasledniki
cannoli
DOLCE*
Vina za moj okus: Edi Svetlik in pravljica pod Čavnom
Babradillo – Medium dry
Roger Waters, 6. maj – Arena Zagreb
ridley-scott
Zakaj je Ridley Scott največji režiser današnjega časa?
Gran Canaria por siempre (Gran Canaria za vedno)
 kategorije 
  • Aktualna revija (2)
  • Dogodnik (28)
  • Dolce Vita po svetu (48)
  • Dolcevita Lifestyle (16)
  • Golf (11)
  • Kulinarika (90)
  • Music (37)
  • Novice (5)
  • Ocene gostiln (141)
  • Photography (10)
  • Razno (130)
  • Tema meseca (26)
  • Travel (1)
  • Uncategorized (2)
  • Uvodnik (1)
  • Vinski svetovalec (75)
 Naključne objave 
Restavracija Puntulina – Rovinj (Hrvaška)
VSE NAJBOLJŠE ZA MÉ!
sardinija
Sardinija
deep purple
Deep Purple – Whoosh (2020)
vino
MOJA POT PO VINSKI CESTI
breg
Gostilna Breg – Ljubljana
Restavracija Grad Otočec
Restavracija Grad Otočec – Otočec
 Naključne objave 
Christian Francesco Puglisi
Sever in jug.
La Dolce Vita – film (1960)
Časovna potovanja
Časovna potovanja
arzak
Arzak + Arzak + Urška
O življenjskih potrebah in radostih
Rene Redzepi
Srčni pek.
dolinšek
Gostišče Dolinšek – Vrh pri Boštanju
 naključne objave 
Restavracija Nova Rajngla – Braslovče
Restavracija Nova Rajngla – Braslovče
Degustacija vina Heumann Cabernet Franc 2011
Dunajčanom brezplačna cepljenja proti gripi, tudi na tramvaju
Marco – Pierre White
PO JAPONSKO
 KATEGORIJE 
  • Aktualna revija
  • Dogodnik
  • Dolce Vita po svetu
  • Dolcevita Lifestyle
  • Golf
  • Kulinarika
  • Music
  • Novice
  • Ocene gostiln
  • Photography
  • Razno
  • Tema meseca
  • Travel
  • Uncategorized
  • Uvodnik
  • Vinski svetovalec
 Portal za hedoniste in svetovljane! 
2008-2021 © Zavod Inštitut Mediapro in Sršen & Sršen d.o.o.