Enkrat pred osmimi leti mi je tekom večerje v Hiši Franko, ko je čas tekel normalno in Ana še ni bila super zvezda, Valter Kramar v kozarec nalil renski rizling letnika 2008 z besedami: “Poskusi tole – za mene je to eden najboljših rencev pri nas.“ Povoham zlato-rumeni nektar in uživam – vonj po petroleju, grafitu, kresilnem kamnu z lepim dodatkom sadnosti in pikico ostanka sladkorja. V ustih pa razodetje – prav vse, kar je bilo na vonju, je bilo na brbončicah, presenetljiva pa je bila mineralna svežina, ki je slino pognala v usta. To je natančno tisto, čemur angleško govoreči vinski pisci pravijo „mouthwatering“. Jaz to slovenim z izrazom sočno. Ko je Valter videl mojo ekstazo, je po njegovo razložil:“To je en tip iz Tolmina, ki se gre vinarja na Štajerskem, vina pa mu dela Uroš Valcl.“
Zmagovalni trio – Tim, Joži in Mitja.
To je bilo dovolj, da sem mu odkupil zadnji dve steklenic iz kleti in ju doma ljubosumno čuval do prihoda vinskih prijateljev, s katerimi smo skupaj „uhalai“ in „ohali“ in ob vinu res uživali. Na te rizlinge sem naletel še nekajkrat in ker jih res ni bilo veliko v prodaji, so mi nekako ušla iz horizonta. Ampak govorice gredo tako kot kvasovke svojo nekontrolirano pot same za sebe. „A nisi vedel, da je lastnik tega vina isti človek, ki v Vipavi prodaja pohištvo Duca?“ ali „To je en alpinist, ki se je ubil med prostim plezanjem“ in še nekaj takšnih cvetk bi človek našel.
No, čez čas sem spoznal enologa Uroša Valcla, ki je takrat iz družinske kmetije za kratek čas prišel delat v Dveri Pax, zdaj pa kraljuje v prekmurskem Marofu. Ko sem ga vprašal po Ducalu, je radostno odvrnil, da je bila to ena njegovih najlepših vinskih izkušenj, vendar si je želel delati drugače. „Veš, Mitja (Lo Duca, šef Ducala) pravi, da bo vse delal kar sam.“
Ko človek koplje, se ponavadi do nečesa dokoplje. Prav zanimivo, da zares nikoli nisem vztrajno iskal Ducala, ampak vedno mi ga je usoda nekako pripeljala pred nos. Potem sem izvedel, da ima družina, ki se ukvarja s to vinsko blagovno znamko, v Trenti Kekčevo domačijo, znano in razprodano turistično kmetijo. Tudi to mi ni šlo skupaj – kako to – glavni biznis v Trenti je turizem, zraven pa delajo vina na drugi strani Slovenije, v Svečini ob Mariboru. Ampak njegova vina so mi vedno bolj pogosto prihaja pred nos in usta. Iz klasičnih rizlingov, ki sem jih sprva okušal v Hiši Franko se je razvilo nekaj drugega. Ja, macerirali so jih in to zelo dobro. S stilom. Brez tipičnih oksidacij in smradov, ki žal velikokrat pokvarijo tovrstna vina. Ampak renec je bil vedno zmagovalec.
Tim in Mitja ob kvevru (gruzinski amfori).
V začetku leta sta z Alešem (Fevžer, fotograf) pripravljala glavno temo februarske številke pod skupnim naslovom Maribor, kamor seveda spadajo tudi vina. In ob izboru obiskov sem dodal tudi klet Ducal, saj so mi nekateri znanci govorili, da je to treba nujno obiskat. Pa sva šla.
Prikazala sva se celo točno (to ni ravno najina pozitivna točka) in ustavila sva se pred impozantno stavbo sredi prekrasnih Svečinskih goric. Sonce je počasi zahajalo v simfonični zaton in rjavo listje na trtah se je iskrilo ob rjavkasti kovinski zgradbi modernega arhitekturnega videza. Takoj, ko sva stopila iz avta, je pristopil Mitja Lo Duca, za njim njegova Joži in sin Tim. Po desetih letih sem ga prvič osebno spoznal. Je zelo energičen govorec in takšna so tudi njihova vina. Bogata, polna, a eksplozivna.
Jaz brez dela ne morem. Če sem tukaj, sem ves dan v trtah, če sem v Trenti, sem ves dan v Kekcu. Vmes pa tri ure vožnje. No, Tim, moj sin pa je lahko ves dan tukaj, vmes pa igra fuzbal v Avstriji.
Kako pa je zrasla ideja za vina? Mislim – tak preskok. Najprej alpinizem, pa turistična kmetija v Trenti, potem pa – hop v vina?
To se ni nič naredilo namerno. Joži ima o vinih več znanja kot jaz. Ko je šla z jadrnico okrog sveta, so venomer pili neka nova vina iz vseh kontinentov, jaz pa coca-colo. Za mene kot plezalca je to bilo vrhunec. Ok, včasih pivo in kakšen joint, in to je bilo to. Zdaj pa…
Enkrat sva na račun Kekčeve domačije dobila nagrado in prireditev je bila v hotelu Habakuk. Bilo je leta 2006. Vsi domačini pa so govorili, da si morava ogledati Svečino. Kupila sva si penino, Srebrno Radgonsko in šla taborit v tisto luknjo spodaj po našo kletjo. Iz Valdhuberjeve domačije se je lepo videla podrtija, ki je bila na tem hribu in prišla sva na idejo, da bi to kupila. Bilo je sedem dedičev, ampak midva sva uspela z nakupom. Tukaj je zanimivo, da vse kmetije in vinograde pokupijo Avstrijci; midva sva po dolgih letih bila edina Slovenca.
Koliko pa je bilo v začetku vinogradov ob podrtiji?
Dva hektarja, in zdaj jih imamo 11. Prva ideja je bila, da bi se tukaj šli turizem, tako kot v Kekcu. Potem smo se odločili za klet. Timu sem rekel: “Zgradili bomo takšno klet, da bodo še Avstrijci debelo gledali, kaj imamo tukaj.“ In to se zdaj dogaja. K nam hodijo tudi ljubitelji vin iz Dunaja. Morali smo jim pokazati, da znamo tudi Slovenci nekaj narediti!
Kako si se pa odločil za vinograde in lege? To je zelo pomembno in tega človek ne more početi kar tako, na slepo.
Za pomoč sem prosil Aleša Kristančiča – Movio in ga vprašal o tem. Hodili smo gor in dol po vinogradu in Aleš je rekel: “Kekec, to je za kupit! Vino bomo prodajali kot krompir! To je bilo vse in potem smo šli malce gledat k sosedom. Prvo leto je svetoval Valdhuber, potem sem pa študiral po knjigah. Pojma nisem imel; obenem pa sem klical vinarje, ki sem jih tekom let spoznal, da so me usmerjali. Ampak popolne informacije nisem dobil, ker nihče vsega ni hotel povedat. In smo kar začeli na svoje. In zdaj, ko pridejo na obisk Primorci rečejo: “Pa ti si Joško Gravner številka 2!“
Se pravi – veliko naključij?
Lahko temu tudi tako rečeš. Recimo – v Tolminu, kjer sem stanoval, smo v istem bloku živeli Ana Roš, Jan Cvitkovič (režiser) in jaz. Nihče od nas se začetku in ukvarjal s tem, kar počnemo zdaj. Hočem reči – predvsem kot nasvet za mlade, ki hodijo za nami – treba je samo delat, delat in delat in stvari se bodo prikazale in razkrile. Ni druge poti. Zato zdaj, kot Štajerci, prodamo ogromno vin v AS-u, ki je izrazito primorsko usmerjena gostilna. Ali v Hiši Franko. Ali pa pridejo trije Ljubljančani k nam in kupijo 70 kartonov vina – vse so mi pobrali!
Koliko steklenic letno napolnite?
Malo – na trti imamo za 3 decilitre vina. Zdaj se navdušujemo nad modrim pinotom, kajti to je sorta, ki me je očarala. Zdaj dajemo vina starati v gruzinske amfore (kvevre) in v betonska jajca.
Koliko so stari vinogradi?
Štirideset let. Država in EU nam niso dali nič. Vse, kar smo zaslužili na Kekcu, smo zagonili tukaj. V začetku sva s Timom spala v kontejnerju in nekako nadzirala delavce, ki so naju nategovali. S Timom delava zelo instinktivno.
Do Lucovi poslušajo naravo in sebe. Zraven so se naučili pametne vinoreje. So delovni in trmasti in dostikrat gredo z glavo s skalo, ki poči in jim uspe. So eni in edini svojega stila, ki včasih deluje nepremišljeno, a v bistvu je vse pod kontrolo matere narave.
Besedilo: Tomaž Sršen
Fotografije: Aleš Fevžer
