Naslov: Gorenje pri Zrečah 27, Zreče
Splet: www.smogavc.com
Telefon: 03 757 35 50
Odprto: vsak dan od 8. do 22. ure; v petek in soboto od 8. do 24. in od 8. do 21. ure (nedelja); nikoli zaprto
Gostišče Smogavc je svojevrstna legenda in v okolici Slovenskih Konjic so tudi edina resna gostilna, ki se je v desetletjih tudi obdržala.
Njihova kulinarika z leti in desetletji ni kaj bistveno napredovala, toda tisto, kar so ponujali in še vedno ponujajo, je zelo okusno. Gosti so z njihovo kulinariko zadovoljni in se tja radi vračajo in gostilna dobro dela.
Pred leti so povečali kapacitete in še vedno so lepo polni.
Ekipa (iz leve)- Gregor Ludvik Smogavc, Ivica Kokol, Ian Černelč, Jožica Zupančič in Ludvik Smogavc
Ludvik Smogavc, človek železnega spomina pravzaprav redi kokoš, ki nosi zlata jajca, saj je vse, kar mora delati, le bedenje nad kvaliteto zlatih klasik, ki so obiskovalcem že desetletja všeč.
Njihova glavna in večna orožja so: dobre mesnine (tako suhe kot tiste za zrezke in bifteke), raznovrstne gobe, štruklji, njoki in svaljki ter vse preostalo, kar spada v klasično celinsko slovensko kuhinjo.
Pa smo se lotili projekta z naslovom »Še pomnite jedci«, kajti nazadnje smo pri Smogavcu delali oceno leta 2002 za Nedelo.
Pri gostilnah te kategorije je seveda hladna predjed v obliki domačih suhih mesnin obvezna. Smogavčevi so to nalogo izvrstno opravili, kajti v večini strežejo suhomesnate izdelke mesarije Arbeiter, ki slovi daleč naokoli.
Razne vrste salam in klobas so bile izvrstne, slanina je bila slastna in je do pravega okusa zahtevala malce bolj intenzivno žvečenje, toda jedec je bil nagrajen s plejado sočnih in usklajenih mesnih okusov.
Na prvi pogled simpatični šink pa je imel rahlo napako – beli maščobni robovi so bili rumeni in bi jih lahko malce bolj pazljivo obrezali.
Zato pa so bili vloženi jurčki slastni in polni, odličen, pri Smogavcu narejen ajvar, pa je bil čez vse. Ob sveže popečenem kruhu smo te jedi zmazali brez besed.
Potem so v zmerno velikem jušniku na mizo prinesli njihovo legendarno gobovo juho, ki je najprej osvajala z omamnim in bogatim vonjem gob, potem pa še z božanskim okusom.
Hudo okusni hladni narezek.
Vedeti morate, da Smogavčevi že od vsega začetka to juho delajo po starem hišnem receptu, ki zahteva uporabo kar dvanajstih vrst različnih gob.
Ko pa zraven dodajo še kislo smetano, ki jo lahko vsak gost po svojem okusu doda v juho, in več kot izvrstne ajdove žgance z ocvirki, je ognjemet slovenskih domačih okusov popoln. Lahko pa tudi povem, da če bi si razdelili vse, kar je bilo v jušniku in tudi vse žgance, bi bili že dobro siti.
Pa smo se lotili toplih predjedi, ki so bile tokrat v obliki tam narejenih in skuhanih njokov z (uganite!) jurčki!
Goveji biftek s sirovimi štruklji in ocvrtki iz korenčkove kreme.
Jasno, Smogavec nudi tisto, kar naj bi bilo iz okolice – to pa so gobe na vse načine, divjačina, koline in suhe mesnine.
Njoki z jurčki so bili izvrstni in nekateri so pojedli vse, ne glede na zadnji, glavni krožnik. Nismo se dotaknili divjačine ali kolin, pač pa so nas prav lepo pocrkljali z zelo dobrimi bifteki slovenskih krav. Bili so ravno prav pečeni, da so bili še roza in sočni in tudi kri ni prav nič tekla ven.
Salzburški žličniki – velika redkost v sodobni slovenski kulinariki.
Skutni štruklji kot priloga so bili izvrstni, rahli in mehki, svoje pa je dodala pristna sladkost korenčkovih ocvrtkov, ki se je lepo povezala s Prusovim cabernet sauvignonom.
Ko smo že dihali na škrge, so nas dokončno »ubili« s slastnimi in mehkimi solnograškimi žličniki, svoje čase zelo popularno sladico, ki pa je danes ne pripravlja skoraj nihče več.
In to ne zato, ker jih gosti ne bi hoteli jesti, pač pa zato, ker jih nihče ne zna več pripraviti.
Ampak pri Smogavcu to znajo!
Ta gostilna je zlata stara slovenska klasika, kjer kraljujejo pristni domači okusi in bodo očitno kraljevali še naprej.
Besedilo in fotografije: Tomaž Sršen
