Kot sem namignil že v prejšnji, aprilski številki, sledi nadaljevanje zgodbe bratov Lavrenčič.
Tokrat sva se srečala z mlajšim, Primožem, ki je zelo skuliran tip, na drugi strani pa zelo precizen, z obilo teoretičnega znanja, ki ga imenitno implementira v svoja vina. Navdušeno sem mu sledil po njegovi zares čudoviti ter funkcionalni kleti in zgledno urejenih vinogradih.
Skratka, na posestvu Burja sem preživel nekaj lepih, sproščenih in zelo okusnih uric.
Burja estate
Burja je bila ustanovljena kot samostojno kmetijsko posestvo leta 2008, prvi letnik vin pod to znamko pa je bil 2009. Bela Burja in Noir sta bili logični nadaljevanji posestva Sutor. Začeli so z 2,8 hektarja ter praktično brez tehnične opreme in kleti.
V letu 2009 so nato kupili dva hektarja vinograda Stranice, od tega je bil en hektar znamenitega vinograda, v katerem so 66 let stare trte malvazije, rebule in laškega rizlinga. Drug hektar pa so zasadili z rdečimi sortami pokalca, refošk in modra frankinja. Tako so posledično dobili grozdje za vini z imenom Stranice in Reddo. Do leta 2017 so gostovali v Vrhpolju, v kleti Nafa pri Šrkljevih, kjer so kletarili svoja vina. Ves ta čas pa so gradili svojo klet in stanovanje nad kletjo. Hkrati so dokupili in najeli še skoraj šest hektarjev vinogradov in tehnično opremo.
Primož Lavrenčič
Do ločitve od kleti Sutor in rojstva nove znamke Burja je prišlo izključno zaradi prostorske stiske.
Drug slog, ki ga goji klet Burja in poudarja predvsem lokalne sorte, je Primož začel gojiti šele kakšnih pet let po ločitvi od kleti Sutor. Dokončen stil vin, ki slišijo na ime Burja, pa je prišel na trg šele z letnikom 2017 in 2018.
Šele takrat so namreč z novo kletjo dobili prostore in kapaciteto, da lahko 100-odstotno macerirajo celoten pridelek.
Trenutno obdelujejo 8,5 hektarja vinogradov, dva hektarja pa sta že pripravljena za zasaditev novih vinogradov, predvsem sorte zelen.
Sortni nabor je tradicionalen, značilen za zgornjo Vipavsko dolino in Lavrenčičevo otroštvo. Zelen, malvazija, rebula in laški rizling zastopajo bele sorte, pokalca, refošk, modra frankinja in modri pinot pa rdeče. Novih sort ne nameravajo saditi.
Zaradi svojih spoznanj ter zahtev in želja trga bodo povečali pridelavo sorte zelen in morda v prihodnosti pridelali tudi sortno rebulo. Tudi pri rdečih sortah bo ostal v prihodnje sestav enak, povečali bodo zgolj količino pridelane zvrsti po imenu Reddo, ker ta trenutek enostavno prehitro poide.
Celotno posestvo je od letnika 2020 certificirano biodinamično s certifikatom Demeter.
Kar se tiče certificiranja, gre za stopnjo, kjer se z grozdjem in vinom najmanj manipulira. Že ob začetku, leta 2008, so se prijavili v preusmeritev, leta 2010 so pridobili ekološki certifikat, z letom 2018 so se začeli pripravljati na certificirano biodinamično kmetovanje, ki so ga pridobili, kot že opisano, v letu 2020.
Naslednja stopnja, s katero bi zaokrožili celotno zgodbo, je uvedba živali. Na posestvu vedno bolj pilijo detajle, ki imajo rep in glavo, ter se med seboj dopolnjujejo.
Certifikat Demeter ima zelo jasno napisana pravila že praktično 50 let, od škropljenja grozdja, obdelave tal, maceracij, dovoljenih dodatkov … Praktično vse je regulirano in kontrolirano. Gre za podobno zgodbo kot pri ekološkem kmetovanju.
Ekološko kmetovanje je praktično osnova biodinamike. Spremembe so zgolj v nekaterih pogledih in zapiranju energetskih krogov ter upoštevanju ritmov narave in zemlje. Primož mi je poudaril, da je biodinamika zgolj nekakšna nadgradnja ekološkega kmetovanja. Tako je večji šok pri preusmeritvi iz konvencionalnega v ekološko kmetijstvo, kot pa iz ekološkega v biodinamično.
V kleti gredo celo nad pogoje, ki jih zahteva certificirana vinifikacija Demeter.
Upoštevajo tradicijo tukajšnje vinifikacije, vsa vina so tako macerirana pet do dvajset dni brez dodatka žvepla, da se izrazi mikroflora posameznega vinograda. Za vsak vinograd posebej se pripravi tudi vrelni nastavek, ki se nato doda masi grozdja, ki začne fermentirati v roku enega dne.
Lahko bi izbrali tudi pot brez vrelnega nastavka, vendar bi se v tem primeru fermentacija začela šele po treh ali štirih dneh, v tem času pa je največja možnost, da se ustvarijo neprijetni vonji, okusi ali celo napake. Vsa maceracija poteka v inoks posodah. Zaradi tega se lahko posamezna kvasovka posameznega vinograda izrazi maksimalno.
Inoks posode se enostavno lahko najbolje očistijo in v naslednjih letih ne »umažejo« novih kvasovk iz drugega vinograda. Hkrati pa je inoks edini material, ki dovoljuje, da v njem ni tekočine, saj te posode uporabljajo zgolj za maceracijo in so nato praktično deset mesecev prazne. Nato svoja vina zorijo v lesu in betonu.
Pri lesenih sodih uporabljajo zgolj velike 750- do 1500-litrske sode iz slavonskega hrasta. Betonske cisterne so različnih proizvajalcev in različnih oblik ter dimenzij. Gre za beton, ki z notranje strani ni premazan z nobenim sredstvom, zato dobi enako količino kisika, kot bi ga dobilo ob enakem volumnu v lesu.
Razlika je v tem, da vino ni topilo betona, zato iz njega ne dobiva nobenih priokusov, za razliko od lesa, iz katerega vemo, da veže nase priokuse v obliki vanilje, čokolade, začimb … in seveda tudi tanine ter višje sladkorje.
Celotna klet je tako zgrajena in organizirana, da nobenega vina nikoli ne pretakajo skozi črpalke. Vse je zasnovano na podlagi prostega pada. Če že, so organizirani tako, da namesto črpalke uporabijo dvigalo in fizično prestavijo posode v višje nadstropje.
Tudi stekleničenje je brez uporabe črpalk in brez filtracije, pred stekleničenjem pa se odločijo, ali bodo vinu dodali žveplo ali ne.
Klet Burja je v samem bistvu močno tradicionalna kmetija z moderno tehniko.
Seveda pa ta moderna tehnologija ne sme posegati in manipulirati z vinom, ampak ga mora samo lepo pospremiti v steklenice.
Na leto napolnijo 30.000 do 35.000 steklenic vina, pač odvisno od letine. V Sloveniji, ki je še vedno njihov najpomembnejši trg, ostane tretjina vin, dve tretjini pa romata v 15, 16 držav po vsem svetu.
Visoko, zelo visoko
S Primožem pa nisva zgolj hodila po kleti, vinogradih, brezplodno teoretizirala o tej in oni zadevi. V kozarcu se je znašla marsikatera tekočina. Po vzorcih vin, ki še zorijo v betonskih jajcih ali lesenih sodih, me je čakala degustacija, pri kateri sem ob sleherni steklenici poletel zelo visoko.
Bela Burja 2019
je imela čast opraviti otvoritveni obred. In opravila ga je z odliko. Sicer je bila na začetku malce sramežljiva, reduktivna oz. zaprta. Po nekaj minutah vrtenja kozarca pa je dobesedno eksplodirala. Cvetlične in sadne zaznave so navduševale po dolgem in počez. Izjemno sočno, zaokroženo, uravnoteženo vino, ki ne osvaja zgolj s svojo tehnično brezhibnostjo in zaznavno, čutno perfekcijo, ampak tudi s svojo pozitivno energijo. Kapo dol in še en kozarec, prosim.
Bela Burja 2015
je naslednja pritekla v kozarec in takoj povzročila tilt. Ob tej esenci sem se dvignil nad magično mejo 8000 metrov nad morjem. Bil sem v coni smrti, saj mi je zaradi neponovljivega doživetja ob srkanju tekočine dobesedno jemalo sapo. Globoka zlatorumena barva starega zlata. V nosu še vedno sadno, pa zeliščno in mineralno ter malce zaznav petroleja. Intenzivnost v ustih je neponovljiva, to je zelo težko ubesediti in napisati, to je treba okusiti. V vseh svojih fazah je tekočina dobesedno napeta, pa vendar na drugi strani kljub intenziteti neverjetno osredotočena. Mineralno, sočno, s prijetno grenčico in popolnoma zaokroženo. V neponovljivost pridelka nazadnje pritrdi še neskončen pookus. Več od vina človek ne more pričakovati. Eno najboljših slovenskih vin. Če še ima kdo v svoji arhivi kakšno steklenico, se vljudno priporočam za obisk.
Burja Bela 2012
pa za konec te neverjetne vertikale. Častitljiva arhiva, ki sicer dobro skriva svoja leta, ne more pa skriti elegance, finese, urejenosti, gosposkosti in šarma. Barva starega zlata, naskok mineralnosti, kljub letom še vedno sveže in sočno. Lepo jadramo med višjimi alkoholi in slastnimi kislinami. Tudi ta letnik je zelo koncentriran, vendar napetost ni tako intenzivna kot pri prejšnjem letniku, 2015 je pač neponovljiv. Za umiritev duha in meditacijo bomo z največjo mero spoštljivosti naredili sleherni požirek.
Zelen 2015
je obrnil na glavo marsikatero zadevo in domnevo. Ob srkanju tega korenjaka sem se začel spraševati, kje so vsi tisti, ki trdijo, da ta sorta ni zmožna več kot zgolj svežega enoletnega vina. Pa brez skrbi, nobene zamere ne gojim do ljudi, ki so nas učili o tej sorti. Nasprotno, še enkrat več se je pokazalo, kako raznovrsten in nepredvidljiv je opojen svet vina. In ravno zaradi tega tudi tako zelo privlačen. Skratka, sedem let »star« zelen me je pustil odprtih ust. Na slepi degustaciji bi stavil svojo celotno zbirko vin, da gre za sorto renski rizling. In seveda bi ostal brez svojih ljubljenih steklenic. V čem je finta? V tem, da tudi sorta zelen, zelo podobno kot renski rizling, z leti razvije note po petroleju, kresilnem kamnu, firnu … V ustih so kraljevale neverjetne kisline, mineralnost, izjemna finesa, osredotočenost. Stilsko sem letel med Burgundijo in Alzacijo. Popoln odklop. Ob tej steklenici se mi je marsikaj obrnilo na glavo. Ob tej steklenici je veliko več vprašanj ostalo neodgovorjenih, kot pa pritrjenih. Ja, svet vina je zares fascinanten.
Noir 2019
kot prvi predstavnik rdeče eskadrilje. Po eni strani klasičen modri pinot, po drugi strani pa nekakšen funky, psihedeličen stil te sorte. Kot bi Primož preživel noč v kakšni diskoteki z elektronsko glasbo, zjutraj pa bi se odločil, kam bo usmeril to vino. Srednjega telesa z dovolj strukture in taninskega oprijema, saden, s pinotskimi višjimi kislinami. Izzivalen, nevsakdanji, pa kljub vsemu na varni strani za brezskrbno uživanje.
Noir 2016
je ta trenutek takšen, da ne bi v njem nič spreminjal, ker enostavno vse štima. Klasika, čista klasika. Še vedno na sadni, primarni strani zaznav, z obilo elegance in finese. Tudi tu višje kisline pripomorejo k sočnosti in poželjivosti esence. Za v učbenike te burgundske sorte in kot dokaz, da je ime Burja sinonim za ene najboljših slovenskih modrih pinotov.
Žorž 2015
s katerim sva se srečala tretjič. Prvič je na degustaciji za revijo, ki jo ravnokar prebirate, malce pokleknil. Drugič sem si ga privoščil kozarec v Vinoteki Evino in nato takoj zahteval od prijazne natakarice še en kozarec, tako hudo me je navdušil. In kakšno je bilo tretje srečanje? Tudi v tem primeru gre za 100-odstoten modri pinot, ki je bil maceriran skupaj s pecljevino. Še vedno zelo ekspresiven, še vedno kljub letom zelo mlad, še vedno na primarni strani zaznav. Nič ne bo narobe, če se bo steklenica odprla sedaj, sam pa bi kljub temu počakal še kakšno leto ali dve.
Reddo 2015
pa še povsem za konec. Zvrst pokalce, modre frankinje in refoška. Zgolj v tem vinu sem zaznal terciarne in animalične note. Pa vendar še vedno poskočen, svež, sočen, piten. Urejeno, elegantno, z ravno pravšnjim nabojem in osebnostjo za rdečino. To je to. Tudi tu so se zadeve poklopile. Tudi tu sem si lahko z užitkom zaželel zgolj nov kozarec vina.
Aktualen dvojec
Za še bolj podrobno, analitično degustacijo sem izbral dve vini, ki sem ju v zavetju svojega doma skušal čim bolj razgaliti za vas, drage bralke in bralci.
Začel bom z Belo Burjo letnika 2020.
Gre za zvrst, ki jo v večini sestavljajo sorte malvazija, laški rizling in rebula. Maceracija je potekala sedem dni v inoks posodi brez dodatka žvepla. Vino je nato zorelo eno leto, dve tretjini v velikem lesenem sodu in tretjina v betonskih jajcih. Stekleničenje je bilo izvedeno brez filtracije in brez dodanega žvepla.
S tem letnikom je Primož zajadral malce v oranžne oz. jantarne vode. Da si boste še bolj podrobno znali predstavljati, kaj od korenjaka pričakovati, naj zapišem, da me praktično v vseh svojih zaznavnih fazah močno spominja na Batičevo Zario. Kot sem že omenil, ob stekleničenju ni bilo filtrirano, zato je posledično barva motna, nekje med oranžno in jantarno. Vonjamo kompot iz jabolk in hrušk ter balzamične in dimne note. V ustih najprej dobesedno useka neverjetna sočnost kot posledica višjih in zrelih kislin.
Spet prevladuje sadje in balzamične note, tanini so zaznavni, vendar nikakor tako izraziti kot pri marsikaterem drugem predstavniku tovrstnega stila. Malce pikantno, dobesedno živo in iskrivo, s pozitivnim nabojem in energijo. Celotna zgodba se skozi vse faze lepo pelje, vino je dobesedno urejeno in lepo zaokroženo. Prepričan sem, da bo navdušilo tako laično publiko, kot tiste, ki prisegajo na klasična-tehnična vina, in tiste, ki jim ni živeti brez oranžnih maceratov. Zanimiva interpretacija esence narave, ob kateri bomo debatirali o bistvu življenja in uživanju le-tega.
Povsem za konec pa še Noir 2020 oz. modri pinot, ki je Primoževa prav posebna ljubezen in kot edina njegova mednarodna sorta.
Grozdje prihaja z dveh leg, trte so stare 10 do 30 let. Maceracija je potekala v inoksu tri tedne z okoli 20 % cele pecljevine, nato pa je vino zorelo leto dni v velikih lesenih sodih. Nežne, srednje intenzivne barve rubina s svetlejšim robom.
V nosu ta trenutek popolna dominacija drobnega rdečega sadja, tam nekje zadaj se naznanjajo zemeljski toni in note zorenja v lesu. Čeprav bo poučenim takoj jasno, da je bilo zorenje opravljeno v lesu, pa les vina ni degradiral, ampak ga je dvignil na višjo raven.
Zgodba in zaznave se iz nosu lepo nadaljujejo tudi v ustni votlini. Še enkrat več moram poudariti čudovit kislinski oprijem in posledično sočnost. Srednjega telesa, tanini so že sedaj prav lepo uglajeni, nobene grobosti ne dobimo iz njih, jih je pa ravno toliko, da bodo v navezi s kislinami omogočili temu modremu pinotu kar nekaj let iskrivega življenja.
Primož je s tem modrim modro zadel v modro. Vino ni plehko, in po drugi strani ni grobo. Jadra ravno na tisti pravi višini elegance, finese, uglajenosti, kar vsaj za moj okus, tej sorti najbolj pritiče. Za vse prave ljubitelje najbolj čislane sorte na svetu. Čudovit poklon Burgundiji. Bravo!
Besedilo in fotografije: Gorazd Selič
