Kmetija Erzetič in njihova vina. Zgodba z naslovnice.

Erzetiči niso zvezde, ker to nočejo biti.

Predvsem želijo delati dobra in še boljša vina, ker vedo, da to lahko traja dlje kot sama slava.

Ko je Aleksij Erzetič pred dobrim letom predal kmetijo in posestvo v sinove roke, je završalo:

Jasno, nič od tega ni bilo res, toda da se je mojster vina, kakršen Aleksij tudi je, pri svojih 53 letih umaknil in vse prepustil sinu, ki je komaj diplomiral?

Ampak odgovor je zelo logičen in najboljše je, da preberete intervju, ki sva ga z Alešem opravila med enim izmed najinih obiskov Brd. 

Aleksij in Andrej Erzetič

Odkar sem se začel ukvarjati s kulinariko in vini (tega je štiriindvajset let), so gostinci po vsej Sloveniji vedno kot izbrana buteljčna vina ponujali vina te kleti.

No, takrat se tudi nisem najbolj spoznal, vendar so se mi zdela dobra in lepo pitna.

Čez kakšno leto dni pa sem šel v Višnjevik, najvišje ležečo vasico v Goriških brdih in obiskal Erzetiče. Takrat so domovali in delovali v stari kleti sredi vasice in med pogovorom sem spoznal, da Aleksij in njegova žena Vera nista novinca v vinskih zgodbah.

Gre za eno najstarejših kmetij, ki se je v Brdih ukvarjala tudi z vini, čeprav mnogi trdijo, da so bili vinsko aktivni že prej.

Vedeti moramo tudi, da včasih vino kot edina monokultura ni bilo dovolj za preživetje, zato so kmetje delali vse: so kmetovali, sadjarili, redili živali in tudi delali vina.

Prva letnica v njihovi družini je iz leta 1725, ko Martin Erzetič osnuje kmetijo, zato se po domače kmetiji reče pri Martinovih.

In zdaj, po skoraj 300 letih neprekinjenega delovanja, so Erzetiči na trdnih krilih in letijo višje kot kadarkoli.

Pred desetimi leti pa se je Aleksij odločil, da začne na novo.

To pomeni, da je zgradil novo klet, ki je ena izmed najlepših v Brdih sploh, notri pa je uredil peščeno sobo, kjer v miru spijo velike gruzinske amfore z zorečimi vini vred.

Postavljeno je bilo novo poglavje v briškem vinarstvu. Vina je prej zorel v sodih iz nerjavnega jekla (sveža linija) in v sodih iz francoskega hrasta (linija Amfora).

Zanimivo pa je bilo to, da so posebne steklenice za zorjena vina v obliki amfor uvedli že pred petindvajsetimi leti, a vina so bila zgolj starana v lesu.

No, v novi kleti pa jih je dal starati v gruzinske amfore, da bi ime te blagovne znamke še bolj upravičil.

Predlani pa je posestvo predal v roke svojega sina Andreja, ki je vinsko javnost zelo lepo presenetil.

Leta 2016 s penino Sentio. Vinom, kakršnega Erzetiči prej nikoli niso delali, lani pa s celo linijo odličnih vin, ki v večini primerov presegajo tisto, kar je kmetija Erzetič delala doslej.

In da se ne bi razumeli napak – njihova vina so bila vedno ena od najboljših v Brdih! 

Sam začetek pogovora v njihovi zgornji degustacijski sobi je bil rahlo poskočen, saj so ob degustacijah njihovih vin temperature rasle. Misli so šle povsod po sobi in nastala je osnova za tale zapis. 

Najprej je našo pozornost pritegnila rose penina, na kronskem zamašku, ki je bila obrnjena narobe. Z glavo navzdol in so jo odprli tako, kot to dela Movia s svojim Purom. Bila je preprosto – opojna! Ko sva z Alešem izvedela za sorto, sva še bolj debelo gledala.

Erzetiči so trenutno edini v Brdih, ki so posadili staro, pozabljeno in avtohtono rdečo sorto – rdečo rebulo ali po italijansko scoppietino.

Po naše ji rečejo tudi pokalca, saj je znano, da jagode te sorte pokajo, ko jih človek ugrizne.

Leta 2014 so imeli prvo trgatev in jo ustekleničili, vino samo pa je bila ogromna uspešnica. In to je bil letnik 2014, ki je bil vse prej kot dober za pozne – se pravi tudi rdeče – sorte. Zaradi višjih kislin pa je bil več kot odličen za penino, kar so Erzetiči tudi naredili! 

»Je še malo mlad in kvasast, ampak ima še cajt za naredit!« je pogovor začel oče Aleksij Erzetič. »Pa letnik je bil pravi, ker je bilo veliko svežine. Za redna vina pa to ni bilo najboljše.« 

Andrej: nihče ni imel izkušenj s tem – tudi italijanski konzultanti ne. Barva je kot provansalski rose – lososova barva – oz. pravi rose šampanjec.

 Aleksij: Naši roseji so bolj globokih barv, saj ljudje ne poznajo Provanse. Moji prvi roseji so bili prav taki kot provansalski. Potem pa je trg zahteval bolj rdečkaste barve in sem začel delati to. 

Andrej: Mi rose delamo iz merlota, čeprav je pri nas v Sloveniji najbolj priljubljeno rdeče vino cabernet sauvignon. Dostikrat se nam je zgodilo, da smo gostom dali za pokušnjo po kozarec merlota in kozarec caberneta, pa so vsi povedali, da je merlot boljši.

Ko pa smo jih vprašali, katero vino je po njihovem mnenju boljše in ga rajši pijejo, so pa rekli: »Cabernet sauvignon, seveda!«

No, potem smo razkrili, kaj je bilo v kozarcih in so bili presenečeni. 

Odstotek belih proti rdečim vinom je v hiši Erzetič malce drugačen kot drugod v Brdih – belega naredijo 60 %, 40 % pa rdečega. 

Andrej: »Tuja tržišča iščejo več rdečih vin. Na primer – naš cabernet sauvignon Amfora je med najbolj iskanimi vini naše kleti.« 

Aleksij: »Imamo več merlota tudi v novih vinogradih, in že vso novo črno rebulo cel novi vinograd. Razmišljamo pa tudi o novih mediteranskih sortah, ki bi jih dajali v zvrst. Da vidimo, kako se te sorte pri nas obnašajo.« 

Andrej Erzetič

Aleksij – zakaj si se odločil, da boš Andreju pri dvaindvajsetih letih prepustil posestvo?

To je neke vrste družinska tradicija. Moj tata je enako naredil z mano. Star sem bil 23 let, ko mi je prepustil vse. In tudi on je dosti zgodaj dobil kmetijo v svoje roke. Bistvo pa je to, da v kleti mora biti samo eden, ki dela in odloča. In tisti kroji usodo in podobo vin.

V vinogradu je lahko več odločevalcev in delavcev. Jaz grem v klet samo popit kozarec vina. Tudi glavni kuhar v gostilni je le eden. Sicer delam v kleti – pretakam, filtriram in vse drugo. Ampak glavne odločitve pa niso več moje. Ko je vino ven »iz plenic«, se pravi, ko mošt postane vino, mora biti v kleti zgolj ena roka. 

Andrej, ti si študiral na biotehniški fakulteti in si diplomiral iz enologije. Kje si potem pridobival izkušnje?

Andrej: »V glavnem doma vse življenje, med študijem in po diplomi pa kar precej po Evropi – v Luksemburgu, v Burgundiji, študiral sem rizlinge v Moseli (Nemčija), bil sem v španski Rioji, na Portugalskem v Portu in še kaj bi se našlo.« 

Prvi tvoj samostojni vinski projekt je bila penina z imenom Sentio. Glede na to, da vaša hiša prej ni delala prav nič v smislu mehurčkov, je bila penina izjemen uspeh. Kje si se pa naučil tega dela?

Andrej: »V glavnem v Luksemburgu. Sem sicer imel možnost iti v Šampanjo, vendar sem izvedel, da se tam kaj več o peninah ne bi naučil. Bil bi pač eden od številnih praktikantov, ki bi delal neki posel v razgibani produkciji šampanjca, ampak odnesel ne bi ničesar.« 

Aleksij in Andrej Erzetič

Katere izkušnje iz Luksemburga si uporabil pri Sentiu?

»Najprej – naučili so me o času trgatve in (ne)zrelosti grozdja za peneča vina. Potem pa vse o maceracijah (da ali ne), načinu stiskanja grozdja (kolikokrat in kako), fermentaciji (izbira kvasovk in temperature), stabilizaciji, sekundarni fermentaciji in še kaj.«

In katere sorte vsebuje Sentio?

»Največ je rebule; med 70 in 80 odstotkov, preostalo je chardonnay.«

Za otroke vinogradnikov se pričakuje podobno kot za otroke gostincev. Ti boš pa kuhal/stregel oziroma – ti boš delal vina. Ali te je v mladosti moral oče večkrat na silo vleči v vinograd ali klet?

Andrej: »Bolj v vinograd. Ampak res na silo ni bilo nikoli. V klet sem pa šel vedno z velikim veseljem! Predvsem pa je bila vožnja s traktorjem tisto pravo!«

To sem pa opazil med pogovorom s tvojimi kolegi. Da bo mulc vozil traktor – mokre sanje!

Andrej: »Hahaha – res. No, potem pa najprej preprosta opravila v kleti in kasneje vedno bolj zahtevna. Nič mi ni bilo težko. Problema ni bilo. Kaj praviš tata, a je bil kakšen?«

Aleksij: najprej gromki smeh, potem pa: »Prav nič, včasih sem te moral še naganjati v posteljo, ker je bilo treba zjutraj v šolo!«

Kaj je bil vzrok za tvojo prelomno odločitev, da si se odločil za študij enologije? Ali je oče naredil kaj zares posebnega?

Andrej: »Še preden sem šel na fakulteto, sem premišljeval, ali naj grem v Ljubljano ali nekam v tujino na prakso. Pa sem se vseeno odločil za študij.

Že od majhnega sem sicer vedel, kako se delajo vina, saj smo to venomer počeli. In to mi je prišlo zelo prav, ker sem potem lažje povezal praktična znanja s teorijo.

Tako sem izvedel, zakaj pride do kakšnih napak in kako to preprečiti.

Spoznal sem se tudi z modernimi tehnologijami in potem sem lažje presodil, ali se splača vse to uporabljati ali ne.

Vmes sem šel bolj na oglede kot na prakso v Kalifornijo – v dolini Napa in Sonoma, kjer sem se še bolj spoznal s sodobnimi tehnologijami.

tudi Erzetič je svoje kvevre kupil v Gruziji.

Tata – kdo je pa tebe učil?

Aleksij: »Moj oče me je učil, ampak delno, saj smo takrat, v šestdesetih in sedemdesetih prodajali v glavnem odprta vina.

Kmetijska šola mi ni dala nič, prakse nisem imel, v družbeno klet pa nisem smel iti, ker smo bili že zasebniki in v tistih časih to ni bilo dobrodošlo. V bistvu sem se učil sam – preko dela.

Zdaj, ko gledam nazaj, lahko rečem, da sem se igral. Imeli smo manjše količine in sem recimo eno vino naredil na stari, klasičen način, drugi del pa »po mojem«.

Na koncu sem to združil in nastalo je nekaj novega. Naslednje leto sem prvi del naredil tako kot leto prej »po novem«, drugi del pa je bil še en eksperiment.

Tako sem čisto po praktični poti izločal ideje, ki niso bile dobre in ohranjeval tiste, ki so bile. Delati moraš vino, ki ti je všeč!«

Kaj pa tujina?

»Seveda, hodil sem k bratrancu, ki ima vinograde in klet v Italiji. Tam sem se veliko naučil – predvsem o sortah in stekleničenju.

Pri nas takrat še nismo stekleničili in je bilo tozadevno vse zelo preprosto – belo v ene sode in rdeče v druge.

Ko pa smo začeli stekleničiti, pa je bilo treba paziti in znanja od bratranca so mi zelo prišla prav. Pri vinu ni čarovnij. Najprej moraš imeti urejen vinograd in čisto klet in vedeti moraš, kaj boš z grozdjem počel.« 

No – pa verjetno je še kaj. Recimo kvasovke. Ali delate selekcijo svojih kvasovk ali jih kupujete?

Aleksij: »Jaz sem jih venomer kupoval, Andrej pa tudi.«

Andrej: »Delam poskuse s svojimi kvasovkami, pa za zdaj niso bili uspešni. Naredil sem neke vrste predtrgatev in klet »okužil« z avtohtonimi kvasovkami. Žal je šel njihov razvoj v napačno smer.«

To bi t. i. naravni vinarji vsekakor pograbili z vsemi štirimi!

Andrej: »Mogoče, morda pa tudi ne.« 

Veliko hodim po svetu in večina vinarjev v najbolj priznanih regijah dela vina s svojimi kvasovkami. Imajo pa v kleti laboratorij in že v začetku procesa dela v kleti vzamejo seve (kulture svojih kvasovk) in jih nadzorujejo. 

Aleksij: »V vinogradih delamo ekološko, za delo v kleti pa bi res rabili laboratorij kot nadzor. To pa je že korak naprej in tudi to je naša pot v prihodnost.

Dejstvo je, da so si zaradi kupljenih kvasovk sorte določenih vin kar preveč podobne, kar ni v redu. Odtis vinarja mora biti v vsaki steklenici.« 

Andrej: »Za zdaj imamo preveč dela ob trgatvah, tako da bi se morali res efektno organizirati in pooblastiti nekoga za delo v laboratoriju.

Sicer pa v kleti delamo drugače kot večina v Brdih – nimamo po leto dni vina na drožeh v sodih iz nerjavnega jekla, ampak to počnemo le pol leta.«

Ali je to recept za svežino namesto za redukcijo, ki potrebuje več časa na zraku, da se odpre?

Andrej: »Reduciranih vin ne maram, zato delamo drugače.« 

Kaj pa maceracije?

Aleksij: »Jaz osebno nisem ljubitelj dolgo maceriranih vin. Kozarček je v redu, drugače pa so mi ta vina pretežko pitna. Ampak Joško Gravner je svoje vesolje in je samo eden. Njega posnemati nima smisla.« 

Kaj pa sortni nabor? Skoraj vse kmetije imate vse sorte. Ali se vam zdi to smiselno? So nekateri vinarji, ki imajo recimo skupno proizvodnjo 20.000 steklenic, a goji 8 ali 9 različnih sort. S temi mikro serijami ne more biti resen »igralec«, ker nima niti ene serije, ki bi imela zadovoljivo število steklenic. 

Andrej: »Pri liniji svežih vina smo šli na tri sorte (rose, sivi pinot in rebula). Sauvingon recimo polnimo v malih serijah, ker smo ugotovili, da naše lege za to sorto niso dobre in ga počasi rinemo ven.«

Aleksij: »Merlot in črna rebula sta sorti, na kateri stavimo, čeprav imamo s črno rebulo kar nekaj težav.« 

Zakaj ste se odločili za črno rebulo?

Aleksij: »Ker je avtohtona in imamo dobre lege za njeno rast. Ampak nismo naredili samo tega. Posadili smo tudi piko! (pika je stara, skoraj pozabljena bela sorta iz Brd, ki jo je doslej gojil le Stojan Ščurek v svoji zvrsti Stara brajda bela, op. p.).

Res je, da je nismo nasadili veliko, ampak 500 trt za poskus je dovolj!« 

In kako se je to obneslo?

Aleksij: »Ne bomo je imeli, ker je po okusu preveč podobna rebuli.«

Kaj pa tržarka, še ena bela in pozabljena briška sorta?

Aleksij: »Njeni grozdi so občutljivi in ob najmanjšem vetrcu padajo z brajde. Najraje bi sadil zelenko; ampak to ni vipavski zelen.« 

Je to verduc, verdiccio?

Andrej: »Ne, je prav posebna avtohtona bela sorta. Ampak bolj ko premišljujemo o tem, bolj smo stran glede oženja sortnega nabora. Mi moramo delati bolj na rebuli, saj je Višnjevik rojstni kraj rebule. In sem spada tudi črna rebula.« 

Kakšno pozornost posvečata temu, kam posaditi katero sorto? 

Aleksij: »Jaz sem bil od nekdaj na tole zelo pozoren. Rebula potrebuje siromašno zemljo. Več kamna, več laporja – boljša je. V dolini je boljši sivi pinot, pa tudi chardonnay dobro raste.

Besedilo: Tomaž Sršen

Fotografije: Aleš Fevžer