Peneče vino je najbolj splošni izraz za tisto, čemur pri nas še vedno večina ljudi pravi „šampanjec“.
Ampak šampanjci so samo tista peneča vina, ki prihajajo iz francoske pokrajine Šampanje (Champagne), ki je tudi najbolj znamenita.
Da ne bi mislili, da v drugih francoskih pokrajinah ni penečih vin. So, ampak pod drugim imenom – rečejo jim „cremant“ (izg. kremo), zraven pa dodajo ime regije.
Največ jih je v regiji reke Loire (Val de Loire), kjer se imenujejo Crement de Loire. Tisti iz Burgundije, ki tudi slovijo, so Cremant de Bourgogne. In tako naprej.
Vse dokler ni znani francoski vinar, poslovnež in kultna vinska osebnost Gerard Bertrand (njegova vina v Sloveniji prodaja DRINX) kupil vrsto vinskih posestev v južni Franciji (v glavnem okrožje Languedoc – Roussillon), kjer je ob nakupu vinogradov ob samostanu Saint Hilaire ugotovil, da so menihi tam pridobivali neke vrste penečih vin že leta 825 – se pravi v času Karla Velikega!
Najbolj prodajana penina v Sloveniji -foto: Matic Kremžar
Res je tudi, da tistih steklenic niso degožirali – odstranjevali usedlino. Ampak vseeno – pili so nedegožirana peneča vina, ki so zdaj spet moderna!
Podobno zgodbo – samo kakšnih 1.000 let kasneje ima tudi Prosecco, saj so bile prvo tovrstne pijače na tem območju znane že pred dobrimi 100 leti. Do izuma avtoklavov (posod iz nerjavečega jekla, ki držijo pritisk) pred cca. 50 leti.
Ampak po šampanjcih se je začelo.
Najprej so na vlak penečih vin skočili francoski sosedi Španci.
Ko se je Manuel Raventos okrog leta 1875 vrnil iz Šampanje, je dal takoj postaviti novo klet (Raventosi so se z vinom ukvarjali že od 17. stoletja dalje) in klet Codorniu je bila rojena.
Španci, ponosni na svoje izvrstne avtohtone bele vinske sorte kot so xarel-lo (izg.: šarelo), macabeu in parellada, so z velikim uspehom pričeli pridobivati cava (špansko ime za peneče vino) in jih prodajati po vsem svetu. Samo Codorniu imajo v svojih rovih v Kataloniji več kot 200 milijonov steklenic na zorenju!
Italijani so s svojimi mnogimi pokrajinami in vinskimi okrožji za zavzeli svet.
Predvsem v zadnjih letih so s svojimi prosecci (osnovno vino je slovenska avtohtona sorta glera) so zavzeli svet.
Prednost masovne proizvodnje je tehnologija charmat, kjer vina zorijo v ogromnih avtoklavih, hitro dosežejo zrelost in jih lahko polnijo v steklenice večkrat letno.
Vina niso za staranje, ampak jih je treba popiti čimprej.
Codorniu
Penečih vin in stilov je v Italiji res veliko.
Če je prosecco preprosto peneče slajše sadno vino, ki ga pridelujejo v ogromnih količinah (so temu primerno poceni), je njihova franciacorta nekaj popolnoma drugačnega. Je nekaj najbližjega šampanjcu in tudi pridelava je šampanjska – tradicionalna in njihove cene so blizu cenam šampanjcev.
Osnovne trte so malce drugačne od šampanjskih. Imajo chardonnay in modri pinot, namesto petit menuirja pa je tukaj beli pinot.
Nemško govoreče države imajo sekt oz. schaumwein (peneče vino), Portugalci pa tudi Cavo.
V ZDA, predvsem v Kaliforniji je ogromno penečih vin, ki se tudi imenujejo champagne.
Zakaj?
Ker poimenske zaščite veljajo za Evropo, v ZDA pa ne. Tam sta dva velikana – francoski Moet & Chandon in španski Codorniu.
Gerard Bertrand
Naše penine
Da ne bi slučajno mislili, da smo na penine pozabili.
„Bog ne daj!“; bi rekli naši predniki.
Zdaj so penine bolj kot kdajkoli prej v prvem planu, saj se z njimi ukvarja skoraj vsak vinar.
In jih tudi dobro prodaja! Pred dobrimi dvajsetimi leti, ko sem stopil v eno-gastronomske vode, so se obroki v gostilnah začeli z žganicami in zgolj tisti, malce bolj razsvetljeni gostinci so ponudili tudi penine.
O šampanjcih takrat ni bilo ne duha ne sluha.
Potem pa smo o dobrobiti mehurčkov kot aperitiva pričeli intenzivno pisati vsi, ki smo se takrat s tem ukvarjali. In počasi se je premaknilo.
Poleg večnih Radgonskih penin so na površje pričeli pronicati še drugi proizvajalci in izkazalo se je, da je žeja slovenskega pivca neustavljiva.
In zelo konservativna; vsaj kar se blagovnih znamk tiče. Tisti, ki so bili prvi poleg penin velikih kleti, so zdaj prisotni povsod in kleti imajo prazne!
RVC (razlika v ceni) je za vinarje hudo pomembna reč in s peninami (ne glede na kakovost) imajo več zaslužka.
Zato tudi vinarji to delajo množično. Da bi se kdo zares podučil o tehnikah, skoraj ni primera. „Saj se prodaja“, pravijo in to je najbolj pomembno. Jasno, zato kljub neznanju vsi vina zorijo v običajnih kleteh, da pridejo v stik s kvasovkami ostalih in potem temu primerno „neugodno dišijo.“
Da bi kdo na mizo pljunil malce več denarja, si omislil avtoklav (velik sod iz nerjavečega jekla, kjer poteka druga fermentacija kot pri proseccu), ki je osnova tankovske metode, ki bi mu zagotovila čiste vonjave, pa seveda ni.
Kakšnih deset let je trajalo, da so tudi ostali vinarji opazili, da se penine dobro prodajajo in počasi so pričeli tudi oni s proizvodnjo teh vin.
Prosecco
Uspeh je bil zagotovljen!
Skoraj vsak, ki je obiskal dotične vinarje, je na koncu kupil nekaj steklenic penin, ki so bile sicer dražje, ampak to je postalo moderno. Je bila pa kvaliteta tista, ki je bila vprašljiva.
Rahlo omotičnim gostom kleti je bilo lahko prodati nedodelane mehurčke kot nekaj najboljšega.
Ko so ti ljudje steklenice odpirali doma, so že ob ovohavanju pisano gledali, ampak večina je vseeno popila vse. Vedno več resnih pivcev se je pričelo izobraževati (sommelierski tečaji, WSET) in kar naenkrat niso vsi kupovali vsega, ne glede na nizke cene.
Ne smemo pozabiti tudi Dolenjske oz. Posavja, ki se je v zadnjih nekaj letih v svet penin dvignil kot feniks.
Vinarji, ki so doslej pridelovali cviček, so ugotovili, da so izrazite kisline v grozdju in vinih odlična osnova za peneča vina in skoraj ni vinarja, ki ne bi preklopil na pridelavo penin.
Velik del popularnosti tamkajšnjih penin pa gre Francoisu Bottonu, „ta mlademu“ iz družine Slapšak.
Možakar je Francoz, ki je študiral enologijo v Reimsu, prestolnici Šampanje, se poročil z Urško Slapšak in prevzel domačo kmetijo.
Ob tem pa dobrohotno z nasveti pomaga tamkajšnjim vinarjem, ki se ukvarjajo s peninami.
Doslej smo vsako leto ocenjevali tudi naše penine, zdaj pa jih je enostavno preveč. Na zadnjem ocenjevanju smo jih imeli več kot 70 in smo ocenjevanje razdelili na dva dela.
Letos jih je še več in sklenili smo, da se tega ne gremo več.
Janez Istenič
Zato sem tukaj izpostavil nekaj proizvajalcev, brez katerih ne gre, pa čeprav imajo v ponudbi samo po eno penino:
Goriška Brda: Klet Brda, Medot, Silveri, Bjana, Movia, Ščurek,
Vipavska dolina: Vipava 1894, Štokelj, Guerila
Slovenska Istra: Vinakoper, Klen-Art
Slovenska Štajerska: Zlati grič, Radgonske gorice, Protnerjeva hiša Joannes, Dveri Pax, PFW
Posavje: Istenič, Colnar, Albiana, Kozinc, Domaine Slapšak, Šturm, Frelih
Francois Botton
Lahko rečem, da smo v dveh desetletjih Slovenci prehodili dolgo pot, čeprav nas še vedno tarejo „otroške bolezni“.
Vsa peneča vina pri nas večina ljudi še vedno imenuje šampanjci in mislim, da je to zalogaj za naslednjo generacijo, da iztrebi tovrstno nerazumevanje, oz. napačno poimenovanje.
Petra in Miran Sirk – Bjana
Pred časom sem v neki kavarni slišal omizje starejših dan (zato se jim to oprosti), da so si zaželele „šampanjček“. Natakar je veselo odvrnil, da imajo Srebrno Radgonsko polsuho penino in naročilo je padlo. Gospe so dobre volje pile „šampanjček“.
Besedilo: Tomaž Sršen
