O tem razmišljamo nekako takole: verjetno v času zadnjih dveh stoletij ni bilo bolj bogatih ljudi.
Morda iz preteklosti rodbina Rothschild, ki je še zdaj ena izmed najbolj bogatih, potem pa milijarderji sedanjosti. Elon Musk, Bernard Arnaud, Bill Gates, Jeff Bezos, Warren Buffet in podobni, ki po svoje vodijo ta svet.
Kdo bi pa lahko bil v tej zbirki iz preteklosti? Razni kralji in carji, Karel Veliki, Julij Cezar, faraoni?
Nihče od naštetih, čeprav se je veliko raziskovalcev ukvarjalo s tem in so stare vrednosti denarja in zlata preračunavali v sedanjo vrednost. Vse raziskave pa so se ustavile pri človeku z imenom…
MANSA MUSA
Vas že vidim, kako skačete do stropa in vpijete: »Kdo za vraga je pa to!?«
Mansa Musa je bil kralj, o katerem se nikoli nismo učili v šoli.
Ni bil vojskovodja in ropar, kot je bila večina kraljev, bil je zgolj spreten trgovec. Aja – predvsem pa je bil kralj afriškega imperija Mali, ki se je razen sedanje države Mali raztezal na ozemlju, kjer so danes države Gambija, Senegal, Gana, Mavretanija in Gvineja.
Mansa Musa
To je bila ogromna dežela in Mansa Musa je bil kralj, ki na svojo pozicijo ni prišel s spletkami in pobojem svojih sorodnikov, kot je to bil običaj v Evropi, pač pa po čisto navadni, miroljubni poti dednega nasledstva.
Mansa Musa
Rodil naj bi se okrog leta 1312 in kraljevini vladal 25 let (do svoje smrti 1337). Po veroizpovedi je bil musliman, saj je takrat islamski veter že suvereno pihal po severnoafriških deželah.
O njem je kar precej zapisov sodobnikov, a nihče o njem ne piše slabo.
Bil je ljubitelj znanosti in umetnosti, saj je v Timbuktuju ustanovil univerzo, kjer naj bi delovali vsi najbolj znani in spoštovani znanstveniki in umetniki.
Doslej je bila največja in najbolj učena univerza v Granadi (na ozemlju današnje Španije, ki je bila takrat arabsko ozemlje), njegov projekt pa jo je počasi dohiteval.
Kako je obogatel
Rodil se je v izredno bogati rodbini, sam pa je svoje trgovske dohodke samo še bolj sestavljal.
Glavni vir dohodka je bila trgovina z zlatom, ki je bil vedno osnova bogastva vseh kraljev in carjev, veliko pa so mu prinesli dobički iz trgovanja s soljo, ki je bila takrat zelo redka in cenjena dobrina.
Karavane z zlatom so se vile po puščavah in potovale v prestolnico, kjer so zlato hranili kar v posebni trdnjavi znotraj trdnjave.
Trgovina s sužnji pa je bila verjetno najmočnejši in največji izvor zlata. Tega se Musa ni izmislil, saj so Arabci s sužnji trgovali že v časih pred rimskim imperijem.
Tudi vsi gusarski napadi na ozemlja sredozemskih mest po padcu Rima so poleg zlata prinašali sužnje, ki so jih Arabci potem prodajali naokrog.
Največ je menda iztržil neki kapitan gusarske ladje, ki je napadel vas na Islandiji in zasužnjil čisto vse, kar jih je tam našel. Zaradi svetle polti in las so bili najbolj iskani sužnji v arabskem svetu!
Hadž
To je izraz v arabščini, ki označuje potovanje v Meko, sveto muslimansko mesto. Po pravilu bi tja moral potovati vsakdo, ki se je izrekel za muslimana.
In tudi Mansa Musa se je odpravil tja.
Potoval je dve leti (1325–1325), državo pa je ta čas vodil njegov najstarejši sin Mohamed. Ampak to ni bila mala karavana pod njegovim vodstvom – v njej je bilo kar 60.000 mož in 12.000 sužnjev.
Da bi izkazal svojo finančno moč, so bili vsi oblečeni v obleke iz najbolj finega brokata in vsak je nosil 1,8 kg zlata. V povorki je bilo tudi 80 kamel, od katerih je vsaka nosila med 30 in 120 kg zlatega prahu. Seveda so vsi člani ekspedicije normalno jedli in pili, saj so Musujeve izvidnice na poti vnaprej zagotovile hrano in vodo.
Največjo revščino pa je karavana srečala v Egiptu in še naprej, na ozemlju današnje Savdske Arabije. Ko je Musa to videl, je velel, da veliko zlata, ki so ga imeli s seboj, podarijo revežem.
Catalan Atlas
Ampak – mi bi rekli: »Dobrota je sirota« – skoraj vsi razbojniki in roparji so bili ob teh novicah na nogah!
Ko so se vračali iz Meke, so začeli slediti karavani, jo napadati in pobijati udeležence. Na koncu je bil Musa že tako oropan, da si je moral denar za varen prihod domov sposojati od kraljev na poti.
Na poti je videl veliko bleščečih mošej in gradov, zato je takoj, ko se je vrnil, začel organizirano gradnjo glavnih mest Malija. Neprijetnosti na poti do Meke so bile hitro pozabljene, saj se je poročil še v dvajsetimi devicami.
Mimogrede – v haremu je imel okrog 120 žensk …
V tem času so znanstveniki in umetniki začeli množično prihajati v Timbuktu in začela so se prva meduniverzitetna sodelovanja med Benetkami, Granado, Genovo in Timbuktujem v Afriki. Temu bi lahko rekli »zlata doba«.
Raziskujemo Zahod
Kot vsi veliki vladarji je Musa hotel zavzeti še več ozemlja. Poznal je Afriko in arabske kraljevine, poznal je Evropo.
Ampak zahodno od njegovih dežel – je bil Atlantski ocean in na drugi strani nove dežele, o katerih pa nihče ni nič vedel.
Bilo je polno legend in pravljic, kaj naj bi se tam nahajalo, a potrjenega ni bilo nič.
Zato je zaukazal izgradnjo 200 ladij, ki jih je napolnil s posadko, hrano in pijačo (in zlata tudi ni pozabil) in jih poslal na Zahod. Tisti, ki bi prvi domov prinesel novice o odkritju novih dežel, bi bil deležen velikanske slave in bogastva. Vrnila se je samo ena ladja.
Musejeve mošeje v Jemnu
Težava je bila v tem, da ti »pomorščaki« o morjeplovstvu niso vedeli skoraj nič.
Niso poznali navigacije, ladje pa so bile narejene površno.
Kapitan edine preživele ladje je vedel povedati samo to, da so prišli v neko ogromno reko, ki jih je »posesala« in so komaj prišli ven.
Znanstveniki, ki so raziskovali Musovo življenje, so ugotovili, da so ladje po vsej verjetnosti prišle do Kanarskih otokov, med katerimi je močan tok in je ladje razmetal po oceanu.
Razočaran in jezen je čez nekaj let ponovil projekt in na morje poslal kar 2.000 ladij, od katerih se tokrat ni vrnila niti ena.
Vladal je mirno in brez pretresov, na koncu življenja pa se je hotel preseliti v Meko in umreti v svetem islamskem mestu. Žal ga je smrt prehitela pred uresničitvijo te odločitve.
Besedilo: Janez Jež
