Vsakič, ko pišem o Harfi, poudarjam, da je to restavracija z genialnim delovnim časom. Ob koncih tednov so zaprti, med tednom pa delajo le do 17. ure. Žene njihovih zaposlenih morajo biti izjemno vesele, saj se je Boštjan Pavli kot glavni chef in lastnik modro prilagodil delovnemu času okoliških podjetij. Ampak delajo odlično! Če izvzamemo sedanjo koronsko norijo, je treba včasih za prostor ob mizah kar čakati in še najboljše je, če se naročite vnaprej. Pa še tukaj je Boštjan vpeljal poseben sistem – lahko pridete na dnevno dohodno kosilo in jedli boste v prvem prostoru. Če pa si zaželite degustacijski meni, pa vas bodo crkljali v zadnji à la carte restavraciji. No – mi smo se najavili dan prej in se usedli tja.
Pozdrava iz kuhinje ni bilo, je bil pa takoj zelo lep prvi toplo-hladni krožnik, katerega osnova so bili nežno popečeni škampovi repki. Sloneli so na blinu (ruska ajdova palačinka; tokrat s sipinim črnilom), in potpuriju raznih kremic in omak. Okusi so se kar lepo povezali, vendar je bilo vse skupaj malce preslano. Škampi so imeli glavno vlogo tudi pri drugem krožniku. V kombinaciji s šparglji in širokimi rezanci v fenomenalni omaki je bila to jed dneva! Vse je bilo na mestu, okusi in teksture so se lepo povezale, sočnost je bila izborna in testenine ravno prav kuhane.
Ker smo se odločili za ribjo verzijo degustacijskega menija, smo prvič (vsaj jaz) okusili ribo z imenom korbel. Gre za veliko belo ribo južnega Jadrana, katere struktura je podobna oradam. Riba je bilo mojstrsko spečena – hrustljava koža in še sočno meso. Priloga je bila duhovita – pečen koromač in pečena glavica rdečega radiča s pirejem. Čeprav sem se bal, da bi utegnila koromač in radič z grenkobo preglasiti ribo, je bilo vse lepo umerjeno in fino. Vedeti moramo, da Boštjan Pavli včasih v navalu dobrohotnosti na krožnike postavi preveč različnih sestavin, ki na ta način bistvene okuse zameglijo. No, tokrat tega ni bilo.
Pri sladicah je bil Boštjan tisti dan v čokoladnih vodah. Ker ga že dolgo nismo jedli, smo si privoščili vedno zeleni čokoladni mousse – peno. Tokrat pa je bila porcija ogromna, vendar je bil mousse tako dober, da smo ga hitro zmazali. Lahko rečem, da je bila to ena izmed boljših predstav že tako dobrega in preverjenega chefa.
Besedilo: Tomaž Sršen