Naslov: Žerovinci 25 b, Ivanjkovci
Splet: www.gostilna-tramsek.business.site
Telefon: 02 719 40 97
Odprto: vsak dan od 11. do 22. ure; ob nedeljah od 11. do 17. ure, ponedeljek in torek zaprto
Gostilna Tramšek je v očeh ocenjevalcev gostiln ena od najvišje ocenjenih gostiln v Sloveniji na splošno.
Pa se Zvonko Šela, ki je zdaj prevzel gostilno od bivše kuharice Jelke Tramšek, sploh ne gre visoke oz. popularne kuhinje. Tako kot prej, pripravlja v glavnem avtohtone in rahlo pozabljene prleške jedi na zelo samosvoj način. V kuhinji ima sicer dve pomočnici, vendar je one man band. Je iskriv in duhovit natakar, ki »guči« po prleško, je dober sommelier, ki pozna skrivnost spajanja lokalnih vin s kulinariko in je tudi dober kuhar, ki pozna vse okoliške pridelovalce takšnih in drugačnih kuharskih sestavin in jedi. To je več kot dovolj za uspeh!
Začeli smo s siri. V Prlekiji so stara in tradicionalna avtohtona sirova jed sireki, ki jih danes skorajda nikjer ni moč dobiti. No, Zvonko pa jih ima in uspešno ponuja! Sirek je relativno majhna sirova pogača iz poltrdega sira v obliki piramide in poljubno začinjena. Zvonko jih je tokrat obdelal s papriko, in kot bi mignil, so izginili iz krožnikov. Naslednja poslastica se je imenovala prekmurska mocarela, ki je bil v bistvu mladi sir s smetano, ki pa mu je odlični okus dodalo nekaj kapljic bučnega olja. V Prlekiji oz. na celotnem Štajerskem pri hladnih predjedeh ne gre brez mesa iz tünke, ki ga tukaj začinijo še z nekaj koleščki domače kuhane klobase in še nekaterih dodatkov. Ob svežih kruhkih z ocvirki je tudi ta jed lepo teknila! Čeprav paprike svojo polno zrelost doživijo ob koncu poletja, smo dobili rdečo juho iz te zelenjave s kruhovim cmočkom v sredini. Okusi so bili skoraj še bolj paprični od okusa paprike, kot ga imamo v spominu, konec jedi – na dnu pa je bil prav lepo pikanten. Res lepa jed!
Sledili so »piceki« (prleški izraz za piščanca) v gorčični omaki in z zelenjavno zloženko z jajcem. Težava je bila v suhem mesu (zgolj prsi, ki so tako ali tako zelo suhe) in dokaj neposrečena omaka, ki se ni lepo navezala na meso. Podobno je bilo pri glavni jedi – pri pečeni svinjski potrebuševini, pečenem krompirju, posutem s posušeno čebulo, zelenjavni zloženki (ponovno) in cvetači. Zdaj, ko smo vsi navajeni jesti mehko in sočno potrebuševino iz sous-vida, je bila ta verzija ostanek nekih res prastarih kuharskih bukel, kajti bila je prepečena in posledično zelo suha in trda. V kombinaciji s hrenovo omako z balzamičnim kisom pa je jed našla pot do želodčkov.
Končali smo z briljantno sladico. Le kaj bi jedli v Prlekiji – če ne prleške gibanice? Bila je več kot nadstandardni primerek – ravno prav sladka in nesladka, ravno prav sočna in seveda prelepega in usklajenega okusa. Bravo, Zvonko!
Tramšek ima izrazito lokalno vinsko karto, na kateri kraljuje vinska klet Kogl, čez okrožje pa niti ni gledal. Tokrat nas je presenetil s ceno, ki je bila tokrat najvišja v vseh letih našega zahajanja v Prlekijo. Verjetno je to že davek za covidno zaporo.