Sardinija

Sardinija spada med manj razvite italijanske regije, ki ji tudi turistična matica ne namenja prav preveč sredstev za promocijo.

Po drugi strani pa so ravno takšne destinacije kot nalašč za bralce naše revije, ker vemo, da iščete velike zgodbe na stranpoteh in se izogibate turistični gneči. In če res iščete to – je Sardinija prava stvar za vas.

Ne glede na to, da je Sardinija otok, je velika. Nekdo, ki pozna hrvaške ali grške otoke, lahko hitro dobi idejo, da bo s svojim ali izposojenim avtom v tednu dopusta lahko prekrižaril vso. Teoretično je to sicer izvedljivo, vendar bo moral radovedni popotnik vsako noč spati drugje in prevoziti vsaj sto kilometrov brez daljših postankov. Vedeti moramo, da je obala precej razčlenjena in da je notranjost precej hribovita. Pod takšnimi pogoji se povprečna potovalna hitrost zniža na precej manj kot 80 km/h, zelo pogosta pa so razna dela na cestah, ki poti še bolj upočasnijo.

Sardinska zastava

Najbolj važno pa je, da mora popotnik vnaprej vedeti, kaj bi rad obiskal, in planirati poti. Zato tudi ta članek ni nastal kot posledica enega obiska otoka, ampak treh – s tem, da je bil prvi opravljen že pred dobrim desetletjem!

Sardinija v številkah:

7000 hektarov – vinogradniška površina

50.000.000 litrov – letna pridelava vin

4200 hektarov trt je za belo vino vermentino, od katerega jih je 70 % na severu (okrožje Gallura; DOCG)

rdeče sorte – canonau (garnacha), bovale rosso (bobal), carignano (carignena), monica

bele sorte – vermentino, malvasia, muscadellu, nazco, nuragus

Ko so otroci majhni, človek raje izbira takšne in drugačne cilje, kjer je dokaj udobno, to pa v glavnem ni v divjini. Zato sem se po nekaj dneh kopanja v plitvem morju in posedanju ob bazenih odločil, da si izposodim kolo in dan preživim na njem. V hotelski recepciji so mi namignili, da je za dober ogled naravne znamenitosti, ki sliši na ime Neptunova jama (Grotto di Nettuno), treba prekolesariti kakšnih 40 km v eno smer. Površno sem pogledal zemljevid in na hitro ugotovil, da bom zlahka opravil s tem.

Strme stopnice do Neptunove jame

Prvi del poti je bil prelep – široka ravna polja, ki so se z začetkom vzpona počasi spreminjala v vinograde, in množica kamnitih, ovalnih in prastarih zgradb, visokih od 5 do 20 metrov, za katere nisem vedel, kaj so. Tudi ko sem se nekajkrat ustavil ob njih, nisem našel vhodov ali kakšnih odprtin, ki bi nakazovale, da je kdo v njih sploh bival. No, tiste večje so imele vhod v prostorni prostor in to je bilo to. V glavnem – nič oprijemljivega.

Nuragi

Te zgradbe se imenujejo nuragi in so ena od glavnih značilnosti Sardinije. Čeprav sem bil ob njihovi pojavi zmeden jaz, takrat nevedni turist, so zgodovinarji zmedeni še danes. Ocenjujejo, da je njihova starost najmanj 4500 let, postavila pa jih je civilizacija, ki ni imela pisave, tako da se o njihovih graditeljih ne ve nič. Nuragov je zdaj na Sardiniji okrog 7000, ocenjujejo pa, da je bilo njihovo število precej višje. Zgodovinarji predvidevajo, da so to bile zgradbe, ki so bile religioznega značaja, večje pa so bile lahko tudi vojaške utrdbe, saj jih je kar precej postavljenih ob starešinskih poteh. Leta 2002 sta dva italijanska znanstvenika izmerila mere in geografske pozicije 272 nuragov in ugotovila, da jih z odprtino – vhodom večina gleda v smer spomladanskega solsticija oz. tako, da je vzhajajoče sonce ravno takrat posijalo notri. Nekaj podobnega kot velikanski kamniti kompleks Newgrange na Irskem, ki je še vsaj 1000 let starejši od nuragov in tudi tam je vhod v to, 200.000 ton težko strukturo, popolnoma usklajen s solsticijem, a zimskim.

Cesta se je najprej počasi vzpenjala, potem pa je klanec postajal težak. Ko so me zelo počasi prehitevali sopihajoči kamperji, sem vedel, da sem si zadal prevelik zalogaj. Kljub temu sem nekako preživel in na vrhu sem bil nagrajen s fantastičnim pogledom na neskončno morje in butajoče valove v stene pod menoj, ki so skrivale znamenito jamo. Ampak do tja je bilo treba priti po 400 urejenih stopnicah. Ko sem končno prisopihal do vhoda, sem bil rahlo nesrečen. Vhod v jamo so zaprli pet minut prej in sledila je mukotrpna pot nazaj. Na vrhu so se mi noge kar tresle od utrujenosti in za nekaj časa sem se kar zleknil ob kolo in se spočil v žarkih zahajajočega sonca. Kakorkoli že – ta pot mi je vseeno ostala v lepem spominu, in vrnitev je bila precej bolj prijazna, saj je večina poti šla lepo navzdol.

Prava uživancija pa se je začela, ko sem kolo oddal in se v mraku prepustil toplim valovom na peščeni plaži, kajti sledila je fenomenalna večerja in moj prvi stik z najbolj tipičnim vinom tega otoka – s sorto canonau.

Čeprav je canonau najbolj pogosto nasajena trta na Sardiniji in tega vina tam pridelajo največ, malokdo ve, da gre za mutanta španske sorte garnacha, ki se razprostira od Rioje proti vzhodu, preko Pirorata na zahodu in Emporde na severu. Ker trte ne poznajo meja, to sorto pod imenom gernache potem sledimo skozi francoske regije Languedoc in Roussillon do Provanse, kjer se njena prisotnost ob meji z Italijo konča. Najdemo jo tudi na obali severne Afrike, saj je glavna trta v prestižni vinariji Chateau Mousar v Libanonu. Canonau je v nasprotju s španskimi in francoskimi sorodniki še bolj nabit, saj so morali grozdi zaradi zaščite pred zelo močnim soncem razviti bolj debelo kožico, rezultat pa so višje alkoholne stopnje in močnejši tanini, ki pa se hitro umirijo. Seveda je svežina (vsebnost kisline) manjša in vino navdušuje predvsem tiste pivce, ki težje prenašajo kislino v vinih. Po drugi strani pa so tako kot celinske garnache ta vina prave sadne bombe z lepim potencialom za staranje.

Med trtami preko bogataških vil do umetnosti

Več kot deset let je minilo od zgoraj opisanega obiska in zdaj sem o vinih in kulinariki malce bolj poučen. Kot sem planiral obiske kleti, sem seveda iskal v glavnem canonau, precej pa me je navdušilo vino, ki sliši na ime vermentino in je belo. Odlično belo vino na vroči Sardiniji? Zakaj pa ne! Konec koncev človek lahko nekaj podobnega najde tudi v vroči Kampanji!

Vermentino je verjetno najbolj razširjena bela sorta v Italiji, saj jo najdemo vse od Ligurije smer juga (vsa italijanska zahodna obala, Toskana in Sardinija) in zahoda, kjer se je podala na pot proti Provansi, kjer jo najdemo v okrožju Bellet v okolici Nice – tam jo imenujejo rollo – vmes pa je svoje seme pustila tudi v Piemontu. Najbolj cenjena in najboljša verzija te sorte pa prihaja iz sardinskega okrožja Gallura, kjer ima ta trta tudi najvišjo italijansko kakovostno oznako – DOCG in se imenuje Vermentino de Gallura. Gallura je okrožje na najbolj severnem delu Sardinije, ki je v bistvu planota, sestavljena iz granitnih ploskev, prav ta izrazita kamnitost pa daje temu vinu odlične mineralne arome, ki so do neke stopnje podobne tistim v zrelih renskih rizlingih.

Ena od vil v Porto Cervu

Vermentino, kralj belih vin

V Galluri je nekaj najbolj razvpitih turističnih centrov tega otoka. Najbolj znana je Smaragdna obala, Costa Esmeralda z glavnim mestom, imenovanim Porto Cervo – Jelenov zaliv. Pravzaprav je ves otok svojevrsten nacionalni park in dovoljenja za gradnjo novih hotelskih kapacitet so bolj dragocena od zlata. Vendar včasih ni bilo tako, in leta 1961 je azijski mogotec ga Kan tam postavil zametek tega, kar je danes Porto Cervo. Zaradi tega je ta del otoka vedno slovel kot visoki nadstandard, vendar ga je še bolj k slavi spravil bivši italijanski ministrski predsednik Silvio Berlusconi, ki je tam imel svojo vilo. V prvem mandatu svojega vladanja pa je Berlusconi intenzivno prijateljeval z ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom in ga velikokrat gostil prav v svoji vili v Porto Cervu. Rusu je bila narava zelo všeč in vedno bolj pogosto mu je Berlusconi dajal vilo v uporabo. To pa ni ušlo novim ruskim bogatašem, ki so hoteli delati tako kot predsednik in ruska invazija na Porto Cervo se je začela. Zraslo je nekaj zelo lepih naselij, ki pa izven sezone samevajo, poleti pa je tam nepopisna gneča.

Malce bolj jugozahodno pa je vasica Codrongianos, kjer stoji prekrasna bazilika Svete Saccargiaške trojice. Je tik ob cesti, ki Sassari povezuje s Porto Cervom in poleg tega, da je prelepa, ima še nekaj – to je cerkev, ki je delno inspirirala velikega renesančnega arhitekta Filipa Brunalescija, ko je projektiral znamenito katedralo v Firencah, imenovano Duomo. Seveda je Duomo eden največjih dosežkov renesančne umetnosti, vendar je ta mala bazilika narejena na drugačen način – namesto, da bi graditelji z začetka 12. stoletja (dokončana naj bi bila leta 1116) za izgradnjo zidu uporabljali enobarvne kamne, so tukaj za vsako drugo kamnito vrstico uporabili črni bazaltni kamen. To pa je ena od ključnih podob, ki jo je Brunalesci tekom svojega potovanja po Sardiniji prenesel v gradnjo svoje umetnine v Firencah.

Da je Sardinija res velik otok, priča dogodek, ko smo se s prijatelji iz zahodne obale (Alghero) odpeljali na koncert Erica Claptona na vzhodni del, na prelepo rdečo plažo mesta Arbatax. Namesto uro in pol vožnje, kot smo predvidevali, smo se tja čez hribe in doline cijazili skoraj uro več. Koncert je sicer bil odličen, vzdušje še bolj (poslušalci smo brodili po rdeči mivki impresivnega zaliva), vožnja nazaj pa je bila bolj kalvarija kot ne.

Potepanje po otokih, špiljah in zalivih

Po drugi strani pa na največji italijanski otok lahko pridete iz severno ležeče Korzike, kamor boste z lahkoto prišli s trajektom preko Livorna. Tam se lahko odločite, da boste ta francoski otok (pred Napoleonom je bil italijanski) prekrižarili po vzhodu, se na jugu v pristanišču Porto Vecchio spet podali na trajekt in pristali v Oranžnem zalivu (Golfo Aranci). Seveda sledi križarjenje po otoku povratek po zahodni strani otoka, pot nazaj na Korziko in po drugi strani otoka na trajekt do Livorna. Seveda takšno potovanje lahko traja kakšnih 14 dni, vendar bo vaša izkušnja zelo bogata. Po drugi strani pa je verjetno najbolj priročen kakšen letalski polet iz Trsta ali Benetk na enega od otoških letališč, kjer boste najeli avto in brez težav dobro prekrižarili otok.

Medvedova skala

Pravi zaklad otoka so divje in nedotaknjene plaže, do katerih pa ni vedno lahko priti, saj so steze strme. A kaj, ko je nagrada neskončna – kakšen kilometer čiste peščene plaže, kjer ste kralj vi in vaši bližnji, podobo pa „moti“ samo črna plastična vreča, kamor mečete smeti, katere pa ob večeru poberejo smetarski čolni. Za še večje veselje glede kopanja pa si lahko izposodite čoln (gumenjak bo ravno pravšnji) in se utaborite na kateri od popolnoma nedostopnih plaž, kamor lahko dostopite samo z morske strani. Ob takšnem potovanju si lahko ogledate še katero od množice sinjih morskih votlin in se naužijete neverjetnih pogledov.

Jasno, po nekaj urah vodnih radosti pa vas pričakujejo odlične gostilne, ki vam bodo od vseh pri naših zahodnih sosedih nudile izjemno kvaliteto za relativno zmerne denarje. Ribe in morski sadeži na obali so v neomejenih količinah in so narejeni za tisoče raznih slastnih receptur, v notranjosti pa na mizah kraljuje tisto, kar je hodilo po štirih nogah – in da o odlični sveži zelenjavi ne govorimo.

Nekaj tipičnih sardinskih jedi:

Su Porcheddu – kralj žival je spet na prvem mestu! Osnova je mlečni odojek, ki mora imeti najmanj dobre tri kilograme. Poznajo dva načina priprave: prvi, starejši in bolj dolgotrajen, je priprava te živalce pod zemljo – v jami, kjer je ob žaru mnogo vejic mirte, ki je glavna sardinska začimba, ki jo zaprejo, da se v glineni ponvi kuha/peče in spominja na naše priprave jedi „pod črepnjo“, drugi način pa je fotografom in turistom bolj primeren, saj na lesena nabodala nataknjene pujske pečejo ob velikih ognjih. Ob ogenj zapičijo špičasti del nabodala in potem pujska potrpežljivo vrtijo ob ognju. Glede okusa prva verzija absolutno zmaga.

Su Porchedu

Malloreddus – pri Italijanih ne gre brez testenin. Gre za neke vrste skodrane rezance, katerih osnova sta moka semolina in žafran, po navadi pa jih kombinirajo s klobasami v omaki in ovčjim sirom. Velikokrat pa jih kombinirajo z botargo – še eno specialiteto –, ki jo naribajo po testeninah, dodajo malo ribje juhe in oljčnega olja. Jed je perfektna!

Malloreddus

Botarga – v glavnem za to specialiteto sardinski ribiči uporabljajo ikre cipljev, včasih pa tudi tiste iz modroplavutega tuna ali celo ikre mečarice. Nadaljnji postopek je povsod enak: ikre očistijo, jih dajo v sol in sušijo približno tri tedne. Na koncu jih ovijejo v vosek in tako prodajajo. Način uporabe je večplasten – najbolj pogosto je ribanje te poslastice v majhnih količinah (je zelo slana) na razne testenine ali v ribje rižote, kjer okus zelo ojačajo in začinijo. Jedi z botargo po navadi ne potrebujejo nobenega drugega dodatka.

Bottarga

Fregule – spet testenine, vendar gre za zelo majhne kroglice, ki so narejene iz moke semolino. Lahko jih uporabite kot zakuho v katerikoli bistri juhi, še boljše pa se obnesejo v katerih koli zelenjavnih, mesnih in ribjih omakah, kjer nadomeščajo rezance.

Fregule z morskimi sadeži

Sebadas – odlična sladica, ki je na voljo vse leto. Osnova je popečen ovčji sir, katerega prelijejo z medom ali karamelo, lahko pa tudi s kombinacijo obojega.

Sebadas – polnjeni z ribjim mesom in preliti z medom

Opojne tekočine

Med mojimi obiski tega otoka sem okušal vina mnogih kleti, tule pa so zgolj tiste, kjer so me zares presenetili, in nekatere steklenice še vedno optimistično staram v svoji kleti.

Na prvem mestu je vsekakor klet družine Argiolas, ki jo sedaj vodi že tretja generacija vinarjev. Domujejo severno do Cagliarija, glavnega mesta na južnem delu otoka. Med našim obiskom je bila glavna za predstavitve kleti Mariborčanka Darja, ki se ji je zgodilo enako kot desetinam Evropejk iz severa, ko pridejo v južne pokrajine – ljubezen je naredila svoje, ostala je v Cagliariju in zaradi odličnega znanja nemščine v glavnem vodi nemško govoreče vinske ljubitelje po posestvu. No, z nami je malce spet povadila slovenščino.

Klet deluje od leta 1900, ko je oče pranona Antonia zasadil prve trse in šele Antonio je dvajset let pozneje začel zares pridelovati vina. Osnovna in glavna trta te kleti je seveda canonau; vino, ki pa jih je proslavilo po svetu in prineslo največ ocen nad 90 točk, pa se imenuje Turriga.

Sardinke veljajo za velike poznavalke vin

Argiolas – Turriga 2009

Osnova so 60 let stare trte canonaua, ki rastejo na kamniti, apnenčasti zemlji. Vino je rubinasto rdeče z zelo globokimi odtenki in opečnatim robom. Vonjave so zemeljske z dodatkom pražene kave, usnja in podrasti. Z vsako minuto v kozarcu je vino bolj bogato in to zelo nesebično izraža v kozarcu. Okus je poln in za letnik 2009, katerega smo okušali, že zelo „narejen“. Seveda bo vino navduševalo pivce še slabo desetletje, saj so tanini še vedno precej prisotni, pa tudi zmerna kislina ga dela všečnega. Veliko taninov pa se je že osladilo in to mu daje glavni čar.

Klet Argiolas

Posestvo Argiolas

V tej kleti smo prvič okusili Sapo, tradicionalni sardinski dodatek k jedem. Gre za neke vrste „balzamični kis“, vendar ga delajo drugače: jagode canonaua, ki jih oberejo zelo pozno, počasi macerirajo in jih na koncu deset do dvanajst ur počasi „dušijo“ nad gorilnikom. Rezultat je gosti sirup z vonjem po karameli, čokoladi in suhem sadju. Sapho lahko uporabite pri pripravah raznih sladic, odlično pa se izkaže tudi pri kakšnih bolj zahtevnih solatah.

Antonio, Francesca in Valentina Argiolas

Mura je ena najmlajših kmetij v prestižnem severnem okrožju Vermentino di Gallura (ustanovljena je bila leta 1979), ki pa se je z izrednimi vini hitro zavihtela v sam vrh sardinskega vinarstva. Vodita jo dva brata enakega priimka, posestvo v bližini severnega mesta Olbia pa meri 20 hektarov. Tako kot vsi njuni sosedi sta se brata posvetila v glavnem rdečemu canonau in vermentinu, ki je v njunih vinogradih postal referenca, ki se ji skušajo mnogi vinogradniki približati. Zmagovalno vino tukaj je Sienda, kjer se bogata mineralnost lepo spoji s pazljivo dodanim lesom rabljenih barikov, kar dela vino še posebej slastno.

Mura

Za obisk kleti Santadi je treba spet na jug, saj leži severozahodno od Cagliarija, v okrožju Sulcis. Tukaj poslov ne vodi družina, saj gre za velikansko posestvo (500 ha), ki ga je v začetku šestdesetih pomagal ustvariti Giacommo Tachis, eden najbolj legendarnih italijanskih enologov, ki je v glavnem tudi zaslužen za velik uspeh vin iz Toskane. Terre Brune se imenuje njihovo najboljše rdeče vino, ki je pobralo množico odličij in ocen nad 90 točk, medtem ko pri belih vodi Villa di Chiesa, vermentino s 30-odstotnim dodatkom chardonnaya. Ne le, da je vinarija zelo lepa, tudi cene tukaj vodijo v kategoriji „price value“. Vsekakor se obisk te kleti in nakup (še posebej, če ste z lastnim avtomobilom) splačata.

Antonello Pilloni, direktor zadružne kleti Santadi

Santadi je ena večjih kleti na otoku

Canonau

Sella & Mosca je legenda. S svojimi 600 ha vinogradov je ta klet največja na Sardiniji in ena največjih v Evropi. Leži vzhodno od mesta Alghero na severnem delu otoka in ima tudi impresivno zgodovino. Klet sta leta 1899 ustanovila dva gospoda iz severno-italijansko regije Piemont, Sella in Mosca. Danes je posestvo v rokah italijanske multinacionalke Cinzano. V sklopu posestva je tudi odlično organiziran vinski muzej in razkošen botanični vrt. Njihov Canonau de Sardegna 2011 je Robert Parker nagradil s 93-imi točkami in ga označil za najboljše vino v kategoriji pod 25 dolarjev!

Likerska pijača iz zelišča mirte je ena najbolj razširjenih na otoku, vendar po kakovosti prednjači prav mirta iz kleti Sella & Mosca.

Večina rdečih trt na otoku prihaja iz Španije, saj je bila Sardinija skoraj dvesto let (v 14. in 15. stoletju) pod špansko krono. Španci so vladali še Siciliji, Korziki in Italiji od juga do Neaplja.

Še nekaj plaž:

Pelosa je v bližini Stintina in velja za eno najlepših. Obisk toplo priporočam izven turistične sezone, kajti utegne se zgoditi, da ne boste našli niti prostora za svojo brisačo na lepi mivkasti plaži ob turkiznem morju.