Ena najpomembnejših skupin sedemdesetih, osemdesetih, devetdesetih let prejšnjega stoletja in prvega desetletja novega tisočletja, ki je prodala več kot 140 milijonov albumov, je večini Slovencev (žal) popolnoma neznana.
No, vseeno pa se nekateri spominjajo njihovih huronskih hitov iz osemdesetih in devetdesetih – več pa ne. In tudi malo ljudi ve, da je bila skupina »valilnica« odličnih glasbenikov, ki so (in še) delajo odlične samostojne kariere. In ne nazadnje – je ena najljubših skupin našega odgovornega urednika.
Ko sem pred časom dobil od Tomaža zeleno luč, da v tejle rubriki obdelam enega od albumov te skupine, se je seveda med naju postavilo veliko vprašanje: »Katerega?« Bolj kot sva se pogovarjala, več izbire je bilo.
Razen prvega albuma From Genesis to Revelation iz leta 1969 in Calling All Stations iz leta 1997, so prav vsi primerni za tole rubriko – iz izbora osemnajstih.
Naš urednik se sicer najbolj ogreva za njihovo prvo obdobje, tja do leta 1977, ko so bili Genesis eni od najmočnejših predstavnikov progresivnega simfoničnega roka (stari hipi pač ne more iz svoje kože), jaz pa sem bolj naklonjen njihovi hitovski podobi iz osemdesetih in devetdesetih let. Kakor koli – odlični so bili v vseh podobah.
Genesis – The Trick
Na koncu pa sva se oba odločila za prelomni, tako imenovani vmesni album The Trick of the Tail iz leta 1976.
Konec koncev so bili prelomni albumi, ki so jih izstrelili v glasbeno stratosfero, narejeni prej – med leti 1970 in 1974, tisti, ki so jim napolnili žepe, pa pozneje – po letu 1978.
Phil Collins, prva zvezda skupine, je tudi zelo uspešen samostojni izvajalec. Zadnjih deset let pa ima velike težave z zdravjem, saj ima zelo poškodovana vretenca. Največjo poškodbo je dobil leta 2013, ko je padel z odra in se hudo poškodoval. A namesto da bi počival, je turnejo nadaljeval, saj se je dobro počutil. Potem pa – ni mogel več bobnati in igrati klavirja, vedno večje težave pa je imel s hojo, zato je pristal na vozičku. Ampak stari maček se ne da in pravkar so z Genesis končali dve leti prestavljeno turnejo. Pel je sede in seveda ni več bobnal, za kar je poskrbel njegov sin Nic.
Pomembna glasbena zgodovina na kratko (kolikor je to sploh mogoče)
Vedeti moramo, da je kljub dejstvu, da je bila Velika Britanija oziroma Anglija prva, ki je v parlament uvedla demokracijo in kraljem prerezala peruti glede odločanja o državnih stvareh, še vedno ena od najbolj družbeno uradno razslojenih držav na svetu.
Vsi vedo, kdo so plemiči, ki jih sicer vsi zasmehujejo, vendar imajo ogromne vsote denarja. Ve se tudi, kdo je tako imenovani »high class« – se pravi novi in stari bogataši, in seveda se dobro ve, kdo so »ostali« oziroma kot bi jim John Lennon rekel Working Class Heroes.
95 odstotkov angleških glasbenikov je prišlo iz slednjega družbenega razreda in rok je bil glasba, ki je izražala njihovo nezadovoljstvo nad krivicami in družbo na splošno. Konec koncev je bil pank tudi posledica tega.
Genesis pa so bili (in so še vedno) high class.
Člani skupine so se spoznali v zasebni gimnaziji Charterhouse v kraju Godlaming v pokrajini Surrey. Glavni tvorci zasedbe so skupino imeli že pri svojih petnajstih letih, saj je vodstvo šole gojence v tem prav opogumljalo! Rahlo nenavadno za zasebno gimnazijo s konca šestdesetih, ko so bile dolge pričeske Beatlov v takšnih krogih zelo moteče. No, za vodstvo te šole očitno (in hvala bogu) niso bile.
Iz menjav med obema šolskima skupinama se je ustvarilo jedro: pevec Peter Gabriel, kitarist in basist Mike Rutherford ter klaviaturist Tony Banks.
Bili so tako dobri (beri: nadarjeni), da so leta 1967, ko so bili stari sedemnajst let, v rokah imeli že prvo pogodbo za snemanje plošč! Sedem malih plošč in album so veličastno »flopnili«, vendar so si v glasbenem svetu že priborili toliko pozornosti, da so čez dve leti podpisali pogodbo z veliko založbo Chrysalis in izdali album From Genesis To Relevation.
Takrat so imeli po devetnajst let. Jasno, brez menjav ne gre in za snemanje drugega albuma z naslovom Nursery Crime (1971) sta na vlak z imenom Genesis stopila virtuozni kitarist z briljantno tehniko Steve Hackett in bobnar z znanjem petja Phil Collins (zveni znano, a ne?).
Genesis iz lta 1976 – Mike Rutherford (bas, kitare), Phil Collins (bobni, glavni vokal), Tony Banks (klaviature, vokal) in Steve Hackett (solo kitara)
Album se je dobro prodajal, še predvsem po celinski Evropi. »Pravzaprav sem za njih izvedel preko mojega sošolca v gimnaziji, kajti njegova starejša sestra je takrat hodila z nekim Italijanom in Genesis so bili v tistem času v Italiji že velike zvezde. Tako smo jih spoznali tudi pri nas, kajti kar naenkrat smo lahko to nenavadno glasbo presnemavali na kasete,« se spominja Tomaž Sršen.
Za tisto, kar so mladi takrat poslušali v Jugoslaviji, so bili Genesis pravo odkritje.
Nič več pop skladbic ali rok uspešnic – tole je bilo nekaj drugega. Daljše, kompleksne skladbe, ki so znale trajati tudi po dvajset minut in niso bile zaželene, virtuozno igranje na inštrumente, izvrstno poznavanje kompozicije, koketiraje tako s klasiko kot tudi z angleškim folkom in še in še.
Genesis so v tistem obdobju svetovni mladini dejansko odpirali vrata zakladnice svetovne glasbe in širili obzorja. V svojem »zanikanju« glasbenega esteblišmenta so celo zavrnili nastop na najbolj gledani angleški glasbeni televizijski oddaji Top of the Pops, ker so rekli, da za publiko, ki posluša praznoglavi pop, pač ne bodo nastopili. Hm – kaj bi rekli šele sedaj!?
V tej podobi so izšli briljantni albumi, kot so Foxtrot (1972), Selling England by the Pound (1973) in dvojni The Lamb Lies Down on Broadway (1974). Ob spektakularnih nastopih in mojstrski izvedbi so postali glasbena atrakcija na obeh staneh Atlantika, pevec Peter Gabriel pa velika zvezda.
Možakar je like v skladbah na odru dejansko »igral«, se preoblačil v najbolj nore kostume in za seboj potegnil množico posnemovalcev. Vendar pa so se kljub velikim uspehom odnosi v skupini začeli krhati. Gabriel je s svojo karizmo druge člane dejansko povozil in lahko rečem, da je bil The Lamb Lies Down on Broadway prvi solo album tega pevca z drugimi člani Genesis v spremljevalni vlogi.
Album je sicer res odličen, vendar to ni bilo več tisto, kar smo bili od njih takrat vajeni. Zato pravzaprav novica iz leta 1975, da Gabriel zapušča skupino po končani ameriški turneji, ni presenetila nikogar.
Notranje rezerve
»Nismo bili presenečeni, saj smo slutili, kaj se bo to zgodilo,« pravi Tony Banks. »Težava je bila v tem, da nihče od nas ni vedel, koga bi lahko na oder postavili namesto Petra. Imel je zelo posebno barvo glasu in nenadomestljiv odrski nastop. Na kratko – nihče ni hotel obuti njegovih čevljev …«
Na avdicijah so preizkusili več kot 400 pevcev. Materiali za novi album so bili pripravljeni, gramofonska družba pa je že tečnarila, da morajo novo ploščo izdati čim prej – pevca pa še niso imeli.
In potem – bolj za šalo kot zares – je enega od novih komadov z naslovom Squonk, v studiu odpel Phil Collins. Ni bil sicer popoln tujec mikrofonu, saj je na prejšnjih albumih ob Gabrielu nekajkrat pel spremljevalne vokale in s svojim posebnim glasom je odpel tudi dve samostojni skladbi. Vendar se Collins nikoli ni videl v vlogi pevca.
»Užival sem biti bobnar,« se je spominjal tistih časov. Toda skladba je izpadla neverjetno dobro in počasi so s Collinsom v glavni vlogi posneli kar vse skladbe. Tako je nastal album, ki smo ga danes vzeli pod lupo, The Trick of the Tail (Trik repa; fonetično pa lahko rečemo Trik zgodbe).
Ko je Phil Collins prvič stopil pred mikrofon, je bilo veselje velikož
Album začenja apokaliptični, toda prelepi Dance on the Vulcano.
Iz Hackettovih razloženih akordov se izvijejo mogočni poudarki, ki se spremenijo v hiter ritmični galop, poln kitarsko-klaviaturističnih bravur, menjave ritmov, odličnega petja in dobrih melodij. Entangled kot naslednja skladba je verjetno tudi najlepša – napisal jo je Steve Hackett, Collins pa je dodal besedilo.
Prelepa, na dveh akustičnih kitarah temelječa občuteno zapeta krasna melodija, ki jo nadgradi eden najlepših klaviaturističnih solov v zgodovini rok glasbe – izpod prstov Tonyja Banksa. Naslednja, Squonk je živahna in spevna melodija, ki je pozneje izšla tudi kot single, medtem ko je Mad Man Moon (avtor je Tony Banks) še ena romantična lepota, ki temelji na klavirju.
Drugo stran začenja rokerska Robbery, Assault and Battery, ki jo naslednja balada (Ripples) lepo umiri in pripravi teren za naslovno temo.
Phil Collins in njegov sin Nic, ki je bobnal na zadnji turneji skupine Genesis
Tukaj spoznamo Genesis v drugačni luči – ne tako zelo resne, pač pa nagajive in zabavne – kar je posledica nove pevske energije Phila Collinsa. In na koncu – veličasten konec – Los Endos, ki je v bistvu instrumentalna nadgradnja Plesa na vulkanu, ki otvarja ploščo.
The Trick of the Tail je bil velik uspeh, saj se je v prvem tednu prodaje zavihtel na tretje mesto najbolj prodajanih plošč v Veliki Britaniji in dvaindvajseto mesto v ZDA. Prva turneja je bila razprodana in Collins se je vedno bolj posvečal petju, za bobne pa je na nastopih sedel odlični Bill Bruford, ki je prej igral pri še enih odličnih progresivcih – Yes.
Kot kvartet so posneli še album Wind and Wuthering (izšel je prav tako leta 1976), naslednji dve leti pa so preživeli na turnejah, kar so zabeležili na enem izmed najboljših koncertnih albumov v zgodovini roka z naslovom Seconds Out (1977), kjer Phil Collins že suvereno obvladuje oder in publiko.
»Na začetku me je najbolj skrbelo, kaj bom publiki povedal med skladbami. Ko pa sem ugotovil, da imajo ljudje radi razne štose, sem se počutil kot riba v vodi, saj je takšen humorni način komunikacije meni zelo ljub.«
In potem so bili trije
Po tej turneji jih je zapustil kitarist Steve Hackett in po vzoru izpred albuma The Trick of the Tail tudi niso iskali novega kitarista, ker je šeststrunske dele prevzel basist Mike Rutherford, na koncertih pa je Hackettove virtuozne dele igral Američan Daryl Mark Struemer.
Zato ni bilo nič čudnega, če so Genesis naslednji album, ki so ga naredili kot trio (Banks, Collins in Rutherford) naslovili And Then There Were Three (In potem so bili trije). Radikalno so spremenili glasbeni izraz. Dolgih, simfonično obarvanih skladb ni bilo več, čeprav na koncertih skoraj polovico programa igrajo prav te.
V osemdesetih in devetdesetih so postali prvovrstni pop-rok bend in kot za šalo so osvajali vrhove lestvic. Vmes si je Phil Collins omislil še samostojno pop – soul kariero in prodal na desetine milijonov albumov, »v prostem času« pa je snemal albume z Genesis in z njimi hodil na turneje. Kot solist je bil uspešen tudi Mike Rutherford s skupino Mike and the Mechanics, medtem ko se je Tony Banks posvetil pisanju filmske glasbe.
Da seveda o karierah, ki jih imata Peter Gabriel in Steve Hackett, ne govorimo. Ravno zaradi te izjemnosti so BBC pred dvema letoma posneli posebno oddajo o skupini in njenih članih in jih s tem z zlatimi črkami zapisali v zgodovino sodobne glasbe.
Leta 2007 so imeli »poslovilno« turnejo, Phil Collins pa je objavil, da se bo upokojil. Pred dvema letoma pa smo izvedeli, da je njemu in drugima članoma v pokoju dolgčas in da snemajo novi album, ki mu bo sledila velika svetovna turneja. Album bodo snemali naprej v prihodnjih letih, zdaj pa so končali spektakularno turnejo s sedečim pevcem v glavni vlogi. Kot bi rekli Def Leppard: »Rock ’till you drop!«
Besedilo: Martin Medved
