Genesis so ena najbolj intrigantnih in zanimivih skupin v zgodovini rock glasbe.
Od svojih začetkov, ko so kot mulci igrali simpatičen pop, preko obdobja progresivnega simfoničnega rocka, s katerim so osvojili svet, do megazvezdnikov intelektualnega popa ob koncu svoje kariere so prodali več kot 150 milijonov plošč in napolnili na stotine stadionov. Tole pa je zgodba o albumu, ki jih je dokončno postavil na glasbeni zemljevid sveta.
Sedemdeseta so bila v svetu znana kot obdobje, ko je v glasbi vse mogoče, ko se posluša in prodaja prav vse.
Najbolj pomembno pa je bilo dejstvo, da v tem, posthipijevskem času v glasbeni industriji denar (še) ni bil najbolj pomemben. Direktorji in lastniki gramofonskih založb so bili prijazni hipiji z jointi v rokah, ki jih tudi ni zelo bolelo, ko jih je udarilo po denarnicah v primeru, da niso zaslužili veliko oz. če je kakšen projekt propadel. Ravno zaradi takšnega odnosa je bila glasbena scena zelo neobremenjena in na plano so prihajali projekti, ki bi jih današnji menedžerji zavrnili z besedami: “Kdo bo pa to kupoval/poslušal?“ in jih ne bi nikoli odobrili. Kar pa je najbolj zanimivo – veliko teh plošč se je dobro in celo odlično prodajalo! Posthipijevski časi so bili zelo naklonjeni razmišljanju, alternativnim načinom življenja in sprejemanju vsega, kar ni bilo dogovorjeno in etablirano. In prav nič ne bom pretiraval, če povem, da so bila sedemdeseta zlato obdobje sodobne glasbe, saj imajo mnogi odlični še danes delujoči bendi korenine prav v tem obdobju. Kar so šestdeseta začela gojiti, so sedemdeseta posejala, osemdeseta pa požela in glasbeno sceno spremenila v poslovni poligon. Zdaj pa je stanje takšno, kakršno pač je.V takratno domovino Jugoslavijo je glasba pronicala dobesedno po kapljicah. Imeli smo veliko srečo, da so bile meje odprte in smo lahko hodili v tujino po plošče, kar pa se ni dogajalo prav pogosto.
Genesis v času snemanja albuma Foxtrot (od leve) – Peter Gabriel – vokal, Phil Collings – bobni, vokal, Tony Banks – klaviature, Mike Rutherford – bas in Steve Hackett – kitare (spredaj).
Moj prvi stik s skupino Genesis je bil v prvem letniku gimnazije.
Za menoj v zadnji klopi je sedel dolgolasi hipi in seveda sva že takoj prvi dan šole debatirala o glasbi in najinih najljubših bendih. Ko je omenil Genesis, sem se zdrznil. Sicer sem za njih že slišal, njihove glasbe pa nisem poznal. Zarotniško mi je povedal, da to posluša njegova starejša sestram, ki hodi z „enim Italijanom“, in da mi bo poskusil za kakšen dan posoditi katero od plošč. Ko sem slišal tole, se mi je center moje glasbene ljubezni od Deep Purplov in Pink Floydov preselil drugam – h Genesis.
Sprevidel sem, da je glasba lahko dosti več in da je kombinacija izjemno dobro napisanih zgodb v besedilih, interpretacije in predvsem virtuoznega igranja, kakršnega sem takrat poznal le s strani skupine Yes, res nekaj izjemnega.
Glas Petra Gabriela je še vedno eden najbolj nenavadnih in enkratnih na glasbeni sceni, njegova besedila so prave zgodbe in so po eni strani nežna, po drugi ironična in angleško humorno-cinična, po tretji strani pa kruto direktna.
Usodni četrti album
Glasbeni pisci ponavadi govorijo, da je za večino izvajalcev usoden „tretji album“. Uspeh prvega je nekako logičen, saj je izvajalec material pisal leta in leta, preden so mu dali pogodbo za snemanje plošč v podpis. Tekom teh let je sam očistil material vseh slabih skladb in zato so prvi albumi tako privlačni in večinoma zares dobri. Drugi album je že na majavih nogah – uspeh prvega je presenetil vse, vključno z izvajalcem. Vse lepo in prav, ampak skupina ali posameznik ponavadi v kratkem času (npr. v enem letu ali še manj, kakor je bila takrat navada) ne zmore pripraviti enakovredno kakovostnega materiala kot na prvencu. Zato se pri drugih albumih že kar nekako pričakuje slabši in manj pomemben material. Tretji pa je ponavadi tisti prelomni. Tam se vidi, česa je bend zmožen – ali bo propadel in poniknil nazaj v brezno anonimnosti ali pa se bodo uspeli konsolidirati, sestaviti nadstandardne skladbe in se z zlatimi črkami vpisati v zgodovino glasbe. Lahko rečem, da je takšnih malo, zelo malo.
Genesis so svojo kariero začeli zelo mladi, pri šestnajstih kot dijaki prestižne zasebne šole iz Surreya.
Posneli so vrsto neuspešnih singlov, ampak kljub temu leta 1969, pri devetnajstih, dočakali svoj prvi album z naslovom From Genesis to Revelation. Album je sicer zabeležil spodobno prodajo, kakšnih posebnih ovacij pa ni bilo. Že leto kasneje so posneli naslednjega z naslovom Trespass, na katerem je bila skladba The Knife, dolga skoraj osem minut. To za tiste čase ni bilo nič posebnega, danes pa bi tako dolgo skladbo le redkokdo prodajal oz. poslušal. The Knife je postal underground hit, ki jim je omogočil serijo nastopov po srednje velikih klubih.
Še ena Gabriela vloga in originalni kostum.
Po snemanju tega albuma je prišlo v bendu do usodnih menjav: novi bobnar je postal Phil Collins, kitaro pa je v roke vzel precizni Steve Hackett. Tako so pevec Peter Gabriel, klaviaturist Tony Banks in basist/kitarist Mike Rutherford s to menjavo in novimi člani našli pravo kombinacijo energij in leta 1971 je izšel njihov do takrat najboljši album z naslovom Nursery Crime, ki je predstavil glasbo skupine na čisto drugačnih temeljih. Skladbe so sicer bile malce krajše, toda izredno lepe in predvsem pametno sestavljene. Glasbena kritika je album zelo pohvalila, vendar se v Veliki Britaniji ni prijel, odlično pa se je prodajal na Nizozemskem, Danskem in predvsem v Italiji, kar nakazuje pot njihovih plošč v moje roke v prvem letniku gimnazije.
V četrto gre rado
Opogumljeni z uspehi izven matične dežele in jezni na Anglijo ravno zaradi tega se je peterica lotila pisanja novega materiala, ki je v večini nastajal kar na tonskih vajah pred italijanskimi nastopi, precej skladb pa so že igrali na koncertih in tako sprejemali pozitivni/negativni odziv publike v živo. Tako se dobro vedeli, kaj posneti in kaj ne.
Po intenzivnem tehtanju in iskanju producenta je delo dobil prekaljeni David Hitchock, ki je modro sestavil vse težnje članov po solističnih izletih (ker so bili vsi odlični instrumentalisti, je bilo to težko delo), po drugi strani pa je umiril Gabriela, ki je z iskanjem sicer prvovrstne angleške poezije (v prvi vrsti Keatsa) hotel prevzeti nadvlado nad glasbeno podobo skupine.
Prva skladba na prvi strani je simfonično-himnična The Watcher of the Skies, ki po minutaži (sedem minut in pol) nadaljuje zgodbo daljših in nekomercialnih skladb. Sledi misteriozna in umirjena Time Table, medtem ko Get ’em Out By Friday s svojim rokerskim pristopom biča neusmiljeni angleški sistem odnosa do najemnikov, ki ne morejo plačevati najemnin. Prvo stran zaključuje Hackettova kitarska mojstrovina Can-Utility and the Coastliners, ki nam tega kitarista predstavi v najboljši luči. Če je pri tej skladbi Hackett prikazal mojstrovo obvladovanje električne kitare, na začetku druge strani plošče navduši z znanjem igranja akustičnega inštrumentala v skladbi Horizons.
Peter Gabriel v eni od svojih vlog na koncertu.
Potem pa sledi presenečenje v obliki skoraj 23 minut dolge simfonije Supper’s Ready, ki je, kot bi rekli nekateri, tour de force albuma in njihove dotakratne kariere. Čeprav ima skladba sedem delov, so ti mojstrsko zlepljeni skupaj in podajajo hudomušno zgodbo, ki duhovito biča angleško malomeščansko miselnost. Danes verjetno nihče nobenemu izvajalcu ne bi dovolil posneti ali izdati takšnih skladb, takrat pa je to bilo povsem običajno početje.
Njihovi koncerti v tistem obdobju so bili svojevrstne multilateralne predstave, ki so bile podprte z posebnimi light showi, projekcijami v ta namen narejenih filmov nad odrom in predvsem s posebnim pristopom Petra Gabriela k scenskim predstavam.
Možakar si je dal za večino likov, o katerih so govorila besedila, izdelati posebne maske, ki so variirale od klasičnih do utrganih nadrealističnih podob, saj je poskušal personificirati vloge oseb ali bitij, o katerih je pel. To je kar nekaj let veljalo za eno največjih vizualnih ekstravaganc, ki jih je ponujala rock glasba!
Po pričakovanjih je Foxtot postal prvi album skupine Genesis, ki se je v Veliki Britaniji uvrstil med prvih trideset in na široko odprl vrata širšim množicam do vpogleda v njihovo večplastno glasbo.
Ta izjemna ekipa je posnela še dva albuma, potem pa je leta 1975 pevec Peter Gabriel naznanil odhod iz skupine in se posvetil samostojni karieri, v kateri je bil izjemno uspešen. Vlogo pevca je prevzel bobnar Phil Collins in albumi skupine so se še bolj prodajali.
Leta 1977 jih je zapustil še kitarist Steve Hackett in kitarska dela na snemanjih je prevzel basist Mike Rutherfod. V tem obdobju trojice (drugi del osemdesetih in devetdeseta leta) pa so Genesis beležili največje uspehe s svojim posebnim popom. Phil Collins je med premori pri delu z Genesis lansiral še svojo solo kariero in s temi uspehi še presegel uspeh skupine. To, kar se je razraslo iz Genesis iz začetka sedemdesetih, je v glasbenem svetu nekaj še popolnoma nevidenega in težko verjetnega. Ena skupina in trije superuspešni samostojni posamezniki (Gabriel, Hackett in Collins), ki še danes delujejo, so bili za založbo kokoš z mnogimi zlatimi jajci.
Glasbo iz obdobja, ko sta s skupino sodelovala še Gabriel in Hackett, lahko z malo pozornosti še vedno slišite na kakšni od turnej Steva Hacketta, ko s svojo skupino poleg njegovih lastnih skladb pogosto igra vse, kar so z Genesis igrali v tistem obdobju. In jasno – brez briljantne Supper’s Ready ne gre. Od kasnejših albumov pa se je treba nujno ustaviti pri dvojen koncertnem albumu Second’s Out (Drugič zunaj) iz leta 1977, ki kaže strahotno vokalno in izvajalsko moč Phila Collinsa kot pevca, kajti to je bila prva turneja brez Petra Gabriela. Collins je v vlogi pevca preprosto nenadkriljiv.
Besedilo: Matjaž Medved
